Krožno gospodarstvo sledi naravi, kjer nič ne gre v nič

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

jan. '16

Zima je čas, ko se malo bolj posvetimo domu, sebi, svojim dragim in tudi stvarem okoli nas. Jih je preveč in so obrabljene? Jih sploh uporabljamo ali nam le delajo napoto? Se težko odločimo, da bi se jih znebili, jih podarili nekomu, ki mu bodo prišle prav, ali jih celo zavrgli? Smo kupovali stvari, ki jih ne potrebujemo, z denarjem, ki ga nismo imeli, da bi z njimi očarali ljudi, ki jih ne maramo? Neuporabni, zastareli in pokvarjeni stroji, obleke, predmeti, ki jih ne uporabljamo, so del zgodbe, ki ji pravijo krožno gospodarstvo. So odpadki in dostikrat ne vemo, kam z njimi, vendar so lahko tudi dragocena surovina za nove izdelke.

Podobno je z embalažo, starimi časopisi, steklenicami. Če jih pravilno odložimo v zanje namenjene zabojnike, prispevamo svoj delček ne le k ohranjanju okolja, pač pa tudi k proizvodnji, novim delovnim mestom in razvoju gospodarstva, sodobnega krožnega gospodarstva. Smešno ime za nič kaj smešno nujnost. Ne le v naših življenjih, še bolj v življenjih naših otrok in predvsem vnukov. Gre namreč za gospodarstvo, ki se odziva na čedalje večje povpraševanje industrije po surovinah in na vse večjo lakoto potrošnikov, torej nas, po izdelkih. Težava pa je, da so viri surovin vse bolj omejeni in gospodarstvo zato vse bolj v krizi.

Predelaj, popravi

Linearno gospodarstvo, ki smo ga navajeni že desetletja, deluje po načelu: vzemi, izdelaj in odvrzi, kar pomeni, da surovino predela, predmet izdela in ob tem ustvari kopico odpadkov. Krožno gospodarstvo v nasprotju z linearnim odpadkov ne ustvarja, pač pa jih izkorišča kot surovino. Jih predeluje, ponovno uporablja, popravlja in tako zmanjšuje odvisnost gospodarstva od surovin. Ali kot so zapisali na svoji strani Ekologi brez meja: »Krožno gospodarstvo temelji na uporabi energije iz obnovljivih virov, opušča uporabo nevarnih kemikalij, znižuje porabo surovin ter preko skrbne zasnove izdelkov nastajanje odpadkov znižuje proti ničelni stopnji. Zasnova izhaja iz naravnih sistemov, kjer vsaka komponenta optimalno dopolnjuje celoto. Izdelki v krožnem gospodarstvu so skrbno zasnovani tako, da omogočajo kroženje materialov in ohranjajo dodano vrednost, kolikor dolgo je to le mogoče. Znotraj gospodarstva ostajajo tudi potem, ko material ali izdelek doseže konec svoje življenjske dobe.« A Ekologi brez meja dodajajo tudi, da je za krožno gospodarstvo potrebno še nekoliko več: »Preko predelave, ponovne uporabe in recikliranja morajo odpadki ene industrije postati vhodni material za drugo. Žal pa gospodarstvo še vedno izgublja velik del potencialnih sekundarnih surovin. Leta 2010 sta v EU nastali 2,5 milijardi ton odpadkov, od katerih smo jih reciklirali 36 odstotkov, ostale pa odložili ali sežgali, čeprav bi med 4 in 500 milijonov ton teh odpadkov lahko reciklirali ali ponovno uporabili.« Direktiva Sveta Evrope tudi zato zahteva, da se mora do leta 2020 delež recikliranja in priprave za ponovno uporabo komunalnih odpadkov povečati na najmanj 50 odstotkov teže, do leta 2030 pa na najmanj 70 odstotkov. Priprava za ponovno uporabo in reciklažo odpadne embalaže se mora do konca 2020 povečati na 60 odstotkov, do leta 2030 pa na 80 odstotkov. Od leta 2025 bo prepovedano odlaganje vseh odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, kar vključuje tudi plastiko, kovino, steklo in papir.

Bistvo filozofije krožnega gospodarstva je torej slediti naravi, kjer nič ne gre v nič. Tej svetovni filozofiji, ki naj bi med drugim preprečila, da se ne bi zadušili v odpadkih, se pridružuje tudi Slovenija, smo slišali na nedavni konferenci o krožnem gospodarstvu na Brdu pri Kranju. Na njej je okoli 400 udeležencev, predstavnikov gospodarstva, nevladnih okoljskih organizacij, lokalnih skupnosti, univerz, raziskovalnih centrov, socialnih podjetij pa tudi zainteresirane javnosti, razglabljajo o tem, ali bomo v Sloveniji zgodbo krožnega ali – če hočete – zelenega gospodarstva soustvarjali ali bomo za njo cepetali in zaostajali.

Pridno ločujemo, a vendar …

Pri ločevanju in zbiranju odpadkov smo v Sloveniji vedno bolj uspešni, vse več podjetij pa se ukvarja tudi s predelavo in ponovno uporabo odpadkov, a kljub temu smo šele na začetku. Pri pravilnem ločevanju najpomembnejšo in odločilno vlogo igra sleherni med nami. Ali smo dovolj natančni in dosledni pri ločevanju gospodinjskih odpadkov? Ali embalažo odvržemo v pravi zabojnik, steklenice v tistega za steklo, organske odpadke brez plastičnih vrečk pa v rjave zabojnike za bioodpadke? Ali pa vse skupaj vržemo kar v zabojnik za splošne odpadke, ki jih kasneje ni mogoče uporabiti kot sekundarno surovino in jih predelati? Ste vedeli, da v Sloveniji po oceni EU letno v smetnjakih konča okoli 179.000 ton hrane ali 86 kilogramov na osebo, od česar je velika večina kuhinjskih odpadkov? Le desetino teh predelamo, večina pa konča neobdelana na odlagališčih. Kakšna škoda! Kaj pa porečete na podatek, da odrasli prebivalec Slovenije povprečno porabi okoli 150 plastičnih vrečk, večina med njimi konča v mešanih odpadkih že po 30 minutah. Mimogrede, v Nemčiji ali Angliji le redko na cesti vidiš človeka s plastično vrečko v rokah. Ali pa podatek, ki sem ga našla na spletu: da namreč en otrok letno »proizvede« kar 874 odpadlih plenic za enkratno uporabo, kar znese celih 20.000 ton odpadkov, njihovo odlaganje pa nas stane 2 milijona evrov letno. Ne vem, ali je kdo preštel in stehtal tone in tone tekstilnih odpadkov, ki se znajdejo na smetiščih in v zabojnikih po vsej državi in bi jih bilo mogoče predelati, če bi jih pravilno zbirali in bi našli pot do podjetij, ki jih predelujejo. Da številnih pokvarjenih strojev in aparatov na črnih odlagališčih ne omenjam.

Pravzaprav je popolnoma vseeno, ali bodo k bolj skrbnemu ločevanju odpadkov več prispevale zagrožene visoke kazni ali bolj naše zavedanje, da puščamo planet svojim otrokom in vnukom, zato naj tudi ostane (ali postane) čim bolj čist in zdrav. Pomembno je, da odpadke res skrbno ločujemo že doma, v stanovanju, in jih potem tudi vržemo v pravi zabojnik. Le tako jih bodo lahko podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo odpadnih surovin, uporabila za svoje delo.

Ob tem je treba opozoriti še na eno zelo pomembno stvar, ki ji pravimo potrošništvo, bolj grobo pa bi ji lahko rekli kar pogoltnost. Kupujemo nove in nove stvari, ki jih uporabljamo le malo časa in jih hitro odvržemo, ko se jih naveličamo, ali se pokvarijo, namesto da bi jih popravili. A zavest ljudi se le spreminja in tudi v razvitejših državah, kot so Avstrija, Nemčija in Velika Britanija, rastejo popravljalnice strojev in aparatov ali delujejo društva ali podjetja, ki ljudi učijo, kako stroj, izdelek, obleko, aparat popraviti. Se bomo zgledovali po njih ali bomo še naprej neodgovorno odmetavali stvari, ki nam niso več všeč ali smo se jih naveličali? Ali pa se bomo vendarle začeli racionalnejše vesti in kupovali le tisto, kar zares potrebujemo in bo dolgo uporabno. Ko pa bo res neuporabno, bomo poskrbeli najprej za popravilo, če to ne bo mogoče, pa odvrgli v pravi zabojnik.

 Ali ste vedeli, da vsak avtomobil povprečno 92 odstotkov časa stoji? Da se vozite z njim le 8 odstotkov časa? Bi ga mogoče lahko uporabljali skupaj s katerim izmed otrok ali celo vnukov?

Jasna Tepina


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media