Kako povečati svoje zadovoljstvo?
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
STARANJE V SLOVENIJI
Novo leto je mali nov začetek: še eno leto v nizu mojega življenja je odšlo v zgodovino z vsem dobrim in hudim, začelo se je leto novih možnosti. Podatki iz reprezentativne raziskave o Potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije skrivajo napotke, kako lahko povečam zadovoljstvo s svojim življenjem v tem letu, da ga bom ob koncu vesel, nanj ponosen in zanj hvaležen. Raziskovalni odgovori, ki predstavljajo izkušnje 750.000 starejših prebivalcev Slovenije, potrjujejo znani rek: Če sam ne povečam svojega zadovoljstva z življenjem, mi ga ne bo nihče.
Zadovoljstvo s svojim življenjem je pomemben kazalnik kakovosti staranja. Čim zadovoljnejši sem, tem bolj sem sproščen – torej manj stresno napet. Od tega sta samodejno vsaj dve koristi. Prva: s tem si – vsaj tako učinkovito kakor z zdravo prehrano in gibanjem – preprečujem izbruh kroničnih bolezni srca, ožilja, prebavil, dihal, presnove itd., ki so huda tegoba staranja. Druga: moji odnosi z drugimi ljudmi so bolj odprti, sproščeni, prijetnejši zame in zanje; lepo sožitje z bližnjimi pa v starosti ni manj pomembno kakor v mladosti in srednjih letih. Zato po svetu pogosto raziskujejo, koliko so starejši ljudje zadovoljni s svojim življenjem.
Večina je zadovoljnih
V naši raziskavi je bilo vprašanje: Kako gledate na svoje dosedanje življenje? Dve tretjini jih je odgovorilo, da so s svojim dosedanjim življenjem zadovoljni, četrtina jih je napol zadovoljnih napol nezadovoljnih, vsak štiriintrideseti je s svojim dosedanjim življenjem nezadovoljen. Ti podatki govorijo, da večina starejših slovenskih prebivalcev izreka svojemu dosedanjemu življenju DA. Nihče verjetno ni povsem zadovoljen z vsemi podrobnostmi v njem, v celoti pa jih dve tretjini pravi: zadovoljen sem.
Kritiziranje v časopisih ter vsakdanje tarnanje dajeta vtis, da je pri nas nezadovoljstvo ljudi na robu zdržljivosti. Raziskovalni podatki dajejo drugačno sliko. Resda gre tam za nezadovoljstvo z drugimi, zlasti s politiko in gospodarstvom, tukaj pa za zadovoljstvo s svojim dosedanjim življenjem, vendar pa Martina Starc in Mateja Zabukovec, ki sta te podatke poglobljeno obdelali, pravita, da kažejo na optimizem glede staranja te generacije. Nezadovoljstvo z okolico namreč še zdaleč ni tako globoka gnojna rana v človeku, kakor je nezadovoljstvo s svojim življenjem. Poleg tega je nerganje nad družbo in državo lahko deloma tudi navada ali folklora v javnem komuniciranju ljudi. V tem smislu kažejo ti odgovori starejše generacije na visoko raven kljubovalne moči duha, ki je za smiselno staranje zelo potrebna, da človek kljub vsemu reče življenju DA (Viktor Frankl).
Natančnejši vpogled dajejo odgovori na vprašanje: Če bi še enkrat živeli, ali bi kaj pomembnega v svojem življenju spremenili ali ravnali drugače, kot ste? Dobra polovica ne bi spremenila ničesar, 43 odstotkov pa bi. Kaj bi spremenili? Med množico odgovorov se jih največ nanaša na izobraževanje – vsak peti bi se bolj ali drugače izobrazil; pri tem ženske nekoliko prekašajo moške. Le malenkost manj je želj po spremembi dela, zaposlitve in poklica; tukaj bi si nekaj več sprememb želeli moški. Še dve skupini odgovorov sta dokaj pogosti. Približno vsak sedmi bi spremenil nekaj na področju odnosov v družini in skoraj toliko nekaj glede sebe, npr. skrb zase in za svoje zdravje, oblikovanje svojega značaja, svoje poglede in stališča ipd. Pri teh odgovorih ženske prednjačijo pred moškimi. Zanimiva je ugotovitev, da so tisti, ki si želijo spremembe v odnosih, bolj nezadovoljni z življenjem; pri željah po spremembi izobrazbe ni take povezave.
Naložba sožitje z drugimi
Ali ljudje bolj obžalujejo, da niso storili nečesa, kar bi lahko ali je bilo treba, ali da so nekaj storili napak? Pokazalo se je, kar kažejo tudi tuje raziskave: ob pogledu nazaj na daljše obdobje svojega življenja ljudje bolj obžalujejo opustitve. Pred pol stoletja (1965) je obsežno raziskavo o zadovoljstvu z življenjem naredil Trstenjak in prikazal rezultate v poljudnoznanstveni knjigi Ko bi še enkrat živel. Ob več tisoč odgovorih ljudi je ugotavljal: Samo enkrat živimo. To je pretresljivo resno spoznanje za vsakogar: enako za tistega, ki veruje v posmrtno življenje, in za onega, ki ne veruje vanj. Razmišljanje o tem, kaj bi v svojem življenju spremenili in ravnali drugače, kot smo, ni izraz utopije ali zavajanje človeka iz stvarnosti v svet sanj in utvar. Takšno razmišljanje je spodbuda, da popravljamo in izboljšamo svoja ravnanja, kolikor je v naši moči.
Podatki sedanje slovenske raziskave so dober smerokaz za smiselno usmeritev. Ko se ljudje ozirajo nazaj na svoje življenje, najizraziteje priplavajo na površje vsebine najvišjih človekovih potreb v klasični Maslowovi hierarhiji: uresničenje sebe in preseganje sebe. S temi življenjskimi nalogami torej ne gre čakati, da bodo zadovoljene druge potrebe – če z njimi odlašamo, ostane le neizpolnjena želja v starosti. Najvarnejše so naložbe v lepše sožitje z ljudmi okrog sebe, ob pogledu nazaj na svoje življenje napolnjujejo človeka z zadovoljstvom.
