Družina Knez je sinonim za kaki
Kot njegov oče, je tudi Silvano najraje med kakiji.
Dve družini Knezov živita v Strunjanu, in kamor seže oko, so njihovi nasadi kakijev. Družina Knez je po spletu okoliščin postala sinonim za ta posebni sadež. Kaki je iz rodu ebenovcev, njegovo botanično ime pa je Diospyrus – božji sadež, ponekod pa mu zaradi sladkosti pravijo tudi zlato ali rajsko jabolko.
Silvano Knez pravi, da Slovenci še vedno malo vemo o kakiju. Okusen, meden ter z vitamini in minerali bogat sadež izhaja s Kitajskega in se je hitro razširil po vsej Aziji. Ko pa je prišel tudi v Evropo, se je udomačil predvsem v Sredozemlju, toda le kot okrasno drevo pred vilami italijanskih bogatašev. Ko listje že odpade, krasijo poznojesenske dni oranžni plodovi, ki so kot majhna sonca. Ljudje so jih le občudovali, da pa bi se s kakiji sladkali, sprva ni nikomur padlo na pamet.
Oče Stanislav je posadil prvi nasad
Predniki Silvana Kneza so prišli v Strunjan iz koprskega zaledja. Tam so bile razmere za kmetovanje skromne, zato so iskali boljše pogoje za življenje. Začeli so se ukvarjati z vinogradi, oljkami in gojenjem zelenjave. Stanislav, Silvanov oče, pa se je pogumno odločil tudi za kakije.
Stanislav je bil znan po tem, da ni imel posluha za stroje, torej tudi za puške ne. Zato so ga kot italijanskega vojaka uporabili za kuharja. V tej vlogi se je tako dobro odrezal, da ga je za svojega osebnega kuharja izbral poveljnik italijanskega bataljona v Libiji. Ko se je Stanislav vračal domov na dopust, je bil nekaj dni na Siciliji in tam je spoznal, da kaki ni le za okras, ampak da je to tudi zelo okusen sadež. Ko je prišel domov, je posadil kar cel nasad. To je bil tudi prvi nasad kakijev pri nas, pripoveduje njegov sin Silvano. Ker pa je zlato jabolko pri nas veljalo za neužiten sadež, so Stanislava znanci spraševali, ali mu je afriško sonce udarilo v glavo, da se je odločil za tako neumnost. Toda ni se zmenil za neslane šale. Dobro se je zavedal, da je kaki dragocena posebnost in prava vitaminska bomba. Žal pa se je kmalu potem začela druga svetovna vojna in Stanislav je ponovno moral od doma. Ko pa se je živ in kolikor toliko zdrav vrnil iz nemškega ujetništva, so bila njegova drevesa že visoka in razvejana, saj nihče ni vedel, da jih je treba obrezovati. Stanislav pa je veliko vedel o kakijih in se jim je z veseljem posvetil.
Kmet po sili razmer
Stanislav je otrokoma Silvanu in Adrijani rad pripovedoval dogodivščine iz časov, ko je bil italijanski vojak, predvsem pa zgodbe iz Afrike in o hrani. Tudi doma je rad skuhal kaj posebnega, in Silvano ima ljubezen do kuhanja po njem. Pripravlja ribe na vse načine, zelenjavo, golaže, jedi na žaru itd. Žal pa sin ni bil tako zagret za delo na kmetiji kot oče in predniki pred njim. Silvano pa je bil – povsem drugače kot oče – že kot mladenič navdušen nad stroji. Kmalu po poroki (njegova žena, po izobrazbi diplomirana ekonomistka, je italijanskega rodu) je ustanovil svoje prevozniško podjetje, in ker je bilo dela veliko, je bil vse več od doma. K sreči pa je mlada družina živela skupaj z njegovimi starši, tako sta bila otroka, sin Kristjan in hčerka Martina, vedno v varnih rokah.
Na kmetiji pa je bilo vedno veliko dela z zelenjavo, trtami, in ko je listje že odpadalo, še s kakiji. Silvano je pomagal le, ko je bil doma oz. ko je bila pomoč nujna. Ko pa je ob osamosvojitvi Slovenije izgubil precejšen del trga, saj je vozil predvsem po republikah bivše države, se je odločil, da bo prevzel kmetijo, in oče se je lahko oddahnil.
Nov začetek
Silvano in Marina Knez S hčerko Martino in sinom Kristjanom
Novega dela se je lotil resno in temeljito. »Jasno mi je bilo, da trte niso zame, zato sem počasi krčil vinograde in širil nasade kakijev; nekaj zemlje sem vzel celo v najem.« Danes je s 3,5 hektara nasadov ter 60 tonami kakijev na leto največji pridelovalec tega posebnega sadeža v Strunjanu oziroma kar v Sloveniji. S kakijem sicer ni pretiranega dela. Drevo ima sposobnost samoočiščenja. Ko začnejo plodovi rasti, posušeni cvetni lističi sami odpadejo, dvakrat v sezoni pa drevo odvrže tudi »odvečne« plodove, za katere je premalo hranilnih snovi. Tako se prilagodi vremenskim razmeram. Ker nima škodljivcev, ga ni treba škropiti s fitofarmacevtskimi sredstvi. Ko pride čas obiranja, pa Silvano potrebuje dodatno delovno silo, saj jih je doma premalo za tako obsežno delo. Pravi, da Slovenci sami pridelamo dovolj kakijev za svoje potrebe, zato jih ne bi bilo treba uvažati – še zlasti ne premalo zrelih in slabše kakovosti, kakršne dobimo pri veletrgovcih. »Naš kaki je mesnat in meden; mogoče ga je rezati, ker je pravilno zorjen, uvoženi kakiji pa so pogosto čisto vodeni. Pogosto se odlike tega sadeža niti ne razvijejo, ko so že na policah.« Pojasni, da je za medenje treba med kakije dodati jabolka, saj ta oddajajo plin etilen, ki pospeši zorjenje. Lahko pa ga medimo tudi z žganjem, in sicer tako, da pod pecelj nakapamo nekaj kapljic žganja in ga zapremo v plastično vrečko. Tako sadež pravilno dozori, razvije in zadrži vse odlike, je meden in slasten.
Zanimanja za domači kaki je pri nas premalo. Zato je tudi letos – ne le pri njem, ampak po vsem Strunjanu – veliko sadežev ostalo na vejah. Domačini, ki gojijo kakije, že nekaj let sredi novembra pripravljajo prireditev Praznik kakija; na ta način so želeli opozoriti na številne možnosti, ki jih ponuja ta poznojesenski sadež. Silvanov bratranec izdeluje kozmetiko iz vitaminsko in mineralno bogatega sadeža, znano je tudi kakijevo žganje. Vendar pa Silvano Knez poudarja, da je kaki najboljši sam po sebi – surov, lahko ga ponudimo kot kremo, pa tudi posušeni kakijevi krhlji zadržijo odlike in okus. »Vsaka toplotna obdelava spremeni njegov okus, so pa kljub temu marmelade in različne sladice iz kakija zelo okusne. Prav posebna specialiteta pa je kakijev sladoled,« nam pripoveduje. Doda, da v Strunjanu gojijo tri sorte kakija: najbolj razširjena in najstarejša je sorta tipo, sledi kaki hachiya, v zadnjem času pa se je zelo razširila sorta rojo brillante, ki jo poznamo tudi pod imenom vaniljev kaki.
Kdo bo nadaljeval?
Nekaj let je Silvano še delal skupaj z očetom, ki je bil zemlji predan do konca in seveda zadovoljen, da se njegovo delo nadaljuje in da je Silvano kmetijo še razširil. Ker ima zemljo na različnih koncih, smo se za ta pogovor srečali »nekje na sredi« in v času, ko si je vzel malo odmora med razvažanjem vreč gnoja na svoje parcele, da bo naslednja sezona ponovno odlična. Ogromno je vložil v kaki, se izobraževal in raziskoval, da zdaj dosega kakovost, ki mu jo lahko zavidajo pridelovalci v Italiji, Španiji in še kje, od koder naši trgovci uvažajo kakije.
Tako kot je njegov oče do poznih let trepetal, ali bo sin nadaljeval delo, se Silvano sprašuje, kdo od potomcev bo nadaljeval delo na kmetiji. Sina Kristjana zemlja ne zanima. Ko pove, da je sin uspešen zgodovinar, avtor več zgodovinskih knjig, direktor Inštituta za razvoj italijanskega jezika in kulture ter predsednik piranskega zgodovinarskega in geografskega društva, je jasno, da pri kmetovanju ne morejo računati nanj. So pa doma seveda ponosni na njegove dosežke. Zato oče Silvano in mama Marina, ki je še zaposlena, pogledujeta na hčerkino stran. Zet je na kmetiji v veliko pomoč, čeprav je zaposlen. Stara starša razveseljuje vnukinja Lana, že zdaj pa se veselita otroka, ki je na poti.
K sreči je Silvano še poln moči, zdrav in krepak. Spreten je tudi s stroji, ki jih na tako veliki kmetiji še kako potrebuje, hkrati pa ima dovolj volje tudi za promocijo slovenskega kakija, ki ga še ne cenimo dovolj.
V ljudskem zdravilstvu kaki (znanih je že več kot 2.000 vrst na svetu) uporabljajo za zdravljenje bronhitisa in drugih težav z dihali, zmleti prah pa pomaga odpraviti suh kronični kašelj. Je bogat vir kalija, magnezija in železa ter pravi spodbujevalec imunskega sistema. Odlikuje ga tudi velika vsebnost enostavnih in hitro prebavljivih sladkorjev v obliki glukoze in fruktoze, ki jih je kar okoli 20 odstotkov. Vsebuje tudi vrsto pomembnih rudnin in elementov, kot so kalij, magnezij, železo, baker, jod, krom, selen in fluor. Bogat je tudi z antioksidantnim betakarotenom, ki slovi kot močan spodbujevalec imunskega sistema. Poleg provitamina A vsebuje tudi vitamin C in nekatere od vitaminov B-kompleksa (B1, B2 in B6).
