Vladanje

Ludvik Škoberne

jan. '16

Ljudska modrost pravi, da se dejanski značaj človeka pokaže, kadar dobi priložnost vladati drugim. Pot do oblasti je lahko raznolika, zelo pogosto pa je povezana z denarjem. Ta čas se v Ameriki z vso silovitostjo pripravljajo na predsedniške volitve in v tej bitki bo najbrž zmagal tisti, ki bo imel dovolj vplivnih podpornikov. In politika prihodnjega ameriškega predsednika bo v veliki meri sledila njihovim pričakovanjem. Kljub temu pa ljudje, ki se dokopljejo do oblasti, vendarle lahko dajo svojemu mandatu tudi osebni pečat. Tako skuša Obama – ob gospodarskem okrevanju – uveljaviti zdravstveno reformo, ki naj vsem državljanom zagotovi vsaj osnovno zdravstveno varstvo. Ni naključje, da se temu najbolj upirajo različni lobiji, ki jim je dosedanji sistem omogočal velike dobičke.

Tudi v Evropski uniji je oblast tesno spajdašena s kapitalom. Ne glede na lepa gesla je očitno, da imajo v tej skupnosti največ vpliva in moči najbogatejši. Spomnimo se finančnega zloma Grčije, kjer so z »evropsko pomočjo« v bistvu sanirali banke, večina prebivalstva pa je obsojena na životarjenje. No, z begunsko krizo Grki nekako vračajo »trojki« tovrstno »solidarnost«, vendar kakih korenitih sprememb ni pričakovati. Evropa, ki je skupaj z Američani odgovorna za destabilizacijo Bližnjega vzhoda in posledično milijone razseljenih oseb in beguncev, bo pač morala sprejeti posledice svojih ravnanj v preteklosti. Pri tem so tisti, ki skušajo v ta del sveta »izvoziti« svoje vrednote in družbeno ureditev, v veliki zmoti. Ne gre le za verske razlike, tudi vsakdanji odnosi med ljudmi so preprosto drugačni od tistih v zahodni civilizaciji. Pri tem seveda ne gre spregledati, da »svetovni igralci« brez zadržkov podpirajo vse, ki kapitalsko obvladujejo ta del z energenti bogatega sveta.

Vendar je tudi med svetovnimi voditelji kdaj pa kdaj slišati opozorila, da kapital in dobiček ne moreta in ne smeta biti temelj odnosov v družbi. Eden takih je papež Frančišek, ki skuša tudi z osebnim zgledom povedati, da je treba znova razmisliti, kam gre svet. Pri tem je zanimivo, da njegovim nazorom bolj ali manj odkrito nasprotujejo v vatikanski kuriji, saj se visoki cerkveni dostojanstveniki pač niso pripravljeni odreči svojim privilegijem. Kako se bo ta spor končal, ne ve nihče.

Tudi v naši državi je boj za oblast del našega vsakdanjika. V ustavi je sicer zapisano, da ima pri nas oblast ljudstvo, vendar to drži le na načelni ravni. V resnici si politične stranke skušajo tlakovati pot do oblasti z obljubami, da se bo z izvolitvijo njihovih kandidatov vse obrnilo na bolje. No, državljani imamo »v rokah« poleg volitev še eno orodje za nadzor oblasti. To je referendum, na katerem lahko dosežemo tudi odpravo zakonov, ki so po prepričanju večine nesprejemljivi. Referendumi pa so bili velikokrat tudi zlorabljeni za ideološko obračunavanje med različnimi strankami. Z ustavnimi spremembami se je ta možnost nekoliko zmanjšala, vendar so stranke pri iskanju možnosti dokazati svoj prav dokaj iznajdljive. Tiste v opoziciji pač skušajo prepričati volivce, da je aktualna oblast slaba in nesposobna in da bi bilo treba čim prej izvesti nove volitve. Seveda, če javnomnenjske raziskave napovedujejo njihovo zmago.

Državljani smo do oblasti praviloma nezaupljivi, vlade pač nikjer niso pretirano priljubljene. Še posebej če skušajo spreminjati ustaljene vzorce. V našem primeru velja upoštevati še dejstvo, da smo zavezani spoštovati pravila, ki veljajo v Evropski uniji. Pri tem smo bili velikokrat celo »bolj papeški od papeža«, vendar se je Slovenija za zdaj izognila katastrofi, ki jo je napovedovala opozicija.

To, kar državljani upravičeno pričakujemo od vsakokratne oblasti, so razmere, v katerih bomo živeli v miru in nam bo država zagotovila socialno varnost. Najtrdnejša bo takrat, ko bomo za pošteno delo tudi pošteno plačani in bodo kaznovani tisti, ki zlorabljajo naše zaupanje.