Chamonix – zibelka alpinizma

Prosti čas | feb. '16

Chamonix na vzhodu Francije sem si od nekdaj zamišljal kot mondeno smučarsko središče. A ob prvem obisku me je presenetila razmeroma preprosta podoba kraja, stisnjenega v dolini pod mogočnim masivom Mont Blanca. Pričakoval sem letovišče, polno dragih hotelov, bleščečih trgovin in gostinskih lokalov, toda Chamonix me je kar takoj prevzel s svojo preprostostjo.

Kraj z okoli 10.000 prebivalci, na višku sezone pa z nekajkrat toliko gosti, se ponaša z idilično lego v razpotegnjeni dolini na nadmorski višini okoli tisoč metrov. Nad njim se dvigujejo visoki gorski vrhovi, ledenik Bossons pa se začenja le nekaj sto metrov višje. Chamonix je privlačen tako pozimi kot poleti, malce turobno je le v deževnih dneh. Doline k sreči ne zapolnjujejo velika hotelska naselja, prenočevati pa je mogoče tudi v mladinskem hotelu ali poleti v avtokampu, ki je še cenejši. V majhnem mestnem središču so številne restavracije in trgovine. Med zadnjimi prevladujejo odlično založene športne trgovine, v katerih so cene izdelkov podobne kot pri nas. Žal tega ne morem reči za cene v restavracijah in hotelih. Povsod prevladuje športni duh. Celo v muzejih. Poleg muzeja mineralov (Tairraz centre) namreč največ pozornosti vzbuja muzej alpinizma, v katerem sem spoznal, da domačini že od nekdaj spoštujejo gore. Še posebno so ponosni na vodnike in alpiniste, ki so tu redni gostje že več kot dvesto let.

Muzej je urejen v eni najbolj razkošnih zgradb iz začetka preteklega stoletja. V njem spoznamo zgodovino kraja in razvoj gorništva, ki so mu posvečene številne umetniške slike.

Za ljubitelje adrenalina

Že v Chamonixu k aktivnemu oddihu vabi veliko športno središče z različnimi igrišči in bazeni, v okolici pa se ponujajo možnosti za vse mogoče športe – od pohodništva, plezanja, gorskega kolesarjenja, soteskanja, jadralnega padalstva pa do dragih helikopterskih poletov, ki smučarjem omogočajo turno smučanje s težje dostopnih vrhov. Smučarjem je na voljo več kot sto kilometrov prog, z enotno vozovnico, ki pokriva tudi smučišča v sosednji Švici in Italiji, pa se je mogoče spuščati kar po 400 kilometrih prog. Najslovitejša proga je Le Verte, na kateri že od leta 1928 prirejajo eno najzahtevnejših kombinacijskih tekmovanj v smuku in slalomu – Kandahar.

Zasnežena pobočja so največja privlačnost tega dela Alp. A tudi poleti je mogoče marsikaj početi. V okolici je več ledenikov, najlažje pa je dosegljiv Mer de glace, eden največjih ledenikov v Evropi. Do njega se je mogoče v 20 minutah pripeljati kar z vlakom po gorski železnici, ki se vzpne skoraj 2000 metrov visoko. Iz smučarskega kraja Saint Gervais les Bains se je mogoče zapeljati tudi z najvišje ležečo francosko gorsko železnico, imenovano Tramvaj Mont Blanc. Povzpne se 2372 m visoko do Nid d'Aigile. To je obenem ena izmed najbolj priljubljenih izhodiščnih točk za vzpon na Mont Blanc. Vlak je priljubljen tudi med gorskimi kolesarji, saj se lahko spuščajo v dolino po zanje namenjenih gorskih poteh. Iz doline se na okoliške vrhove vzpenja več sedežnic in gondol. Najslikovitejša vas pripelje na Aiguille du Midi, ki je kar 3842 m visoko. To je najvišja postaja gondolske žičnice v Evropi. Z razglednih teras se odpirajo razgledi na francoski, švicarski in italijanski del Alp. Posamezne dele gorniške postaje povezujejo mostovi, ki se dvigujejo več kot sto metrov nad spodaj ležečim ledenikom. Ena izmed najzanimivejših razglednih ploščadi je dosegljiva skozi rov. Prav posebno razgledno točko pa predstavlja velika steklena kocka. Vanjo je dovoljeno vstopiti le v copatah, pod njenim dnom pa zeva kar 1000 m globok prepad. Kljub udobnemu dostopu z gondolo je treba biti tudi sredi poletja pripravljen na mraz in na višino, saj je zrak redkejši, gibanje pa je posledično oteženo. 

Za tiste z manj kondicije pa je privlačnejša kabinska žičnica, s katero se je mogoče zapeljati nad ledenikom Géant na italijansko stran. Od tam se lahko z gondolo spustite v smučarsko središče Courmayeur, vrnitev v Chamonix pa je z avtobusom mogoča skozi 11,6 km dolg predor pod Mont Blancom. Ob odprtju leta 1965 je bil to najdaljši predor na svetu, skozenj pa še danes poteka pomembna cestna povezava. Prav skozi ta predor je Chamonix najhitreje dosegljiv iz Slovenije (700 km). Predor je pripomogel h gospodarskemu in turističnemu razvoju dolin na obeh straneh Mont Blanca. V dobrih petdesetih letih ga je prevozilo več kot 45 milijonov vozil. Po požaru leta 1999, ki je žal terjal tudi 39 življenj, so ga temeljito obnovili in posodobili. Predpisana minimalna hitrost je 50 km/h, največja pa 70 km/h. Poleg hitrosti je treba upoštevati tudi minimalno varnostno razdaljo med vozili – 150 m.

Pogumni osvajalci

Mont Blanc je dolgo veljal za najvišjo goro v Evropi, danes pa si ta naziv lasti Elbrus (5642 m) na ruskem Kavkazu. A Mont Blanc je zaradi naravne ter kulturne dediščine uvrščen na Unescov seznam. Zaledenel vrh sta leta 1786 prva osvojila francoska alpinista Michel Paccard in Jacques Balmat. Z zadnjim je leta 1808 na vrh stopila tudi prva ženska – Maria Paradis Was. Šele konec 18. stoletja so začeli tod graditi razkošnejše hotele, kraj pa je dobil cestno in železniško povezavo. Leta 1890 so razmišljali o gradnji observatorija, ki naj bi ga postavil Gustave Eiffel. A slavni arhitekt je odpovedal projekt, saj je gorski vrh vse leto ujet v ledeni oklep. Observatorij so tri leta kasneje vseeno postavili na ledenik, a je zaradi premikanja podlage že leta 1906 propadel.

Chamonixu so dale nov turistični zagon prve zimske olimpijske igre leta 1924. Danes kraj letno obišče kar pet milijonov turistov. Za veliko ljudi je glavna zanimivost Mont Blanc, na katerega se je mogoče povzpeti iz različnih smeri. Pri tem si večina skrajša pot z gondolo ali vlakom. Med vzponom je že zaradi privajanja drugačnim podnebnim razmeram priporočljivo vsaj enkrat prenočiti v planinski postojanki. Mont Blanc danes osvoji več kot 20.000 planincev letno. Žal gora vsako leto zahteva tudi več deset žrtev. Vzpon tehnično ni posebno zahteven, a zaradi velike višine, spremenljivih vremenskih razmer in hoje po ledeniku so nujno potrebne predhodne izkušnje pri osvajanju visokih alpskih vrhov. Vsekakor se je za vzpon priporočljivo odločiti v spremstvu gorskega vodnika z licenco. V Chamonixu vodene vzpone organizirajo številne turistične agencije, med vodniki pa so tudi Slovenci.

Najprimernejši čas za vzpon na Mont Blanc je od sredine junija do konca septembra, ko so dnevi še dolgi, snežne razmere pa nespremenljive. Za gorniški podvig si je treba vzeti vsaj dva dni. Vrh predstavlja izziv tudi ekstremnim športnikom. Tako je najhitrejšemu uspelo opraviti vzpon in vrnitev v dolino v manj kot petih urah. Na vrhu pa so že večkrat pristali celo jadralni padalci.

 Malo naokoli

Chamonix predstavlja tudi odlično izhodišče za obisk drugih turističnih krajev. Na raziskovanje bližnje okolice se lahko podate z brezplačno vozovnico za mestni avtobus in primestni vlak, ki pripada hotelskim gostom. Čez cestni prelaz Col de la Forclaz se lahko odpravite v Švico, kjer prvi večji kraj predstavlja Martigny. V njem je vredno obiskati muzej, posvečen psom bernardincem. Tu je namreč izhodišče ceste čez prelaz Sv. Bernarda, na katerem so se nekoč tovrstni psi odlikovali kot požrtvovalni reševalci. Ženeva je tudi zlahka dosegljiva, saj je oddaljena manj kot sto kilometrov. Ženevsko jezero je s številnimi manjšimi kraji privlačno za večdnevni obisk. Le dobrih 40 kilometrov južneje k postanku vabita še eno privlačno jezero Annecy in istoimensko mestece, ki mu pravijo alpske Benetke, saj daje lega ob jezeru videz bližine morja, mesto pa prepleta več rek in kanalov. Ob njih so urejene sprehajalne poti, ki se izgubljajo med srednjeveškimi hišami, polnimi trgovin in restavracij.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan