Odprt arhiv za vse obiskovalce

Vode nimam prav rad

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | jan. '16

Andrej Brodarič

Naslov ne bi bil nič posebnega, če ne bi šlo za nekdanjega potapljača. Že ko nam je Andrej Brodarič poslal v objavo nekaj starih fotografij, nam je njegova življenjska zgodba vzbudila zanimanje. Številne tečajnike iz različnih držav je naučil varnega potapljanja in marsikateremu poškodovanemu potapljaču rešil življenje. V vodi, najsi bo v morju ali rekah, je preživel številne ure – zdaj pa se ji izogiba, če je le mogoče …

Mama je bila Ljubljančanka, oče pa iz Krope. Tudi sam se ima še vedno za Belokranjca, čeprav je rodno Metliko zapustil zelo mlad. Dobršen del življenja je preživel na Hrvaškem, že kar nekaj let pa živi v Celju. »V Kolpi sem preživel ure in ure, potapljal sem se in lovil ribe. Takrat pa je bil za nas mulce zelo zanimiv most med Metliko in Jurovskim Brodom – zdaj ga ni več. Bil sem eden redkih, ki si je upal skočiti celo z vrha železne ograje, ki je bila postavljena nad mostom, kakih 20 metrov visoko. Neustrašen sem bil,« se z nasmeškom spominja klen 77-letnik. In trmast, zato se je leta 1953 s še dvema rojakoma odpravil v Pulj v srednjo vojaško šolo oziroma takratno nižjo gimnazijo. Andrej je bil s komaj dopolnjenimi petnajstimi leti med najmlajšimi dijaki. Po nekaj mesecih, ko se je pravzaprav še privajal novemu okolju, so že vse dijake poslali na položaje ob meji s svobodnim tržaškim ozemljem. »Tako je pač bilo. Politična situacija se je zaostrila in še dobro se spominjam velikih demonstracij, da bi Trst ostal v Jugoslaviji, ter parole: 'Život damo, Trst ne damo!' Celo orožje so nam razdelili, čeprav nismo prav vedeli, kako ravnati z njim.« Na srečo se ni izcimilo nič hujšega, dokončal je šolanje in ostal v takratni Jugoslovenski ratni mornarici (Jugoslovanski vojni mornarici).

Življenje pod vodo

Med šolanjem je izbral smer potapljaštvo – »pomorska inženirija«. Po domače poskuša razložiti, kaj je naloga vojaških potapljačev. »Ali se spomnite izkrcavanja zaveznikov med drugo svetovno vojno v Normandiji? Da so ladje lahko prišle čim bliže obali, so morali potapljači očistiti prostor, odstraniti ovire oziroma območje razminirati. To bi bilo moje delo. Druga specializacija z mojega področja pa je obramba – torej da sovražnim ladjam preprečiš pristop k obali. Name so se zelo zanesli in so me pošiljali tudi na zelo odgovorne naloge. Bil sem na primer na Galebu, saj poznate to slavno Titovo ladjo. Kjer koli se je zasidrala, je bila zraven skupina potapljačev, ki je preverjala morsko dno. S Titom sicer nikoli nisem govoril, bil sem pa nekaj metrov stran od njega. Takrat mi je to veliko pomenilo.«

Izkazal se je tako dobro, da je postal glavni inštruktor potapljačev za celotno jugoslovansko vojsko. »Kdor koli se je hotel med služenjem vojaškega roka naučiti potapljanja, od mornarjev do tankistov, je prišel pod mojo komando. Če je bil plavalec in seveda zdravstveno sposoben, to sta bila osnovna pogoja.«

Mornarica je bila precej cenjen vojaški rod in lepo oblečeni mornarji so med civilisti vedno vzbujali pozornost. Andrej Brodarič se spominja, da je imel kar tri svečane uniforme: belo za poletje, modro za hladnejše dni in še svetlo rjavo. »Vse uniforme sem razdal, doma bi našel samo še kake delovne hlače. Ampak potapljaško opremo smo imeli pa slabo, vsaj na začetku. Do leta 1964 smo se potapljali v suhih gumirano-platnenih oblekah ali kar v kopalkah. Oprema je bila še iz druge svetovne vojne, kupovali smo jo od Nemcev ali Angležev. Prve potapljaške obleke iz neoprena smo dobili ob koncu leta 1964,« se spominja.

Številna rešena življenja

Andrej Brodarič (stoji v sredini) s skupino potapljačev leta 1974

Specializiral se je tudi za zdravljenje potapljačev, ki so imeli t. i. potapljaško bolezen – danes se pogosteje uporablja izraz dekompresijska bolezen. Ob koncu potopa se zaradi znižanega tlaka presežek dušika počasi seli iz tkiv v kri in naprej v pljuča, od koder se z dihanjem počasi izloča. Če pa se potapljač dvigne prehitro in je v telesu preveč dušika, ga tkivo ne more zadržati in dušik se začne izločati v obliki mehurčkov. Ti pa lahko v organizmu povzročijo hude poškodbe – ohromijo roke ali noge ali vse telo ali pa celo raznese pljuča. »Zato je zelo pomembno, da potapljača postopoma in počasi dvignejo iz vode in čim prej spravijo v komoro. Tam ga postopoma potopijo, da se ožilje spet razširi in se mehurčki zraka razbijejo. Čas je tu izredno pomemben, zato sta bila zame najpomembnejša podatka, koliko časa je bil človek v vodi in na kateri globini. Tako sem po določenih tablicah, ki smo jih imeli, določil, na kateri globini in pod kakšnim pritiskom mora biti v barokomori. Ves proces lahko traja tudi po 12 ur.«

Zdaj uporabljajo podobne, vendar manjše hiperbarične komore za zdravljenje različnih drugih bolezni. Pred desetletji pa so imeli barokomoro za zdravljenje potapljaške bolezni le v Pulju, zato je imel Andrej Brodarič vedno dovolj dela, še posebej ko je postalo potapljanje priljubljen šport med turisti. Zelo si želi srečati brata iz Beograda, ki jima je pomagal leta 1979 ali 1980. Potapljala sta se v severnem Jadranu in zbolela za potapljaško boleznijo. »Spomnim se, da so ju pripeljali 2. maja, ker nista mogla odvajati urina. S poškodovanci smo imeli telefonsko povezavo, da smo laže spremljali njihovo počutje, in po nekaj urah v barokomori je eden izmed njiju javil: 'Druže doktore, piša mi se.' Čez kake pol ure se je tudi njegov brat oglasil, da ga tišči … Rešili smo ju in nista imela zdravstvenih posledic. Njun oče je bil Titov gardist in junija je vsa družina prišla v Pulj, po vsej puljski garniziji so iskali »doktora Andrijo«, da bi se mi zahvalili. Čeprav nisem imel medicinske izobrazbe, le nekaj osnovnega znanja, so me imeli za zdravnika,« pripoveduje. In doda, da je tudi sam moral enkrat v komoro. »Leta 1964. Imel sem srečo, da se je končalo brez posledic. Sam sem bil kriv, kot je pri večini ponesrečencev. Če delaš po zakonih narave in fizike in se držiš navodil, pri potapljanju ni težav. Če pa si preveč samosvoj, hitro pride do nesreče.«

Varnost na prvem mestu

Zato so pri potapljaških tečajih zelo pazili na varnost, čeprav je imel včasih tudi po petdeset tečajnikov v skupini. »Najvarnejše je potapljanje na globini okoli 40 metrov, mi smo se potapljali nekje do 60 metrov.« Čeprav je že deset let delal kot inštruktor potapljanja v vojski, je moral leta 1971 opraviti še civilni tečaj potapljanja. »Med drugim je vodil tečaje za člane teritorialne obrambe in civilne zaščite za Slovenijo in severni Jadran pa tudi za tujce. Iračani so bili pri njem štiri mesece, tečajnike iz Zimbabveja, kakih 25 jih je bilo, je peljal celo v Belo krajino. Ker so domačini prvič videli ljudi črne polti, so poželi nemalo začudenja. Še vedno hrani majhen zelen zvezek (enega od mnogih, ki jih je popisal), v katerih je vodil evidenco. V njem je tudi priročen slovar arabskih pa tudi angleških besed, da se je lahko vsaj za silo sporazumeval s tečajniki … »Občasno še srečam katerega od mojih tečajnikov. Eden izmed njih je Branko Ravnak iz Slovenskih Konjic, ki ima v Evropi edini licenco za učenje potapljanja ljudi s posebnimi potrebami.«

Tudi sin in hči sta se zelo zgodaj naučila potapljati, vnuki, pet jih ima, pa nimajo največjega veselja. Pa tudi Andreja potapljanje že dolgo ne zanima več. »Upokojil sem se z 42 leti in 4 meseci delovne dobe, ker smo pač imeli beneficirano delovno dobo. Potem sem se še nekaj let ukvarjal s potapljaštvom. Imam 11 tisoč registriranih ur, kar pomeni, da sem bil pod vodo petsto dni. Zdaj vode ne maram. Na morje ne hodim, če greva s partnerko v toplice, pa 'namočim noge', kaj več pa ne,« o življenju na suhem pripoveduje Andrej Brodarič.

Anita Žmahar, fotografije: osebni arhiv Andreja Brodariča in A. Ž. 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media