Med kulturne bisere spadajo tudi spomeniki

Zgodbe | jan. '16

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Tivoli)

Največji ljubljanski park se na petih kvadratnih kilometrih razteza v neposredni bližini mestnega središča pod Rožnikom in Šišenskim hribom. V njem se združujejo naravni in krajinski elementi ter objekti kulturne dediščine, med katere spada poleg grada Tivoli (nekoč imenovanega Podturn) in Cekinovega grada tudi približno trideset spomenikov. Vse umetniške stvaritve, razen ene – Štirje psi pod Tivolskim gradom, so delo slovenskih kiparjev, vendar se po besedah upokojene umetnostne zgodovinarke mag. Olge Paulič do njih vse preveč mačehovsko obnašamo.

Do tega prepričanja je nekdanja učiteljica, gimnazijska ravnateljica in specialna didaktičarka na oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske filozofske fakultete prišla na osnovi dveh raziskovalnih projektov. Enega je vodila v okviru umetnostnozgodovinskega študijskega krožka Spoznajmo svoje mesto in domovino na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, pri katerem je sodelovalo deset slušateljic, drugega pa v sklopu medgeneracijskega sodelovanja z Osnovno šolo Savsko naselje, kjer je 'spomeniško varstvo na primeru spomenikov v Tivoliju' proučevalo 26 učencev petega razreda. Obakrat so raziskovanje in ugotovitve predstavili tudi na dnevih evropske kulturne dediščine (leta 2013 in 2015).

»Pri proučevanju smo naleteli na veliko težav, saj ni ustrezne strokovne literature. Večina spomenikov tudi ni označena, tako da obiskovalci Tivolija tavajo v temi. Poleg kipov, ki so še vedno na svojem mestu (Primož Trubar, Rihard Jakopič, Edvard Kocbek, spomenik pionirjem, Štirje psi, Balet, Pastirček, vodnjak Deček s posodo, vodnjak mesta Ljubljane, vodnjak s kopijo kipa Deček z gosjo, saj so izvirnik ob urejanju železniške proge in ceste leta 1960 močno poškodovali), smo ugotovili, da so bili trije poškodovani, porisani ali popisani (vodnjak Deček z gosjo, Odbojkar, igralo Zmaj), štirje odstranjeni (Josip Broz - Tito, Večni kamen, feldmaršal Radetzky, vodnjak Devica), štirje ukradeni (Kopalka, Svoboda, doprsje Stanka Bloudka, dve abstraktni figuri), medtem ko so tri v Tivoli prestavili od drugod (vodnjak Deček z ribo, Evridika, Ekvilibristi),« našteva izsledke raziskav sogovornica, ki jo odlikuje tankočuten in spoštljiv odnos do dediščine.

Štirje psi so najstarejši spomenik v Tivoliju

Na osnovi ugotovljenih dejstev so se zavzeli, da je treba tudi ta del parka Tivoli kot ljubljanski naravni in kulturni biser čim prej ustrezno urediti, saj mu zdajšnje stanje jemlje precej leska. Tako so predlagali, da je treba z usmerjevalnimi oznakami in informativnimi tablami opremiti drevorede, sprehajališča, spomenike in objekte. Hkrati bi bilo dobro pripraviti poseben vodnik s predstavitvijo naravne in kulturne dediščine parka Tivoli ter vanj vključiti tudi načrt ogledov spomenikov in zgradb. Še kako koristno bi bilo tudi strokovno umetnostnozgodovinsko delo, ki bi likovno predstavilo spomenike v Tivoliju in njihove avtorje. Izboljšati pa bi morali varovanje tivolske kulturne dediščine in tako preprečiti vnovično poškodovanje tu razstavljenih umetnin in drogov na Jakopičevem sprehajališču. »Ko smo s temi predlogi seznanili predstavnike ljubljanskega turizma, so povedali, da nameravajo letos, ko je Ljubljana nosilka naziva Zelena prestolnica Evrope, pripraviti zemljevid Tivolija s poimensko označenimi drevoredi in sprehajalnimi potmi ter vrisanimi kraji, kjer stojijo spomeniki. Postaviti bodo skušali tudi table z nazivi drevoredov in mogoče še spomenikov, medtem ko bodo turistični vodnik izdali kdaj kasneje,« je s prvimi odzivi na njihova opozorila zadovoljna mag. Olga Paulič.

Najobsežnejši ljubljanski mestni park je začel nastajati v času Ilirskih provinc po načrtih inženirja Jeana Blancharda, ki je leta 1813 s tremi drevoredi v obliki črke A združil parka in vrtove pri gradu Podturn in Cekinovem gradu ter ga z njimi povezal z mestom. Urbanistično urejanje parka je nadaljeval prvi avstrijski guverner Krištof Latterman in dal zasaditi še drevored med Cankarjevo cesto in gradom Tivoli ter drugega, ki se je na začetku Tivolija odcepil od prvega in vodil proti Šiški do Celovške ceste; oba je ljubljanski mestni svet po njegovem odhodu poimenoval po njem, pri čemer je prvi od leta 1958 Jakopičevo sprehajališče. Po letu 1864, ko je ljubljanski župan Etbin Henrik Costa od avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. kupil Tivolski grad, so pred njim začeli urejati stopnišče in na kamnito ograjo postavili štiri litoželezne pse, ki danes predstavljajo najstarejši spomenik v Tivoliju.

Delo dunajskega kiparja Antona Dominika von Fernkorna prikazuje pse v nadnaravni velikosti, sedeče na zadnjih tacah in oprte na prednji taci, s postrani nagnjeno glavo in pogledom navzgor. Njihova posebnost je, da nimajo jezikov, zato je med ljudmi zaokrožila zgodba, da je zaradi te napake njihov avtor naredil samomor, vendar je tedaj že duševno zbolel, tako da so kipe psov skoraj zagotovo dokončali sodelavci iz njegove delavnice. Zanimivo pa je, da so enaki – tudi litoželezni – psi (a z jezikom) še na gradu Peleš v romunskem mestecu Sinaia in dva – marmorna – v vatikanskem muzeju v Rimu, narejena po podobi starogrških psov molosov, ki so dobili ime po epirski pokrajini Molosiji.

Primož Trubar – prvi moderni spomenik 

Na drugi stari razglednici je upodobljen ravnokar postavljen spomenik prvemu slovenskemu književniku Primožu Trubarju (1508–1586), ki ga je odbor za proslavo štiristoletnice njegovega rojstva pod vodstvom župana Ivana Hribarja in narodne delavke Franje Tavčar na desnem vogalu prehoda v park Tivoli med Narodno in Moderno galerijo brez posebne slovesnosti odkril 1. maja 1910. Prvotno so spomenik možu, »ki nam je ustvaril naš književni jezik«, in sicer na pobudo pesnika in mestnega arhivarja Antona Aškerca, nameravali odkriti 8. junija 1908, na Trubarjev štiristoti rojstni dan. Vendar so zaradi pomanjkanja denarja tri mesece kasneje ob prisotnosti udeležencev osmega vseslovanskega shoda časnikarjev v Ljubljani slovesno položili le temeljni kamen za spomenik in v Mestnem domu priredili slavnostno akademijo.

Spomenik je po naročilu odbora izdelal kipar Franc Berneker, ki je tedaj ustvarjal na Dunaju. »V nadnaravni velikosti ga je izdelal iz belega marmorja in Trubarja v dolgi halji, padajoči v mehkih gubah do tal, postavil na nizko tristopenjsko podnožje,« navaja umetnostna zgodovinarka Špelca Čopič. In nadaljuje: »Spredaj se iz podstavka dviga pult, na katerem pridigarjeve roke oklepajo knjigo. Nad mirnim spodnjim delom je v rokah s knjigo ustvaril prvo žarišče energije, kamor drsijo mehke krivulje rokavov, tako da gledalec ne more spregledati lepo zmodeliranih krčevitih rok. Drugo središče privlačnosti je glava, ki dominira nad zožujočo se formo telesa. Trubarja predstavlja kot preroškega starca resnega in prijaznega videza. Glava je kompaktna z lahno valovitimi lasmi in brado ter odločnimi in ostrimi zarezami v trikotniku med očmi in usti. Tako je naredil prvi moderni secesijski spomenik v Ljubljani, ki je kmalu dobil sloves najlepšega ljubljanskega spomenika.«

Kip je sprva stal dobro viden na zeleni trati, obdani z nizkim zelenjem, ki se je v dobrih sto letih dodobra razraslo, tako da ga že precej zakriva. »Razen tega pa bi ga morali zaščititi pred padajočim listnim zelenilom, ki mu seveda škoduje,« opozarja mag. Olga Paulič, ki pa pozdravlja lansko obnovo Štirih psov, s katerih so konservatorji odstranili staro sivo barvo, jih očistili in ponovno zaščitili s prvotno črno barvo.

Boris Dolničar