Srce ne ve, koliko je ura

jan. '16

»Vedno sem bil športnik. Ne sicer vrhunski, čeprav sem v mladosti dosegel tudi nekaj lepih rezultatov v teku in hitri hoji. Nikoli v življenju nisem kadil, nikdar nisem popil preveč alkohola, zdravo sem živel. Pa še po starših nisem podedoval nagnjenosti k visokemu krvnemu tlaku, povišanemu holesterolu ali sladkorju v krvi,« pravi 94-letni prim. Boris Cibic, dr. med., ki ima telesno dejavnost še vedno rad. Uradno se je upokojil pri sedemdesetih letih, v resnici pa še vedno dela kot zdravnik. V življenju je prejel veliko priznanj, nazadnje ob koncu lanskega leta, ko ga je revija Ženska izbrala za izjemno osebnost leta 2015 zaradi njegove dolgoletne človekoljubnosti.

Zaupa nam, da stanuje v četrtem nadstropju za Bežigradom v Ljubljani, garažo pa ima v kleti. To seveda pomeni, da še vedno vozi avto. »Ko pridem domov, skoraj nikoli ne uporabim dvigala, pač pa preskakujem po dve stopnici hkrati, da se malo zadiham, kar je dobro za srce in ožilje. Pravzaprav se kar naprej gibam. Imam vikend in majhen vrt, žagam in sekam drva … Pa še za ženo, ki je bolna, skrbim,« nadaljuje zdravnik, ki že ves čas od upokojitve prostovoljno dela pri Društvu za srce in ožilje Slovenije.

Ali ste kdaj kadili?

Nikoli. Če bi kadil, bi bil gotovo že pod rušo, prav tako, če bi vse življenje lenaril in ne bi bil telesno dejaven. Zdrav duh je lahko le v zdravem telesu. Tudi za zdrav um si je treba prizadevati. Se učiti, delati, imeti načrte, se družiti …

Sicer pa v društvu kadilcem svetujemo, naj vsaj zmanjšajo število cigaret na dan in naj doma ne kadijo, če že ne morejo nehati kaditi. S prenehanjem kajenja v domačem okolju bodo izboljšali svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih.

Če bodo prenehali kaditi, bodo zgled svojim otrokom, vnukom ali celo pravnukom.

Seveda, pa tudi življenje si bodo podaljšali. Tisti, ki kadijo že dalj časa (recimo dvajset let) in pokadijo vsak dan štirideset in več cigaret, imajo veliko možnosti, da ne bodo doživeli svojega 65. rojstnega dne.

Strastni kadilci in kadilke pa navadno umrejo za pljučnim rakom.

Kaj bi pa rekli o alkoholu?

Alkoholizem je huda bolezen in hkrati eden izmed največjih zdravstvenih problemov našega časa, ki ne škoduje samo alkoholikom. Zaradi alkoholizma trpi tudi veliko drugih, na primer družinski člani, saj je znano, da so alkoholiki pogosto tudi zelo nasilni in pretepajo otroke in žene, če jih seveda imajo. Motijo tudi sodelavce na delovnem mestu, nevarni so v prometu itd.

V naši državi naj bi bilo po najbolj črnih podatkih okoli 100 tisoč alkoholikov. Med njimi je čedalje več tudi žensk in najstnikov.

Pretirano pitje alkohola povzroča vnetje želodca, jeter, ledvic, poškodbe črevesja, ožilja in srca, cirozo jeter itd. Lahko pride tudi do duševnih bolezni, saj alkohol počasi »topi« možgane, zato takšna oseba duševno propada: ima privide, prisluhe in postane asocialna ... Najbolje je sploh ne začeti piti. Kdor pa pretirava s pijačo, naj že danes odloži kozarec.

Ali mora zdravljeni alkoholik abstinirati?

Seveda. Sprejeti mora tudi zdrav in dejaven način življenja. Če zdravljeni alkoholik prekrši abstinenco, navadno ponovno zapade v stanje odvisnega pivca.

Zdravo pa je vsak dan popiti, na primer po kosilu, kozarec dobrega vina.

Znano je, da tudi stresno življenje povzroča celo vrsto zdravstvenih nevšečnosti.

Res je. Stres, ki je značilnost današnjega časa, lahko sprožijo pretiran duševni ali telesni napor, strah, še posebej strah pred brezposelnostjo, žalost, dolgotrajno nezadovoljstvo, poškodbe, bolezen, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost, ki preži na naše telo ali dušo.

Človek, ki je nenehno v stresu, postane neodporen proti nalezljivim boleznim. Ko pa zboli, potekajo bolezni v hujši obliki. Ker številni ponavljajoči se stresi slabijo imunski sistem, se poveča možnost, da se v telesu neovirano razmnožujejo mikrobi, zlasti virusi, in pripomorejo tudi k nastanku raka. Zato je pomembno, da te škodljive in uničevalske občutke čim prej odpravimo.

Kako se bojevati proti stresu?

Vsak človek se tega loti po svoje. Nekdo se bo sprostil s športom, drugi s »konjički«, tretji s poslušanjem glasbe, četrti ob klepetu s prijatelji itd. Bistvo je, da se sprosti, da se oddalji od uničujočih vrtincev ogroženosti. Pomembno je, da se stresu ne pusti »povoziti«, da najde moč, da se z njim spoprime.

Vi se sprostite s hojo. Ali res še greste na Šmarno goro?

Grem, a zadnja leta nikoli brez pohodnih palic. Pa zelo sem previden pri hoji navzdol, da mi ne spodrsne na mokrem listju ali skriti drevesni korenini ali kamnu.

Na predavanjih in tudi pri osebnem svetovanju svetujem, naj ljudje omejijo čas, ki ga preživijo pred televizorjem in računalnikom. Naj poudarim, da lahko že trideset minut telesne dejavnosti dnevno prepreči srčne napade in možgansko kap. Priporočam pa hojo, hojo in še enkrat hojo. Pa tudi delo na vrtu, kolesarjenje, tek, tek na smučeh, plavanje … Skratka vse, kar ljudje zmorejo in jih veseli.

O zdravi prehrani tudi veliko pišete in govorite.

V dnevne obroke je treba vključiti sadje in zelenjavo ter slaščice nadomestiti s sadjem, suhim sadjem in oreščki. Kdor da kaj na zdravo življenje, mora tudi omejiti zalogo predpakirane hrane in hrane v konzervah, ki pogosto vsebujejo veliko sladkorja, maščob in soli. Zdrava uravnotežena prehrana z manj maščob in soli, z obilo sadja in zelenjave tudi pomaga preprečevati bolezni srca in ožilja.

Sicer pa že dolgo govorim, da je treba od mize vstati še malo lačen. Torej se ni zdravo najesti do sitega in še čez.

Kateri so dejavniki tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja?

To so nezdravljeni visok krvni tlak, visoka raven holesterola v krvi in nezdravljena sladkorna bolezen. Drugi dejavniki tveganja so še prekomerna telesna teža in predvsem povečan obseg pasu, kajenje in telesna nedejavnost.

Kako shujšati?

Treba je manj jesti, se več gibati in vedno vstati od mize še malo lačen.

Ali vas lahko vprašam, koliko tehtate?

Že vse življenje se držim starega pravila: bodi težak, kolikor imaš centimetrov nad 100. Jaz sem imel nekoč 183 centimetrov, zdaj pa jih imam 178. Ne vem, ali sem kdaj dosegel 83 kg, saj vsa zadnja leta tehtam 75 kilogramov ali manj, torej zmeraj nekaj kilogramov pod tistimi centimetri.

Vam življenje hitro mineva?

Prehitro. Zelo rad živim, delam, berem in se izobražujem.

Slišala sem, da ste se po 85. letu naučili delati z računalnikom.

Res je in žal mi je, da nisem tega storil že prej. Veste, prej sem odgovore pisal na papir, tajnica pa jih je prepisovala v računalnik. To je bilo zamudno zanjo in zame, pa še do napak je prihajalo. Zdaj vse tipkam sam, tudi članke za našo društveno revijo. Vedno si tudi sam pripravljam besedilo za predavanja, ki jih imam po Sloveniji.

Še vedno delate z največjim veseljem, mar ne?

Naj vam priznam, da ob sobotah in nedeljah, ko sem prost, z veliko mero nestrpnosti čakam ponedeljek, ko sem spet med svojimi bolniki.

Vrniva se malo v vaša mlada leta. Zrasli ste na majhni kmetiji na Proseku v okolici Trsta.

Da. Spominjam se, da smo imeli štiri krave in mama je v Trst skoraj vsak dan hodila prodajat mleko in našo zelenjavo. Vse je morala prinesti do Trsta na glavi in v rokah. Poleg tega v hiši nismo imeli tekoče vode. Tudi elektrike tedaj ni bilo. Pralo se je na roke v čebrih (»orencah«). To je bilo zares težaško žensko opravilo. Zato pravim, da so pralni stroji naredili več za žensko enakopravnost kot kup deklaracij, zakonov in predpisov.

Naj še povem, da smo imeli tedaj vsi na kmetih stranišče »na štrbunk« na dvorišču, vsak dan smo se umivali v lavorjih, enkrat tedensko pa v sodih ali škafih. Vse to si današnja mladina težko predstavlja.

Ko ste odraščali, so bili v vašem kraju Italijani, ki so prepovedali slovenske šole.

Bil sem prvi rod, ki ni obiskoval slovenskih šol. Ko smo šest let stari otroci prvič sedli v šolske klopi, nas je bilo v razredu približno trideset in nihče ni znal niti ene same besede povedati po italijansko. Naš učitelj, fašist, pa nas je takoj kaznoval z udarcem s šibo po roki, če smo govorili slovensko. Ni nam bilo lahko.

Ko sem obiskoval gimnazijo v Trstu, sem imel eno uro in pol do šole. Tja je šla pot v dolino, nazaj pa v hrib, kar pomeni, da sem do doma porabil več časa.

Rekli ste, da ste živeli brez zdravstvenega zavarovanja.

Seveda. Naša družina je živela na kmetih, imeli nismo nobenega zavarovanja, razen za krave. Krave so bile naše »zavarovanje«. Če bi potrebovali zdravnika, bi jih morali prodati. Zato smo bolezni prebolevali brez zdravnikov. Za bolnike so skrbele razne botre, tete, sorodniki in zeliščarji. Zato ni čudno, da so bile tudi smrtne žrtve. V moji ožji družini so zgodaj umirali mladi sorodniki: za tuberkulozo, pljučnico itd. Najhuje je bilo, ko so umrle mlade mamice in pustile za seboj majhne otroke.

Ko sem bil mlad, je bila tuberkuloza pogosto smrtna bolezen. Danes na srečo ni več tako. Tedaj pa ni bilo antibiotikov in drugih sodobnih zdravil.

Ali ste zato že pred petnajstim letom hoteli postati zdravnik?

Že ko sem bil star 13 ali 14 let, sem hotel postati bolničar, da bi pomagal bolnim, da ne bi prezgodaj umirali. Že tedaj sem vedel, da je zdravje največja dobrina, ni denarja, s katerim bi si ga lahko kupil.

Maturirali ste na klasičnem liceju Dante Alighieri v Trstu leta 1940, nato ste se vpisali na Medicinsko fakulteto v Padovi, mar ne?

Še pred začetkom študija so me – kot mnoge mlade slovenske prihodnje intelektualce – zaprli v Trstu, nato so me mobilizirali v italijansko vojsko, septembra 1943 pa so me poslali v taborišče v Nemčijo. Tam sem bil do konca vojne.

Po 2. svetovni vojni ste leta 1950 končali študij medicine v Ljubljani in uresničili svoje mladostne sanje.

Res je. Zaposlil sem se na Patofiziološkem inštitutu Medicinske fakultete, kjer sem ostal do leta 1955, ko sem začel specializirati interno medicino. Specialist sem postal leta 1960 in se zaposlil v takratni Splošni bolnišnici v Ljubljani in leta 1970 postal vodja kardiološkega oddelka. Od leta 1982 do 1986 sem bil predstojnik 2. interne klinike Medicinske fakultete v Ljubljani in do leta 1990 njen konzultant.

Strokovno ste se izpopolnjevali v Hamburgu in Londonu.

Doma in na tujem sem se aktivno udeleževal številnih strokovnih srečanj ter objavljal v strokovni in poljudnoznanstveni literaturi. In to počnem še danes.

Da ste želeli pomagati, ste podedovali po mami, ki je berače večkrat k vam povabila na kosilo.

Lepa beseda, toplo srce, veliko uho in roka, ki poboža, so včasih več vredni kot pest zdravil. Bistvo zdravnika je, da ima rad ljudi in da jim rad pomaga. Zdravnik, ki je vzvišen, ki se ne zna v ljudski govorici pogovarjati z bolnikom, ni uspešen. Bolniki morajo v zdravnika verjeti. Mu zaupati.

Nekateri bolniki pravijo, da k temu in temu »dohtarju« ne gredo, ker v resnici ni »dohtar«, ampak bi rad bil bog v belem.

In prav imajo, saj ima vsakdo pravico zamenjati zdravnika za takšnega, ki je strokoven in tudi razumevajoč ter prijazen.

Slišala sem, da je bilo še sredi sedemdesetih let in tudi kasneje veliko bolnikov z okvarami srčnih zaklopk.

Te napake so se pogosto pojavljale pri ljudeh, ki so brez antibiotikov preboleli angine. Mladi ljudje so pred menoj umirali zaradi odpovedi srca, do katere je prišlo zaradi okvarjenih zaklopk, ki nam jih tedaj še ni uspelo zdraviti. Veliko bolnikov je imelo tudi pljučnice, različna vnetja, revmo … Vse to je puščalo posledice na srcu. Eden izmed razlogov, da danes živimo dalj časa, je tudi ta, da angine pri otrocih učinkovito zdravijo.

Kako pa ocenjujete patologijo srca med starimi?

Znano je, da vsak drugi Slovenec oziroma Slovenka umre zaradi bolezni srca in ožilja, vsak peti oz. vsaka peta zaradi raka ali zaradi bolezni dihal itd. Kar polovica našega prebivalstva umre zaradi naštetih treh bolezni. To so največkrat nepotrebne in prezgodnje smrti, ki bi se jim lahko izognili, če bi zmanjšali dejavnike tveganja. Ti pa so, naj še enkrat povem, predvsem kajenje, previsoka telesna teža, preveč maščob in soli v naši prehrani, pretirano pitje alkoholnih pijač, premalo gibanja, premalo počitka in preveč stresnega življenja.

Danes je glavna bolezen srca ateroskleroza srčnih žil.

Ateroskleroza ali poapnenje (mašenje) žil je ena najpogostejših bolezni ožilja in posledično srca. Posebno pogosta je v razvitih državah, kjer so ljudje pretežki, se premalo gibajo in se jim kar naprej mudi. Pri aterosklerozi gre za proces odlaganja maščob v steno arterij in mašenja teh žil. Ta proces poteka postopno in največkrat brez posebnih svarilnih znakov.

Z nastajanjem ateroskleroze so tesno povezani še povečan holesterol v krvi, visok krvni tlak in zvišan krvni sladkor, ki še dodatno povečujejo mašenje žil.

Ker se grehi z leti nabirajo, lahko rečem, da ateroskleroza največkrat prizadene starejše ljudi.

Ateroskleroza se največkrat ne pokaže, dokler arterija ni že hudo zožena ali dokler se nenadno popolnoma ne zamaši. Če se zapora pojavi na hitro, znaki izbruhnejo nenadoma (na primer možganska kap, srčni infarkt). Sicer pa so težave odvisne od tega, kje se ateroskleroza razvije, največkrat v žilah spodnjih okončin.

Pa ljudje poznajo aterosklerozo?

Skoraj vsi. Mediji so na področju zdravja naredili veliko koristnega. Danes domala vsi ljudje vedo, da ne smejo jesti preveč mastnih in preveč sladkih jedi, da morajo vsak dan popiti dovolj vode, se gibati itd.

Ko ste bili stari 70 let, so vam sporočili, da je čas, da greste v pokoj, in da vam ni treba več hoditi v službo.

To je bilo ravno takrat, ko sva s prof. Josipom Turkom začela ustanavljati Društvo za srce in ožilje Slovenije. V prejšnji državi temu niso bili naklonjeni. Leta 1991 pa nama je uspelo. Za predsednika smo izvolili prof. Turka, za podpredsednika pa mene. To nalogo opravljam še danes. Če želite kak nasvet, me kar pokličite na telefonsko številko: 031 334 334. Pokličete me lahko kadar koli, saj srce ne ve, koliko je ura.

Ali se tudi vam zdi, da so se slovenski politiki prenaglili, ko so ukinili bolnišnico za geriatrijo v Trnovem v Ljubljani?

Seveda. Ko bi bolj poslušali stroko, gotovo ne bi delali takšnih napak.

Zbirate tudi pregovore in reke.

Res je. Zbiram jih že od mladih let. Začel sem zbirati grške, latinske, zdaj zbiram sodobne. Imam največ francoskih in italijanskih, nekaj tudi angleških. Zbiram misli ljudi. Danes to ni težko, ker je dosti takšnih knjig, pa tudi na spletu jih najdem veliko ...

Koliko tujih jezikov ste se učili?

Italijanščino, nemščino, francoščino, angleščino, moderno grščino, ruščino, starogrščino in latinščino v gimnaziji.

Kaj je za vas sreča?

To, da sem dosegel visoko starost in da lahko še mislim, hodim, vidim, slišim, govorim, okušam in delam.

Kaj bi še povedali bralcem Vzajemnosti?

Da smo Slovenci preveč črnogledi, premalo zavedni, ne spoštujemo se dovolj, tudi ne sodelujemo med sabo in drug drugemu radi mečemo polena pod noge, namesto da bi se nasmehnili, sedli, se pogovorili in šli skupaj naprej. V lepše čase. Za vse.

Če se želite izogniti boleznim srca in ožilja, potem upoštevajte naslednje nasvete.

1. Opustite kajenje.
2. Izogibajte se mastni hrani, jejte čim več sadja in zelenjave in ne pretiravajte s soljo.
3. Pri alkoholu bodite zelo zmerni.
4. Zmanjšajte telesno težo, če ste pretežki.
5. Vsaj trikrat tedensko bodite telesno aktivni po 30 minut.
6. Nadzorujte svoj krvni tlak, sladkor in holesterol v krvi.
7. Živite umirjeno in ne razburjajte se za vsako malenkost.
8. Po napornem delu si vzemite čas tudi za počitek.

Neva Železnik, fotografiji: Tatjana Rodošek