S spoštovanjem do tradicije

Zgodbe | jan. '16

»Veliko odgovornost čutim do družinske tradicije, zato sem se po diplomi iz ekonomije odločila, da nadaljujem to, kar sta začela moj dedek in babica in kar sta dograjevala moja starša,« pravi Tina Müller Starešinič, ki ji na prvi pogled ne bi mogli pripisati tako težkega in odgovornega dela in tudi ne kar treh otrok … Gostilni Müller v Črnomlju domačini še vedno pravijo Pri Bariču. Od nekdaj je slovela po odličnih jedeh in izbranih vinih in pri njih še vedno vsak dan diši po svežem kruhu. Tradicija in novosti gredo pri njih z roko v roki.

Gostišče je v malce odmaknjenem predelu Črnomlja, kjer je bil nekoč sejem. Zato je bilo tam okoli veliko gostiln, saj je tako rekoč vsaka druga hiša ponujala vampe in golaž. Tudi današnja gostilna je bila med njimi; njeno zgodovino in premik od »sejemske klasike« do bogate in sodobne ponudbe nam je predstavila 31-letna Tina Müller Starešinič, ki je po očetovi upokojitvi prevzela vodenje gostilne. S spoštovanjem pripoveduje o prizadevanjih starih staršev in staršev, o razvoju gostišča in tudi o svojih načrtih … Kljub mladosti se je spoprijela s posebnim izzivom, saj delo v gostilni ne pozna praznika in konca tedna. V njenem primeru celo porodniškega dopusta ne, saj je Tina tudi v porodnišnici urejala del računovodskih nalog.

Janko in Stanka, Jože in Irena

Tinin dedek Janko se je po vrnitvi iz ujetništva v Nemčiji poročil z osemnajst let mlajšo ženo, doma s Črešnjevca pri Semiču. V hiši, kjer je bila Stanka rojena, je danes partizanski muzej, nam pove Tina. Z ženo, ki je bila zelo mile narave, je postavil gostilno na noge, v svojem okolišu pa je veljal za preudarnega in modrega človeka in bil zelo spoštovan.

Izraziteje pa se je gostilna modernizirala, ko je leta 1989 vodenje prevzel njegov sin Jože. Ker je odraščal v gostilni, ne čudi, da je tudi ženo spoznal »za šankom«. Irena pojasni, da se je pripravljala na šoferski izpit in z inštruktorjem sta se ustavila pri Müllerju na kavi. Čednega temnolasega mladeniča, ki ju je postregel, ni bilo mogoče spregledati. Da je lastnikov sin, pa je izvedela kasneje, ko se je njuna zveza začela. Čeprav je bila Irena, ki je sicer doma iz Vinice, kot vzgojiteljica v službi v Ljubljani, je kljub razdalji njuna ljubezen rasla in se poglabljala. Ko je bilo »že zelo resno«, je v neki ljubljanski gostilni prosila, da jo malce poučijo o tem, kako poteka njihovo delo, kaj mora znati, na kaj mora biti pozorna ... Po teh napotkih se je z lažjim srcem seznanila z njegovimi starši, ki so jo lepo sprejeli. Po poroki je pustila službo v Ljubljani in se zaposlila doma. V gostilno je vnesla estetske poudarke – od dekoracij in pogrinjkov naprej. Z majhnim zadržkom so jo spremljale le moževe tete, ki so tudi delale v domači gostilni, saj so menile, da preveč časa porabi za take malenkosti, kot je izdelovanje dekoracij. So se pa tete – tako kot njena tašča – rade vključevale kot varuške Tine in otrok Jožetove sestre Dragice. V tej veliki družini je bilo vedno živahno, predvsem pa je bilo v gostilni vedno veliko dela. »To so bili časi, ko so si kosila in večerje privoščile mnoge družine in je bilo treba čakati na prosto mizo. Moj tast nas je opozarjal, da tako ne bo šlo v nedogled, da ljudje živijo prek svojih meja in da bodo prišli časi streznitve, ko se bomo morali spet boriti za goste …« se spomni gospa Irena. Ker sta z možem skrbela za nenehen napredek – tako pri jedeh kot načinu strežbe in urejenosti gostilne – je posel cvetel. Znani so bili po mnogih novostih in dobrotah. Takrat so lahko še sami izdelovali tudi koline, po katerih so tudi sloveli. Danes je drugače, saj zakonske omejitve ne dopuščajo domače predelave mesa, še vedno pa skrbijo, da kupijo meso in mesne izdelke pri preverjenih prodajalcih. Ko se spominjata starih časov, ne moreta mimo dejstva, da sta pri mesarju v Črnomlju komaj prišla do kakšnega kosa pljučne pečenke, saj je bilo vse najboljše meso »za v Ljubljano«.

Veliko lepega, pa tudi težkega

Krajši čas so imeli tudi diskoteko, ki pa se v njihovem okolju ni najbolj obnesel, zato so prostor preuredili v sobo za zaključene družbe. Veliko turistov, tudi tujih, se vrača k njim. Zato obvoznica, ki jo je Črnomelj dobil po dolgih letih, ne bo zmanjšala obiska. » Že do zdaj so se morali gostje potruditi, da so prišli do nas, saj smo malce stran od centra mesta,« pravi Tina.

Biti gostinec pomeni biti brez prostega časa. Jože je bil tega vajen in tudi Irena se je hitro navadila na ta posebni ritem. »Bilo je veliko smeha in veliko dobre volje, zato smo lažje premagovali utrujenost. Toda leta garanja so pustila posledice in včasih so solze kar same tekle, tako sem bila utrujena,« pripoveduje Irena. Težje je zbolela in dalj časa preživela v bolnišnici. Mož jo je vsak dan obiskoval v Ljubljani, za kar mu bo večno hvaležna. »Boljšega moža si ne bi mogla želeti,« nam pove. Ob strani so ji stali tašča in tast in drugo sorodstvo – vsi so stopili skupaj, da je delo teklo nemoteno. Po okrevanju je Irena spremenila način življenja in tudi moža popeljala v mirnejši tok. Omislila sta si psa, ki sta ju prisilila, da sta se z njima več gibala in se bolj povezala z naravo. Kot družina so tudi veliko potovali, toda bolj kot počitnice so bile to strokovne ekskurzije – po Evropi in po svetu so vedno spremljali hrano, opremo, posebnosti in jih, če je bilo mogoče, vključevali v gostilno. Čeprav skoraj niso bili odsotni dalj časa kot teden dni, so si nabrali na teh potovanjih veliko lepih in nepozabnih spominov. Veliko lepega pa jih še čaka, še zlasti z vnukinjami – tri punčke jih razveseljujejo in vnašajo v njihovo življenje prav posebno veselje.

Mladost, izobraženost, delavnost

Tina, ki je edinka, se je po gimnaziji v Črnomlju odločila za študij ekonomije v Ljubljani in bila med najboljšimi študenti, čeprav je že ob četrtkih hitela domov, da je pomagala v gostilni. Diplomirala je z nalogo o zidaniškem turizmu, izpopolnjevala se je tudi v računovodstvu. Od malega je bila predvsem v strežbi in od malega je vedela, da bo nekoč to gostilno vodila. Opisuje, kako sta starša širila jedilni list in ponujala gostom številne nove jedi, ki so prihajale v Slovenijo. Med drugim so med prvimi ponudili razne zrezke, vključno z bifteki, lignje in številne morske in sladkovodne ribe. Toliko jedi se je nabralo, da bo Tina ponudbo na jedilnem listu postopoma nekoliko skrčila, hkrati pa ohranjala tradicijo sezonskih jedi in jedi, značilnih za posamezne praznike, obogatila pa ga bo še z nekaj specifičnimi belokranjskimi okusi, kot so »kozjeplaški žlinkrofi« – to poimenovanje je v spomin na čase, ko je bil tam še trg. Tradicijo nadaljuje tudi pri nabavi – meso, skuto za domače štruklje, zelenjavo itd. kupuje pri okoliških kmetih. V gostilni je osem zaposlenih, kar pomeni veliko odgovornost za mlado Tino. Starša ji veliko pomagata, tudi pri njenih treh deklicah. Dobre tri leta stara Lina je zelo zgovorna. Pove, da je ona izbrala imeni za sestrici, devetmesečni dvojčici Saro in Lano. Pravi pa tudi, da ima še nekaj imen na zalogi. Ob dejstvu, da je Tinin mož lastnik uspešnega gradbenega podjetja, mora mlada družinica racionalno razporejati svoj čas in moči, da se naužijejo bližine, da spremljajo hitro rast otrok in da si vzamejo čas tudi za to, kar je marsikomu samoumevno – za družinsko življenje.

Mama Irena še ni upokojena, oče Jože pa že, a je vseeno veliko v gostilni. Poudari, da z ženo hčerke nikoli nista obremenjevala s tem, da naj bi nadaljevala njuno delo; sama se je tako odločila. Sicer pa je Tina rada med gosti in veseli jo, da lahko nadaljuje družinsko tradicijo, ki jo dopolnjuje z novostmi, predvsem pa skrbi za ohranitev ugleda gostilne. Kot kaže, bo tudi četrta generacija odraščala ob svetlih zgledih …

Besedilo in fotografija: Lidija Jež