Klekljano srce v zahvalo za pravega

Zgodbe | feb. '16

Mama Mojca (desno) in hčerka Manca na otvoritvi prve razstave Mojčinih čipk

Mojci Peček iz Novega mesta je bila njena mama prva učiteljica ročnih del. Še preden je začela hoditi v šolo, jo je učila vezenja in potem še vseh drugih ročnih spretnosti: kvačkanja in pletenja, izdelave gobelinov itd. Kmalu pa je začela še slikati – najljubši so ji akvareli. Ročne spretnosti je dobila tudi po očetu, priznanem novomeškem steklarju, ki je bil velik estet. Tudi sama se je odločila za delo s steklom, predvsem z vitraži – od vgrajenih v vrata in okna do svetilk in še česa. Njen zaščitni znak pa je rajska ptica, po kateri je poimenovala tudi svoj darilni butik oziroma prodajalno z izbranimi izdelki. Rajsko ptico je upodobila tudi v čipki.

»Šele po upokojitvi sem našla čas za učenje klekljanja,« je povedala in marsikdo bi se začudil, da je v teh trinajstih letih usvojila številne tehnike in ustvarila izjemne izdelke, ki jih je pred kratkim predstavila na svoji prvi razstavi v Dolenjskih Toplicah. »Znanju, ki sem ga pridobila pri nunah, Šolskih sestrah de Notre Dame, natančneje pri sestri Ivanki, ki je prišla v Novo mesto iz Žirov, sem sčasoma dodajala še druge tehnike in z veseljem segala po novih izzivih.« Eden teh so tridimenzionalne figure za jaslice iz čipk. Občudovanje pritegne tudi posebna skulptura – čipkasta žolna, ki jo je umestila med veji; na spodnjem delu pa je dodala vejico in tako oblikovala labodji vrat in glavo.

Na stenah so številne uokvirjene slike iz čipk – od ženskih podob do podob iz narave in še marsikaj. Vsak dan kleklja dve do štiri ure. Nastajajo vedno novi, zelo zahtevni in posebni izdelki. Seveda je tudi zavese popestrila s čipkami, toda te »klasične čipke«, kjer se motivi ponavljajo, je ne izpolnjujejo več – ustvarjalna in inovativna Mojca Peček si želi novih in novih izzivov. No, teh pa ji nikoli ne zmanjka. O svojem ustvarjanju v čipkah vodi tudi natančno dokumentacijo in seznam je že zelo obsežen.

Skoraj ne ponavlja motivov. Izjema je čipkasto srce, ki ga vedno naredi drugače. Izdeluje jih v kombinaciji rdeče in temne barve, pogosto kar črne. Ta čipkasta srca pripovedujejo posebno zgodbo – zgodbo njene hčerke Mance, mlade mamice, ki so ji pri enaintridesetih letih zaradi srčnega popuščanja leta 2013 zamenjali srce. V črno-rdeči čipki v obliki srca se prepletajo bolezen in zdravje, skrb in veselje. Predvsem pa so ta čipkasta srca hvalnica življenju.

Ob Mančini bolezni sta njena starša veliko prestala. Sicer pa jima je hčerka, da bi ju zavarovala, resnost bolezni celo prikrivala. Ko je prišlo sporočilo, da mora nujno v Univerzitetni klinični center, se je tam »ustavila na poti z morja«. Oče je odšel z vnukom po Ljubljani, mama Mojca pa z Manco k zdravnici. Tam so jo seznanili s šokantnim dejstvom, da bi morala biti presaditev že včeraj, ne jutri!

Transplantacija kot čudež

Akvarel prekriva klekljana podoba mesta

Po študiju na višji turistični šoli sta Manca in njen partner pričakovala zaposlitev in srečno družinsko življenje, pa se je kmalu vse drugače zasukalo. Manca je vse bolj bolehala, mladi par se je razšel. Žal je bila ocena zdravnice, da ni slišati nič sumljivega in da bo »lekadolček in počivalček« vse pozdravil, napačna. Dva dni zatem jo je morala mama odpeljati na urgenco, kjer so takoj ugotovili pljučnico. Ko sta čakali na izvide, je bilo z Manco že tako hudo, da je mamici narekovala vse za svoj pogreb – brez cvetja, brez črnine, naj pride Denis Avdić, da bo razvedril pogrebce, ki jo bodo pospremili z radostjo … Začasno se je pozdravila; toda njeno srce je bilo vse slabotnejše. Še dobro, da sta s sinčkom Patrikom ostala pri starših, ki sta, ko je bila Manca po bolnišnicah, skrbela za vnučka. Seveda tudi takrat, ko je Manca čakala na srce. Časa ni imela veliko, saj je vse težje dihala – sedela je sključena v dve gubi, da je lovila zrak. Na srce je čakala kot na čudež – dobiti je morala srce približno toliko starega darovalca, kot je sama, približno tako velikega in toliko težkega in z enako krvno skupino. Le spol ni bil pogoj. In prišlo je nekega jutra. Ko sta prišla mama in oče na prvi obisk, sta se oddahnila, saj je Manca, obdana s cevkami, po turško sedela na postelji, kar je bil izjemno dober znak. Okrevanje je bilo dolgotrajno, je pa potekalo po pričakovanjih, brez zapletov.

Novo srce jo je spremenilo

Med vejama je čipka večbarvne žolne postala skulptura

Kmalu po transplantaciji se je Manca začela korenito spreminjati – nič več ne nosi hlač, od katerih se prej ni ločila – zdaj so na vrsti krila. Tudi s pečenim piščancem, ki je bil vse do operacije njena najljubša jed, je zdaj nihče več ne more razveseliti, prej obratno. Spremenil se ji je okus, všeč so ji povsem druge vonjave kot nekoč. Največja sprememba pa je v tem, da zdaj nenehno prepeva, se glasno smeje, pripoveduje »štose« itd. »Take je ne poznamo, to je druga Manca,« pravi njena mama. Ne vedo, od koga je Manca dobila srce, sama pa je prepričana, da od moškega, ki ga je »srečala v simbolično-sporočilnih sanjah«. Pravi, da živi v njej in da mu je nepopisno hvaležna.

Mama s skrbjo misli na Mančino prihodnost. Za delo ni sposobna, z majhno pokojnino pa se sama z otrokom ne bo mogla preživljati. Toda zadovoljna je, da hči sploh ima pokojnino: »K sreči je imela le malenkost več delovne dobe, kot je prag za pridobitev invalidske pokojnine. Če bi imela le mesec dni manj delovne dobe, bi ostala še brez tega dohodka.« So pa doma zadovoljni, da Manca ne obupuje; nasprotno – polna je načrtov in veselja. Veliko volje ima, predvsem pa želi ozavestiti ljudi glede darovanja organov in za to bo izkoristila vse poti. Poudari, da lahko samo en darovalec reši življenje osmim ljudem.

Vrnimo se k maminim čipkastim srcem. Prvega je podarila zdravniku, ki ga najprej ni hotel vzeti, češ da ne sprejema daril. Ko pa je videl, da gre za ročno delo, narejeno z ljubeznijo in hvaležnostjo, je to lepo srce sprejel in ga obesil na steno v pisarni, kjer se srečujejo zdravniki. Seveda je srce – vsakega v drugačni izvedbi – naredila za vse, ki so sodelovali v procesu Mančinega zdravljenja. Vsako leto pa ga za rojstni dan dobi tudi Manca.

Lidija Jež, fotografije: osebni arhiv Mojce Peček


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media