Tudi ekonomskega nasilja vse več
Nasilje je zelo širok pojem in se v policijskih statistikah pojavlja v več vrstah kaznivih dejanj. Najpogostejše je fizično nasilje, žrtev lahko utrpi lahke, hude ali posebno hude poškodbe. V najhujših oblikah se nasilje lahko konča tudi s smrtjo, kadar pride do uboja ali umora. Vse več je tudi psihičnega nasilja, v zadnjem času pa se pojavlja, in to še zlasti med starejšimi, tudi ekonomsko nasilje. Lani so centri za socialno delo po Sloveniji ugotovili že 245 tovrstnih primerov.
Ženska srednjih let je potrebovala nekaj let, da je zbrala pogum in se pred nasilnim partnerjem umaknila v eno izmed varnih hiš. »Ne vsak dan, a nekajkrat na teden se je zgodilo, da je prišel domov pijan. Sprva mi je samo verbalno grozil, me zmerjal in razbijal. Šele čez nekaj časa se je nad menoj znesel tudi fizično. Ko je padlo po meni prvič, sem mislila, da se je samo spozabil. Ko je padlo drugič in tretjič, sem v sebi najprej občutila neznanski bes. Peklo me je, a ne od udarca, temveč v duši. Ko sem morala na roke in noge zaradi udarcev prvič dati obkladke, sem sklenila, da spakiram in grem. Pa nisem. Še sem trpela in vztrajala, ker nisem imela kam, bila sem tudi brez denarja,« je razkrila ena tistih žensk, ki je spoznala, da njeno življenje ob nasilnem partnerju nima prihodnosti. Da je največ povzročiteljev nasilja in tudi žrtev ravno srednjih let, kažejo tudi policijske statistike. Prav tako je bilo v Sloveniji osebam v starosti od 34 do 44 let lani izrečenih največ prepovedi približevanja, in sicer 1046, leta 2013 pa 932.
Na »vljudnostni« obisk po denar
A ne le klofuta, udarec ali brca, nasilje je tudi psihično. Lani so centri za socialno delo po Sloveniji ugotovili celo že več primerov psihičnega kot fizičnega nasilja. Primerov psihičnega nasilja je bilo namreč kar 2329, fizičnega pa 1990. Več kot spolnega nasilja in zanemarjanja pa so lani zaznali tudi primere ekonomskega nasilja. A nihče ne ve, koliko nasilja še ostaja skritega za štirimi zidovi. Tako v centrih za socialno delo kot na policiji se strinjajo, da je poleg psihičnega najtežje odkriti prav ekonomsko nasilje, ki pa ga najpogosteje doživljajo starejši. Kar ni nič čudnega, saj je to neredko povezano z vsesplošno krizo. Vse več mladih je brez služb in tako odvisnih od dohodkov svojih staršev ali starih staršev. Če živijo pod isto streho, so zato prisiljeni plačevati vse stroške, ob tem pa skrbeti še za hrano, in pogosto jim od že tako skromnih pokojnin ne ostane nič. Na boljšem niso niti tisti, ki bivajo v domovih za starejše. Otroci ali vnuki jih sicer obiskujejo, a gre vse prej kot za vljudnostni obisk in skrb za njihovo dobro počutje. Zaposleni v domovih so namreč ponekod že opazili, da se obiski zgostijo zlasti v tistih dneh, ko pride na račun pokojnina. »Svojci pridejo, a tudi hitro odidejo, ko dosežejo namen oziroma od njih izsilijo denar,« nam je povedala ena izmed zaposlenih v enem od domov za starejše. Ko so se o tem želeli pogovoriti z »žrtvijo«, je ta sprva zanikala, da bi bilo kar koli narobe, in ni želela govoriti o tem. Ko pa je njen vnuk postajal do nje vedno bolj nasilen, se je nekega dne odločila o tem odkrito spregovoriti, iz doma pa so takoj obvestili tako center za socialno delo kot tudi policijo.
Več trenj med mladimi in starejšimi pa so opazili tudi, ko je država oklestila socialne transferje in ukinila varstveni dodatek, ki ga je prejemalo veliko starejših. Nekateri otroci so takrat zaradi tega starše celo jemali iz domov, ker so se bali, da se bo država polastila njihove lastnine. V mnogih primerih namreč okleščen dohodek ni več zadoščal za plačilo oskrbe, zato so svojci starejše raje vzeli iz domov, čeprav jim doma niso mogli zagotoviti ustrezne nege. In tudi to je bil pogosto vzrok, da je prišlo do trenj. Danes pa se menda vse pogosteje dogaja, da vnuk babico pelje v trgovino ali k zdravniku le pod pogojem, da mu ta pot tudi plača. Ne gre torej za to, da bi babica vnuku primaknila kakšen evro iz čiste dobre volje, pač pa vnuk denar naravnost izsiljuje. Češ, če ne bo plačala, je pač ne bo peljal. In menda tudi ne gre za drobiž. Najbolj je narobe, da se menda mnogim to zdi nekaj čisto običajnega. Pa seveda ni, pravijo sogovorniki iz različnih institucij, kjer zaznavajo tovrstno prakso. V tem primeru gre namreč zagotovo za eno izmed oblik ekonomskega nasilja.
Ničelna toleranca do nasilja
Kot pravijo na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na odkrivanje in prijavljanje primerov nasilja vplivata vse večja ozaveščenost ljudi in boljša pravna urejenost, saj imamo od leta 2008 Zakon o preprečevanju nasilja v družini in številne podzakonske akte, ki urejajo to področje. Veliko pa k temu pripomore tudi učinkovitejše delovanje služb – od centrov za socialno delo, ki imajo za področje nasilja zaposlene regijske koordinatorje za preprečevanje nasilja, do kriznih centrov za ženske, materinskih domov, varnih hiš ter različnih društev za pomoč žrtvam nasilja. »Sicer pa o nasilju ozaveščamo že mlade v osnovnih šolah, in to z različnimi preventivnimi akcijami in projekti. Prav zdaj zaključujemo dejavnosti v okviru obsežnejšega večletnega projekta Vesna, financiranega z evropskimi sredstvi, s katerim smo promovirali nenasilje in prispevali k temu, da so se različne strokovne službe pri obravnavi nasilja v družini med seboj bolj povezale,« pravijo na ministrstvu za delo.
Strokovni delavci na centrih za socialno delo ugotavljajo, da se žrtve vse pogosteje same obračajo nanje ali pa jih o nasilju obvestijo sosedje, policisti, nevladne organizacije, tudi patronažne službe ... Dejstvo je, da o nasilju danes veliko pišejo in govorijo, ljudje so zato tudi bolj ozaveščeni in prej poiščejo pomoč. Žrtvam pa na centrih za socialno delo takoj ponudijo različne oblike pomoči, poleg psihosocialne tudi brezplačno pravno pomoč, saj gre po navadi za ljudi z nizkimi dohodki ali celo brez dohodkov. Kot podarjajo na slovenjgraškem centru za socialno delo, pa nikoli ne postopajo na podlagi nekih splošnih navodil, temveč na podlagi cele palete zakonodajnih določil. In še to, da je leta 2008 sprejet krovni zakon o preprečevanju nasilja v družini uzakonil ničelno stopnjo tolerance do nasilja in skupaj s pravilniki podrobneje opredelil načine postopanja in usmeritve posameznih obravnav v primeru, ko se pojavi sum nasilja v družini. Postopke pa podrobno opredeljuje več pravilnikov. Vsekakor pa vsem, ki so žrtve nasilja, svetujejo, da o tem ne molčijo. »Nasilje lahko prijavijo na več načinov: s klicem na številko 113, s prijavo neposredno na policijski postaji, lahko o tem povedo sosedu ali drugemu, ki mu zaupajo. Lahko se obrnejo tudi na nevladne organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja in jim bodo tam ponudili ustrezno podporo, informacije in pomoč tako v fazi prijave nasilja kot tudi nadaljnjih postopkih,« svetujejo na policiji, kjer tudi opozarjajo, da se nasilje samo po sebi ne bo ustavilo. »Napačno je, da žrtev razloge za nasilje najprej išče pri sebi. Vsak ima pravico do dostojnega življenja brez nasilja. Zato je prav, da vsak, ki je žrtev ali pa zazna, da se nekje drugje nekaj dogaja ali da se nad kom izvaja kakršno koli nasilje, to čim prej prijavi,« še pravijo na policiji, kjer se zavedajo, da je treba posvečati več pozornosti zlasti nasilju nad starejšimi. Tudi zato, ker delež starejših v naši družbi iz leta v leto narašča.
Če ste žrtev nasilja, poiščite pomoč in nasilje prijavite na številko 113. S prijavo ne odlašajte, saj se nasilje ne bo končalo samo od sebe. Po pomoč ali nasvet se lahko obrnete tudi na pristojni center za socialno delo, v bližnji zdravstveni dom, v bolnišnico ali na nevladne organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja. Pokličete lahko tudi na katerega od svetovalnih telefonov, klici so brezplačni:
SOS TELEFON za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55, vsak dan od 18. do 22. ure, ob delavnikih od 12. do 22. ure.
Zaupni telefon Samarijan: 116 123, svetovalci so na voljo 24 ur na dan.
Zavod Emma, pomoč žrtvam nasilja: 080 21 33, vsak dan od 8. do 15. ure in od 18. do 21. ure.
Združenje proti spolnemu zlorabljanju: 080 28 80, delovnik med 9. in 17. uro, sreda do 19. ure
