Med željo, vizijo in izvedbo
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Živim med željo, vizijo in izvedbo, pravi Saša J. Mächtig, oblikovalec in arhitekt, ki je s svojim oblikovanjem zaznamoval Ljubljano, Slovenijo in svet. Oblikoval je legendarni rdeči kiosk K67, in čeprav je od takrat minilo več desetletij, ga še vedno lahko vidimo kot uporaben del našega in celo tujih javnih prostorov. Uvrščen je v prestižno oblikovalsko zbirko 20. stoletja v newyorškem muzeju moderne umetnosti (MoMA), na kar bi lahko bil njegov avtor, ki ustvarja že več kot pol stoletja, ponosen.
Je tudi avtor modularnega sistema nadstrešnic euromodul za postajališča javnega prometa, telefonskega dušilnika in košev za smeti »žaba«, zbiralnikov koristnih odpadkov EKOS, omarice za oglaševanje filmskih predstav in koncertov, ki so bili del našega vsakodnevnega urbanega okolja. V teh letih smo ga pogosto videli pri razpravah o tem, kako pomembno je povezovanje znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. Leta 1984 je bil eden izmed ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost, po upokojitvi pa mu je Univerza v Ljubljani podelila častni naslov zaslužni profesor. Zelo je bil dejaven kot član mednarodnih izvršnih odborov strokovnih organizacij za industrijsko oblikovanje ICSID in globalne mreže univerz in akademij na področju oblikovanja CUMULUS.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na fužinskem gradu v Ljubljani si lahko do začetka aprila 2016 ogledate njegovo retrospektivno razstavo Sistemi, strukture in strategije. Z več kot 350 enotami arhivskega gradiva, ki v večini obsega originalno gradivo iz avtorjevega bogatega arhiva z risbami, modeli, fotografijami, načrti, prototipi in izdelki, spoznavamo način razmišljanja Saše Mächtiga in njegov značilni sistemski pristop, kjer so tudi posamični objekti vedno del širšega sistema, ki se razvija, raste, spreminja. Kljub izjemni ustvarjalni karieri še ni nehal delati. Njegov novi kiosk K21, modularni sistem za 21. stoletje, je ta hip še v prototipni obliki in ga pripravljajo na testiranje.
Spomini na študentska leta
Mächtig je študiral pri profesorju Edvardu Ravnikarju, na katerega ima nepozabne spomine. »Prevzel me je njegov renesančni duh. Študenti smo sledili njegovemu navdušenju nad kompleksno mestno kulturo Italije, načini življenja, tradicij in modernizacij. Potovali smo z avtostopom, ki je bil popularen, s kakšno tovorno ladjo ali pa z avtom, če ga je kdo imel. Ogledovali smo si vse, od antike do modernih nebotičnikov, od starih mest do velikanske Nervijeve mojstrovine Pallazo del lavoro v Torinu, kjer je bila leta 1961 stoletnica združitve Italije. Za odpiranje novih pogledov na umetnost nam je Ravnikar priporočal Hauserjevo knjigo Socialna zgodovina umetnosti in literature, ki je dajala odgovore na vprašanje, kaj je v ozadju presežkov v umetnosti.«
Med pohvalami in kritiko
Že med študijem je oblikoval sestavljivo risalno mizo in se prvič, še kot študent, udeležil 2. mednarodnega BIO. Na tej mizi je zrisal prve načrte letnega paviljona Evrope in K67. Letna kavarna Evropa je bila drzna inovativna rešitev netipičnega prostorskega nosilca, prekritega z monolitno lupino iz prosojnega ojačenega poliestra. Objekt je bil zasnovan kot fleksibilen industrijsko izdelan prototip, za katerega je bilo treba inovativno rešiti vrsto tehnično zahtevnih izvedbenih vprašanj, da se je sploh lahko uresničil. V nočnem času osvetljena streha je izzvala tako kritike kot pohvale.
Živel je v spodbudnih časih za oblikovanje, po Evropi in pri nas so se gradila velika stanovanjska naselja, industrija je bila v vzponu, industrijsko oblikovanje pa aktualno s svojimi inovativnimi, tehnološkimi ter industrijskimi pristopi in razumevanjem produkcije in principov trženja. ZDA so bile vodilne v novih sintetičnih materialih, Italija je blestela z zanimivo oblikovanimi in barvitimi širokopotrošnimi izdelki. 60. leta 'so šla rdeče' zaradi široke uporabe sintetičnih materialov, ki so bili tudi karakteristika zasnove in izvedbe družine kioskov K67. Njihova zasnova je temeljila na preprosti »inspiraciji preboda dveh cevi« iz leta 1966. Načrti za izvedbo so bili končani leta 1967, prva velika predstavitev strokovni javnosti pa leta 1969. Pozitiven odziv javnosti na večnamenski in prilagodljiv sistem je omogočil prodor na domače, takoj potem pa tudi na mednarodno tržišče. Večanje serijske proizvodnje in prodaje so pospeševale objave v tujem strokovnem tisku kmalu po objavi v londonski reviji Design in povabilu iz New Yorka leta 1970. »Oblikovanje sem razumel kot hibrid med humanistiko, tehniko in družboslovjem.« V presečišču tega trikotnika je uravnotežen oblikovalski rezultat, ki izdelku zagotavlja perspektivo, žal pa naša družba ni sledila tem preizkušenim načelom, ki jih sicer prakticira ves razviti svet.
Država reagira šele, ko zahteva Evropa
»Vsak novi izdelek mora biti predmet raziskav in razvoja, o tem pričajo vsi uspešni primeri, tudi tisti iz moje prakse. Na začetku leta 1980 je podjetje Donit iz Medvod iskalo tržno uspešen izdelek iz ojačenega poliestra za svojo tovarno. Med predlogi so izbrali razvoj družine zbiralnikov koristnih odpadkov, ki sem jo zasnoval kot prilagodljiv industrijski serijski izdelek, ki se sistemsko umešča v urbano okolje. Raziskal sem primere rešitev v Italiji, Nemčiji, Franciji in Skandinaviji ter podal boljšo rešitev od njihovih. Sistem EKOS smo preizkusili in ga uvajali v urbano okolje s promocijskimi akcijami doma in na mogočem jugoslovanskem tržišču od Beograda do Dubrovnika. Z navdušenjem je bil sprejet, dejstvo pa je, da bi država morala spodbujati predelavo, ki ni vedno profitna. Profitna je vsekakor dolgoročno s svojimi učinki na okolje. Vendar v 80. letih še nismo bili zrela družba, ki bi prepoznala jutrišnje potrebe. Sistem je brez državne podpore zamrl in počakal, da smo leta 2004 vstopili v Evropsko unijo ter morali sprejeti ekološko usmerjeno zakonodajo. Takrat smo 'odkrili' zbiralnike koristnih odpadkov kot silno novost, ki prihaja iz razvitega sveta. Ob tem 'odkrivanju' pa je družba pozabila svoje lastne izkušnje in pozabljene rešitve. Brez premisleka je raje uvozila slabše rešitve iz tujine.« Na razstavi v MAO imamo priložnost primerjati zbiralnike koristnih odpadkov, ki jih vsakodnevno srečujemo po mestu in stanovanjskih naseljih, in tiste, zasnovane leta 1980, torej pred 35 leti, ki so razstavljeni kot 3D tiskani modeli.
»Škoda,« pravi Mächtig, »saj smo že bili vpisani na zemljevid ekološko ozaveščenih držav, in škoda, ker politika v oblikovanju vidi kulturo, ne pa 'biznisa', kot ga je leta 1979 razumela angleška premierka Margaret Thatcher in se zavedala, koliko denarja prinašajo državi glasba, film, gledališče, umetnost sploh, moda, arhitektura, ne nazadnje tudi oblikovanje. Če bi se tega zavedali še pri nas, bi lahko 'z oblikovanjem prišli v višji cenovni razred' že leta 1991 z rojstvom nove države Slovenije in 17. kongresom ICSID, ki je začrtal tako pot in trasiral smer kreativnim industrijam.« Prav on je bil pobudnik in med dejavnimi organizatorji tega svetovnega kongresa ICSID v Ljubljani.
Mächtig si včasih razlaga življenje kot gugalnico, kjer si enkrat zgoraj, drugič spodaj. Tako se je tudi njemu zgodilo, da ni izkoristil vseh ponudb, ki mu jih je ponudilo življenje, da so zavrnili kak njegov projekt, pa tega ne razume kot konec sveta. Nasprotno. Snuje nove načrte. Le tistega zakona, ki namerava upokojencem, ki želijo ostati živi, produktivni in ustvarjalni, za to družbeno, vsekakor zdravo namero vzeti težko prisluženo pokojnino, ne razume. »Vzeti pokojnino starejšim, če še želijo delati, je unikatna neumnost, ki bi jo patentirali tudi v Butalah. Sicer pa med mladimi in starimi ni medgeneracijskega spora. Vsi lahko razmišljamo o težavah današnjega sveta in iščemo rešitve – mladi z mladostnim žarom in energijo, stari z izkušnjami in modrostjo. Morda pa potrebujemo koalicijo pametnih, da bi se vrnili na izhodišče leta 1991 in popravili napake, ki smo jih v zadnjih 25 letih storili, seveda daleč od strankarskih igric in kopanja po frustracijah preteklosti,« razmišlja Saša Mächtig.
Top 10 Saše J. Mächtiga
- Najljubše mesto: New York
- Najljubša barva: rdeča
- Najljubša hrana: testenine na vse načine
- Najljubša pijača: kabernet sovinjon Santomas, slovenska Istra
- Najljubša knjiga: Umetnost razmišljanja (Herman Hesse)
- Najljubši film: Morilka – Nie Yinniang, režija Hou Hsiao-Hsien
- Najljubši skladatelj: Erik Sati
- Najljubši arhitekt: Mies van der Rohe – paviljon Barcelona
- Najljubši oblikovalec: Charles & Ray Eames
- Najljubši življenjski moto: 'Voda najde pot' (njegov moto) ali pa 'Sreča ima rada pripravljene duhove' (L. Pasteurov)
