Čar dreves v slovenski ljudski dediščini

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '16

Gozd – prebivališče skrivnostnih bitij

Naša vas je dolga stoletja sprejemala pravila, svarila, nagrade in kazni, ki so prihajale iz gozda. Tam so prebivali škrati, vile, žalik žene, gozdni možje, divji možje, bedanci in druga skrivnostna bitja. Neutrudno so se vtikala v življenje naše vasi in oblikovala miselnost našega človeka.

Bitja, ki so živela v duplini starega drevesa ali v votlini sredi gozda in se plaho skrivala pred človekovim pogledom, so narekovala nauke o poštenosti, gostoljubnosti, pravičnosti in svarila pred ošabnostjo, požrešnostjo in še marsičim. Vaščanom so pomagala ali jim škodovala, nekatera so bila prijazna, druga sovražna.

Marsikatero noč je vas trepetala, ko se je pod mrzlim zimskim nebom vreščeče in tuleče podila divja jaga. V poletnih mesečnih nočeh pa je vas prisluhnila milim zvokom, petju gozdnih vil. Vile so rade pomagale kmetom pri delu, ko pa je v hišo prišel novorojenec, so mu vile rojenice napovedale potek življenja.

V skrivnostnih kresnih nočeh so cveteli zakladi, Pehtra baba je strašila na dan svetih treh kraljev, torka predicam ni pustila presti ob kvatrnih torkih, v težavah je kmet upal na modri nasvet žalik žene. Vsa ta bitja so se skrivala v gozdovih in določala mejo med tistim, kar je bilo dovoljeno in kar prepovedano.

»Po večerni avemariji ne hodi več iz hiše, da te ne odnese gozdni mož!« je mati svarila svojo hčer.

»Nikar ne odganjaj berača od praga. Morda bi ravno ta berač utegnil biti sam netek!« je oče učil sina gostoljubnosti, da v hišo ne bi prišla lakota. Netek povzroči, da hrana človeku ne tekne – ješ, ješ, a si še vedno lačen. Gostoljubno hišo pa je netek obdaril z dobro letino.

»Ne preklinjaj!« je babica svarila vnuka. »Tisto, kar preklinjaš, lahko odnese gozdni škrat!« To se je nekega dne zgodilo neki gospodinji v dolini pod Zaplato. Prala je lanene štrene. Ker se niso hotele dovolj hitro obeliti, je jezna vzkliknila: »Škrat te vzemi!« Še preden se je zavedla, kaj je zinila, je stal pred njo možic v rdeči kapi, pograbil njene štrene in izginil.

»Pridno predi!« je mati prigovarjala hčerki, ki je sedela pri kolovratu. »Morda tudi tebi prinese vila iz gozda klopko preje, ki ne pozna konca.«

»Govočev Janez, sej bob še danes!« je nekega dne iz zimskega gozda Govočev ded zaslišal glas modre žalik žene. Ubogal je njen nasvet in po zmrznjeni njivi raztrosil bob, četudi so njegovi sosedje zaskrbljeno majali z glavami. In tisto leto je pridelal več boba kot deset gorenjskih far naokoli.

Gozd je nekdaj omogočal življenje, ki je teklo od lesene zibelke do lesene krste. Pot do kruha je vodila od lesenega pluga prek lesenega kozolca, lesenega mlina, lesene kašče do lesenega krožnika. Naš človek, obut v lesene cokle, je oral z drevesno rogovilo, ki jo je imenoval »drevo« tudi še dolga stoletja potem, ko rezilo pluga ni bilo več leseno. Dobra stara domača lipa je nekdaj oblikovala življenje starosvetne slovenske vasi – z zborom pod lipo, pravdo pod lipo, plesom pod lipo, pesmijo pod lipo ... Kozolec toplar in čebelnjak s poslikanimi panjskimi končnicami sta edinstven vzor ljudske strokovnosti, čeprav so ju postavljali nešolani mojstri.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media