Lončnice pri radiatorju
Zamiokulkas je sorazmerno nova vrtnarska pridobitev. To lončnico gojimo izključno zaradi lepih listov. Nepomembna socvetja nastavijo le starejše rastline in še takrat so malo opazna med pritlehno goščavo listnih pecljev.
Pogosto je zima problematična za nas, a tudi rožicam v naših stanovanjih ni lahko. Vsem so nujni osnovni življenjski pogoji, ki pa niso vedno ravno podobni našim bivalnim zahtevam. Svetloba pomeni rastlinam še mnogo več kot nam, tudi pred mrazom se ne morejo braniti, zračna vlažnost centralno ogrevanih bivališč pa spet mnogim ne prija. Poglejmo si nekaj bivanjskih kompromisov, a izbor za suho ozračje primernih rastlin s tem sploh ni izčrpan ...
Po svojih izkušnjah priporočam gojenje jermenke ali klivije tudi v bližnji soseščini radiatorjev. Obenem pa jim brez ogrevanja tudi ne bo sile, saj dobro prezimijo že v svetli senci pri 8 stopinjah. To je res rastlina iz južnoafriške gozdne podrasti, kjer ni posebnega izobilja, a klivije so svojo potrpežljivost ponesle s seboj tudi v drugačna okolja. Med čebulnice jih ne moremo prištevati, saj imajo le na spodnjem delu steblo nekoliko čebulasto zadebeljeno, zato pa imajo močne omesenele korenine, kar rastlinam zagotavlja trdoživost tudi v hudih časih. Najpogostejša vrsta je Clivia miniata in poleg nje je menda znanih le še pet vrst. Vse imajo temno zelene dolge jermenaste liste usnjenega videza. Že samo zaradi listja jim je vredno posvetiti nekaj pozornosti. Krepke in dovolj stare rastline pa tudi vsako leto zanesljivo zacvetijo. Cvetovi so na visokem steblu, ki se od začetka še nekoliko skriva med listi, in socvetja so včasih prav bujna in sestavljena iz velikega števila cvetov. Pogosto kupimo klivijo v času, ko popki ravno kažejo barvo, in jo postavimo na svetlo mesto. Ko odcveti, cvetno steblo odrežemo, če ne želimo preizkušati svojega potrpljenja z vzgojo klivij iz semena. Od vznika do prvega cveta bo namreč preteklo vsaj šest let. Pri omenjeni vrsti je cvetje v rdečih in cinobrasto oranžnih odtenkih, žlahtnitelji pa so med križanci z drugimi vrstami odbrali tudi marelično rožnate, kremaste in rumene primerke. Pozimi jih malo zalivamo, poleti pa jim izredno prijajo redni gnojilni zalivki. Na prosto jih lahko prenesemo, ko mine nevarnost slane. Vsekakor je umestna previdnost pri postopnem prilagajanju na sonce, saj lahko opoldanska pripeka kmalu nepopravljivo poškoduje liste. Zato je priporočljivo rastline nekaj dni senčiti.
Kalanhoje so sočnice
Suho ozračje jim zato ne pride do živega. Obenem pa bogato cvetijo. Izbiramo lahko med pestro ponudbo enojnocvetnih ali polnjenih sort v različnih barvah. K temu prištejmo še preprosto množljivost z vršnimi ali listnimi potaknjenci, vse to pa naj bo zanje dovolj prepričljivo priporočilo. Najpogostejša in žlahtniteljsko v mnogih sortah najbolj dodelana vrsta je Kalanchoe blossfeldiana, ki je tako kot sorodne vrste rastlina kratkega dne. K priljubljenosti je pripomoglo to, da zacveti takrat, ko je malo cvetja. V rodu kalanhoj je menda kar okoli 120 vrst, vse pa so doma na Madagaskarju ter vzhodnem in južnem delu Afrike. Tam je toplo, zato jih lahko pri nas gojimo le kot lončnice, čeprav so v toplem in suhem podnebju zelo uporabne kot trajnice za velikopotezne nasade v skalnjakih in cvetnih gredah. Pri mnogih kalanhojah so listni robovi nazobčani ali nažagani. Pri nekaterih vrstah se tam pojavljajo brstiči, kar jih uvršča med živorodke. Omenjena vrsta s sortami ne spada v to rubriko, vegetativno razmnoževanje z listi pa je tudi tu nekaj običajnega. Zaradi polsteno nakosmatenih srebrnkastih listov s temno rjavimi robovi je zelo zanimiva vrsta Kalanchoe tomentosa, ki je pogosta v zbirkah ljubiteljev kaktej in sočnic. Gladke in modrikasto poprhnjene izrazito sočne liste pa ima Kalanchoe marmorata.
Ostri, dolgi in široki »jeziki«
Seveda so to sansevierije ali taščini jeziki, kot jih malce zlobno poimenujemo. Najpogostejša vrsta je Sansevieria trifasciata, ki ima lahko glede na sorto več kot pol metra dolge ali pa le v rozeto razvrščene široke in kratke liste. Ti so običajno v dveh odtenkih zeleno marogasti, obstajajo pa tudi sorte z rumeno obrobljenimi listi. Primerke z zelenimi listi preprosto razmnožimo s prečnim razrezom listov na nekajcentimetrske koščke, ki jih potaknemo v peščeni substrat. Rumeno obrobljene liste pa za potikanje pripravimo tako, da na spodnjem delu potaknjencu izrežemo zelen sredinski del, da v substrat pridejo le rumeni robovi. V nasprotnem primeru bi prevladalo zeleno listno tkivo in nove rastline ne bi bile več pisanolistne. Kot novejša sobna rastlina se šele zadnja leta uveljavlja Sansevieria cylindrica z listi značilno okroglega preseka. Že osnovna pahljačasta razporeditev listov je nenavadna, v prodajo pa pride včasih tudi prepletena ali kot šopasta skupina pokončnih prišiljenih listov. Vsekakor je to rod izredno hvaležnih sobnic, ki več kot dobro preživijo suho ozračje blizu radiatorjev. Za to so rastline naravnost usposobljene, saj jih prištevamo med sočnice.
Bleščeči listi zamiokulkasa
To je novejša sobnica, ki jo pogosto ponujajo pod napačnim imenom zamija, ki pripada drugi rastlini, in menda je bila njena risba v evropski vrtnarski literaturi prvič upodobljena pred komaj sto leti. Zadnja leta se je zaradi svoje slikovite rasti in trpežnosti krepko uveljavila po vsej naši celini. Botanično spada med kačnikovke, v zemlji ima gomolje z rezervno hrano in zato v svoji domovini preživi najhujšo sušo. Tudi s polnim listnim okrasom odlično prenaša suho ozračje in ob zimskem ogrevanju nam to pride kar prav. Doma je namreč v vzhodni Afriki, v deželah južno od Kenije. Gojimo jo izključno zaradi lepih bleščeče zelenih listov. Če kot starejša rastlina zacveti, so za kačnikovke značilna tulčasta socvetja, skrita pri tleh med listi. Sestavljeni listi so na krepkih pecljih in posamične lističe uporabimo za preprosto razmnoževanje, saj se dobro ukoreninjajo. Zamiokulkas (Zamioculcas zamiifolia) shaja tudi z malo svetlobe, a v svetlejših prostorih raste hitreje. V svetlem prostoru so listi svetlo zeleni, ob zmanjšani svetlobi pa postanejo temno zeleni. Ker je doma v toplih krajih, se ob odprtem oknu pozimi lahko hitro prehladi, sicer pa ji je dovolj običajna sobna temperatura. Zalivati moramo z mehko postano vodo in predvsem pozimi v skromnih odmerkih. Zaradi preobilnega zalivanja lahko propadejo korenine.
Navadna ščitovka
Navadna ščitovka je listnata lončnica, ki se poleti odlično počuti na terasi ali na vrtu, pozimi pa je zadovoljna tako na svetlem kot v temačnem kotičku stanovanja in brez težav prenaša suho ozračje. Listi ščitovke (Aspidistra elatior) so trpežni, zato cvetličarji radi posegajo po njih.
Pomembno je njeno listje, ki lahko zraste kar do 80 cm v dolžino, saj svoje bolj poredke cvetove skriva pri dnu rastline na površini zemlje. Skupaj z maloštevilnimi sorodnicami je doma na Japonskem, pri nas pa jo že dolgo poznamo kot lončnico. Ker pa prenese tudi kakšno stopinjo pod ničlo, jo v toplejšem podnebju uporabljajo kot trajnico za senčne prostorčke. Sicer pa ščitovka (Aspidistra elatior) velja za neuničljivo sobnico, ki si je pridobila sloves s skromnimi svetlobnimi zahtevami, neobčutljivostjo za suho ozračje in neredno zalivanje ter s prilagodljivostjo na spremenljivo toploto okolja. Zato jo lahko poleti brez škode postavimo na teraso ali celo z loncem vred zakopljemo na vrtu. Korenine seveda potrebujejo primerno drenažo. Znanih je le nekaj sort z malenkostnim odstopanjem v obliki in velikosti listov. Sicer pa je vredna omembe japonska sorta 'asahi' (kar pomeni jutranje sonce) s čokoladno rjavimi mladimi listi, ki postopoma pozelenijo. Nekaj pogostejša je pisanolistna oblika. Liste včasih uporabljajo cvetličarji, saj so v šopku prav trpežni.
