Z nitjo pisana zgodovina
Mestni muzej Idrija domuje v graščini Gewerkenegg.
Mestni muzej Idrija ima svoje razstavne prostore na gradu Gewerkenegg. Nekoč je bil grad rezidenca upraviteljev tamkajšnjega rudnika živega srebra, ki je tako značilen za to območje kot idrijska čipka. Nekoč klekljanje ni bilo dovolj cenjeno, a se je od nedavna uveljavilo kot znanje, vredno spoštovanja in občudovanja. Danes predstavlja ta dejavnost način ustvarjalnega preživljanja prostega časa.
Muzej v grajski zbirki obsežno predstavlja zgodovino mesta in okolice. Ena izmed stalnih razstav je poimenovana Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina. Pisno je ta dejavnost izpričana v Idriji že leta 1696. Znanje klekljanja se je sem razširilo iz Nemčije ali Češke, od koder so prihajali delat v tukajšnji rudnik živega srebra rudarji in rudarski strokovnjaki z družinami. Izkupiček od prodanih čipk, ki so jih naredile njihove žene in otroci, je bil skozi stoletja pomemben vir dodatnega dohodka rudarskih družin.
V muzeju so na ogled čipke iz 17. stoletja, ki so bile izdelane v nekaterih najstarejših klekljarskih središčih, kot so Benetke, Genova, Binche, Valenciennes, Mechlin, Lille, Chantilly, Bruselj. Klekljane čipke naj bi začeli izdelovati v Milanu v Italiji. Prikazana so čipkasta oblačila iz druge polovice 19. stoletja, ki so jih nosile ženske višjega sloja.
V Idriji so sprva izdelovali stavljene metrske čipke, v 19. stoletju pa so se uveljavile sklepljene čipke in so se v drugi polovici 19. stoletja pod imenom idrijska čipka uveljavile v Evropi. Skozi stoletja se je na tem območju oblikovala tako imenovana tračna čipka. Zanjo je značilen širši ali ožji trak, ki vijuga po celotni površini vzorca. V glavnem je izdelana iz belega lanenega ali bombažnega sukanca.
Čipke so od nekdaj uporabljali za okrasitev oblačil in stanovanj. A na začetku 20. stoletja so jih najpogosteje uporabljali v cerkvah za krasitev oltarjev in bogoslužnih oblačil. Ženske so v 18. stoletju pogosto s čipko obrobljale avbe, zavijačke, peče in različne druge kose oblačil ter okraske za stanovanja.
V 17. stoletju so čipke v glavnem prodajali krošnjarji. To se je nadaljevalo po drugi svetovni vojni. V drugi polovici 19. stoletja pa se je v Idriji začelo tudi redno trgovati s čipko. Trg je klekljaricam narekoval spremembe v oblikovanju vzorcev.
Znanje, vredno občudovanja
Klekljarice med delom v ne tako davni preteklosti.
Leta 1876 je začela v Idriji delovati čipkarska šola. Prva uradna učiteljica je bila domačinka Ivana Ferjančič (1850–1879). Šola je nekoč sodelovala z Osrednjim čipkarskim tečajem na Dunaju (1879–1904). Njegova naloga je bila pospeševati čipkarsko obrt v vseh avstro-ogrskih deželah. To sodelovanje je bilo prekinjeno ob koncu prve svetovne vojne. Takrat je prešlo idrijsko območje pod Italijo. Šola je delovala tudi med drugo svetovno vojno, danes pa jo obiskuje okoli 400 učenk in učencev.
Osnovni klekljarski pripomoček je blazina. Nanjo klekljarica pritrdi na papir narisano vzorčno predlogo, blazino pa položi v pleteno košarico. V njej so spravljene bucike, škarjice in kvačka, ki so pomembni pripomočki klekljaric. In tu je še nepogrešljiv kolovrat za navijanje sukanca na kleklje.
V muzejski zbirki vzbudi pri obiskovalcu pozornost Jovankin prt, saj je bil namenjen ženi predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita. To je protokolarni pogrinjek za dvanajst oseb in eden največjih ohranjenih klekljarskih izdelkov iz 70. let 20. stoletja. Nadgradnja v iskanju novih izraznih oblik idrijske čipke predstavlja sodelovanje med Naravoslovnotehniško fakulteto – Oddelkom za tekstilstvo v Ljubljani in klekljaricami. Sodobna idrijska čipka se že pojavlja kot abstrakcija in prehaja v umetnost. Posebej zanimive so večerne kreacije s čipkami priznanih slovenskih modnih oblikovalcev.
Vrsto let v Idriji poteka Festival idrijske čipke, ki ima etnološki, gospodarski, izobraževalni in kulturni pomen. V ospredju je tekmovanje odraslih in otrok v klekljanju.
Informacije: Mestni muzej Idrija, Prelovčeva 9, 5280 Idrija, tel. št.: 05 37 26 600, e-pošta: tajnistvo@muzej-idrija-cerkno.si
