Svatovski običaji v starosvetni slovenski vasi
Nekdaj je bil čas porok omejen na predpustni čas in na čas po martinovem . V poletnem času je bilo toliko dela na polju, da ni bilo časa za ohceti, za to je bil čas pred pomladno setvijo ali po končani jesenski žetvi, košnji in trgatvi. Svatovske šege pomenijo neizmerno bogastvo slovenske ljudske dediščine, saj je imela pri nas tudi nekoč ob svatbah vsaka vas svoj glas. Temeljni dogodki pa so vendarle bili podobni po vsej naši deželi.
Dolga stoletja je naš človek živel ob misli: molči in delaj! Bil je navajen trdega dela, govoriti mehke besede ga nihče ni učil. Nekega dne se je zato znašel pred težavo – le kako povedati deklici, da jo ima rad. Vendar so nepisana pravila vaškega življenja fantu dajala priložnost, da je svojo zaljubljenost dekletu povedal, ne da bi pri tem kaj rekel.
Pozimi, ko so se dekleta zbirala ob večerni preji in so jim fantje delali družbo, je deklici, ki mu je bila všeč, nesel kolovrat domov po končani preji. S sejma ji je prinesel lectov srček ali celo svileno rutko. Tudi ob poletnih skupnih delih, npr. ob košnji in žetvi, je imel priložnost, da ji je brez besed povedal, da jo ima rad. Ob žetvi je vezal snope za ljubljeno žanjico, ob košnji pa jo je povabil, naj grabi za njim. Ko se je po končani košnji zvečer pridružil fantom na vasi, je veselo zapel: Moja dečva, zauber dečva, rada grabi za menoj.
Da jo ima rad, zadržan fant ni rekel niti tedaj, ko je dekle že uradno zasnubil. Gorenjskemu fantu je pri tem pomagal mešetar, njegov boter, stric ali kak dobrosrčen sosed. Dogovoriti se je bilo treba z nevestinim očetom glede bale in dote, nevesto pa je ob tem obisku le vprašal: Ali bi mi hotela gospodinjiti? Tako je zahtevalo nepisano pravilo vaške olike.
Če starši niso nasprotovali, je prišel srečen dan svatbe in ženinovi prijatelji, fantje na vasi, so imeli polne roke dela. Seveda so se svatbe na vasi dogajale le takrat, ko ni bilo poljskega dela.
Velikoplaninski pastir je zapel :
Počakaj me, Mina, do svet´ga Martina,
ko krav´ce napasem, potem te bom pa vzel.
Od bale do šrange
Dan pred poroko so po nevestino balo prišli ženinovi svatje z vozom, okrašenim s cvetjem, smrečjem in pisanimi trakovi. Konji so bili opremljeni z zvonci, fantje in godci pa s pušeljci za klobukom. Med pesmimi in šalami so nalagali balo. Na vrh zadnjega svatovskega voza je na Gorenjskem nevestina mati položila hlebec kruha – to je bilo zadnje darilo, ki ga je dekle dobilo od svojih domačih. Najdragocenejše darilo je bil kruh – da ga ne bi bila nikdar lačna!
Svatba je bila dolg obred. Najprej je ženin s svati odšel po nevesto, a marsikaterega so čakali zapleti z lažno nevesto. Ko je prišel k njeni hiši, so mu vaški fantje poskušali podtakniti staro baburo, v katero se je našemil eden izmed fantov. Po stari veri naj bi ta lažna nevesta »prestregla« napad čarovnic in drugih starih zlih in zavistnih bitij, ki so prežala na srečo mladoporočencev. Ženina in nevesto je bilo zato treba ves čas svatbe varovati pred njihovo hudobnostjo. Pravo nevesto je po navadi fant dobil šele potem, ko je odklonil dve stari baburi. Pravo nevesto so fantje medtem skrivali v hiši in ženinu dopovedovali, da je ni doma. Koroški svatje so ženinu rekli, da ne vedo, kam je šla: Al' je šla prašiče fotrat al' je šla pšenico plet.
Prelisičenje zlih duhov
Svatovski vozovi so bili okrašeni s trakovi v varovalni rdeči barvi. Rdeči trakovi so pritegnili pozornost čarovnic in drugih hudob, ki so tako pozabile na lepo mlado nevesto. Ženin pa se je pred čarovnicami uspešno skril med svate, saj so vsi imeli v gumbnicah rdeč nagelj in vsi so bili oblečeni v enake narodne noše ali v enake črne obleke.
Na poti v cerkev sta ženin in nevesta naletela na naslednjo oviro – na šrango. Fantje so postavili dva navpična droga ob cesti. Ob šrangi so fantje od ženina zahtevali dokazilo, da zna žagati, pometati, prepevati, previjati dojenčka in še marsikaj. Na lesenem krušnem loparju, ki so ga gospodinje potrebovale za polaganje kruha v peč, so fantje napisali ženinu, koliko mora plačati za nevesto. Napisali so na primer 2,782,645,77 kron, goldinarjev, dinarjev. Po dolgotrajni ceremoniji in šaljivih pregovarjanjih so postopoma zniževali ceno, dokler ni zahtevana cena pristala na nekaj štefanih vina.
Po končanem obredu v cerkvi se je svatovski sprevod napotil proti ženinovemu domu. Kruh je bilo prvo darilo, ki ga je nevesta dobila na ženinovem domu. Ženinova mati jo je na domačem pragu pričakala s hlebcem kruha. Na njem je bil ključ. S tem ljudskopravnim dejanjem je tašča izročila hišo novi gospodinji in si pri tem želela, da bi njena mlada snaha uspešno podpirala tri vogale hiše.
Moderni čas poskuša pozabiti na stare šege in navade, pa vendar tudi na današnjih svatbah ohranjamo celo vrsto starih šeg, čeprav ne poznamo več njihovega starega pomena. Še danes svatje posipavajo ženina in nevesto s pšeničnim zrnjem ali rižem, ne da bi vedeli, da tako ščitijo mladoporočenca pred prastarimi zlobneži. Ti planejo na okusno zrnje, medtem pa jim ženin in nevesta srečno uideta.
Na pragu novega doma še danes ženin prenese nevesto čez prag, ne da bi se morda zavedal, da tako preprečuje nevarnost, da bi se njegova mlada žena, ki prvič stopa čez prag svojega novega doma, spotaknila in padla. V tistem trenutku bi jo lahko morda napadli kaki stari davni zlobneži, ki ne marajo mlade sreče. Tudi svatovska bučnost, smeh, rompompom, vesela pesem in glasna muzika – vse to je obramba, saj se stari zlobneži bojijo hrušča in trušča.
Slovenska beseda soprog oz. soproga izhaja iz besede »sovprega«. Vse mladoporočence spremlja želja, da bi v zakonu srečno vozili in nikdar zvrnili!
