Odprt arhiv za vse obiskovalce

Korošice se borimo za naš jezik

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | feb. '16

Milka Kokot

Svojega (zdaj že pokojnega) moža Andreja Kokota, pesnika, prevajalca, urednika in novinarja, je Milka Friškovec spoznala leta 1961 v Kranju, od koder je doma, ko so prišli mladi koroški Slovenci obiskat kranjske mladince.

»Iskrica je preskočila in pozneje pošteno zagorela, čeprav sva kar nekaj časa živela vsak na svojem koncu: on na Koroškem, jaz v Sloveniji. Ker se najina čustva niso ohladila, sva se poročila 8. februarja, na Prešernov dan, leta 1964 v Kranju in se odločila, da bova živela v Celovcu. Andrej je menil, da malo sveže krvi v tej prestolnici Slovencev v Avstriji ne bo škodilo,« je začela Milka Kokot, predsednica Zveze slovenskih žena v Celovcu, čedalje bolj zavedna Korošica in čedalje manj Gorenjka, čeprav ima seveda še veliko stikov s svojo matično domovino.

»Na Koroškem se je v preteklosti slovenščina pogosto zamolčala. Lahko rečem, da je bila vse do Haiderjeve smrti dvojezičnost pravzaprav nezaželena, zato so mnogi starši z otroki nehali govoriti slovensko. Zdaj postajajo mladi koroški Slovenci spet zavedni in veliko samozavestnejši,« ugotavlja. In to jo veseli ter hkrati navdaja z upanjem, da bo ta konček sveta še dolgo tudi slovenski.

»Starejše ženske so bile tudi v preteklosti večinoma zavedne Slovenke in so mlajše spodbujale, da z otroki ves čas govorijo v materinščini. Nemško se naučijo na ulici in v vrtcu čisto mimogrede. Zato je pri nas tako pomembno biti vključen v Zvezo slovenskih žena, saj predvsem matere pa tudi babice govorimo z otroki in vnuki slovensko, čeprav imajo otroci morda avstrijskega očeta.«

Spodbujajo jih tudi, da jih vpišejo v dvojezični vrtec ali dvojezično osnovno šolo, ki jih imajo na Koroškem. »Sicer pa Avstrijci čedalje bolj ugotavljajo, da je tudi zanje pomembna dvojezičnost, ker nas potem bolje razumejo in lažje poslujejo z nami in Slovenijo,« nadaljuje in poudari, da je znanstveno dokazano, da ljudje, ki so že od otroštva dvojezični, zelo redko zbolijo za demenco.

Milka, sicer doma iz Žabnice pri Kranju, je v Sloveniji končala trgovsko šolo, a ko je prišla v Celovec, je dve leti delala v tovarni plastike, da se je naučila nemščino. Potem je rodila sina Vinka in ostala nekaj časa doma. »Ko je šel sin v šolo, sem začela pri Zvezi slovenskih organizacij opravljati knjigovodstvo.«

Sin živi in dela v avstrijski prestolnici. Njegova žena Irena je učiteljica v dvojezični osnovni šoli v Borovljah. Njuna hčerka Julija, ki ima 27 let, je medicinska maserka, sin Sašo, ki ima 24 let, pa študira politično znanost na Dunaju. »Najbrž je odveč zapisati, da oba govorita knjižno slovenščino in bereta slovenske knjige, saj sva z Andrejem s sinom in vnukoma vedno govorila v knjižni slovenščini.«

Izvem še, da se je Milka Kokot upokojila leta 2002, ko je imela 60 let in 320 mesecev delovne dobe. »Upokojila sem se starostno. Zdaj so upokojitveno starost v Avstriji zvišali na 65 let za oba spola. Predčasno (z odbitki) se lahko moški še vedno upokojijo pri 62, ženske pa pri 60, a le če imata 37,5 leta zavarovalne dobe.«

Za pravice koroških Slovencev

Težko je prebolela smrt moža, ki je umrl pred tremi leti. »Bila sva zelo povezana in navezana drug na drugega, zelo sva se dopolnjevala. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se pobrala. Imeti moraš veliko notranje moči, da to zmoreš.« Ob tem nam še zaupa, da je zadnjih pet let doma sama skrbela za moža, čeprav je potreboval 24-urno ljubečo nego in skrb. »Nisem ga mogla dati v dom starejših,« je rekla in dodala, da je prepričana, da bi tudi mož storil enako zanjo. »Zdaj, ko ga ni več, sem pomirjena, saj je do zadnjega diha čutil, da je sprejet in ljubljen, čeprav zadnji dve leti ni več mogel govoriti.«

 Z največjim veseljem in tudi možu Andreju v spomin, saj je bil velik borec za pravice koroških Slovencev, vodi Zvezo slovenskih žena. Pravi, da so Korošice čedalje samozavestnejše in enakopravnejše. »To je gotovo tudi zasluga naše organizacije. Slovenske ženske na Koroškem so danes prisotne povsod. So delavke, trgovke, učiteljice, profesorice, menedžerke, imajo svoja podjetja. So še pesnice, pisateljice in tudi političarke,« je zadovoljna. Sicer pa je rdeča nit njihove zveze boj za slovenski jezik. »Ženske smo tiste, ki ga najbolj ohranjamo. Uspešno smo prispevale svoj delež za dvojezične vrtce, za javne dvojezične osnove šole, za dvojezično gimnazijo.«

Ker je bil njen mož pomemben koroški Slovenec, pove, da je bil rojen leta 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah. V družini je bilo 11 otrok in med drugo svetovno vojno so vse izselili. O tem je napisal knjigo Ko zori spomin. Za pesniško zbirko Kaplje žgoče zavesti je leta 1983 prejel nagrado Prešernovega sklada. Sicer pa je izdal 13 pesniških zbirk. Kar 20 let je bil tajnik pri Slovenski prosvetni zvezi, potem pa 20 let novinar pri Slovenskem vestniku. »Kasneje so združili Naš tednik in Slovenski vestnik v Novice in zdaj je ta naš skupni slovenski list na Koroškem v veliki denarni zagati. Upam, da nam bo Slovenija, če nam že Avstrija ne bo, priskočila na pomoč.«

Pohvali se še, da so Slovenci na Koroškem zgradili kar šest kulturnih domov, in sicer v Pliberku, Šentprimožu, Šentjanžu v Rožu, Šentjakobu, Šentpetru in Celovcu. Tu se zbirajo, sestankujejo, delajo načrte pa tudi prepevajo, igrajo igre, praznujejo praznike itd.

Pogled na Slovenijo

Od samostojne Slovenije pa je pričakovala več. »Prepričana sem bila, da bodo bolj podpirali svoje sonarodnjake v Italiji, na Madžarskem in v Avstriji, da bomo prav mi, zamejski Slovenci, povezovalna nit med tu in tam.«

»Ker vsak dan gledam poročila ali Odmeve na TV Slovenija, priznam, da sem pogosto žalostna, ko vidim, kako slovenski politiki ne znajo sodelovati, se pogovarjati in sklepati kompromisov. Namesto da bi vsi delali v dobro ljudi, delajo le za svoj žep, drug drugemu pa ves čas mečejo polena pod noge. Včasih sredi poročil televizijo ugasnem ali jo premaknem na kakšen drug program, saj mi je zares hudo zaradi slovenske neenotnosti in s tem povezane neuspešnosti na vseh področjih. Tudi zato moja domovina stopica na mestu oziroma nazaduje,« je sklenila in dodala, da vendarle ni vse slabo. Pred kratkim so Korošice navezale stike s skupino RESje pri ZDUS, ki skrbi za osebe z demenco in njihove svojce in pripravljajo skupne delavnice na teme, ki jih zanimajo. To pa so: osteoporoza, demenca, zdravo življenje ter pomen vsakodnevnega gibanja v zrelih letih.

Pred moja usta

Pred moja usta

so zavalili kamen ponižanja in vanj vklesali molk.

Pred moj dom

so položili mojo ubito besedo

in jo zasuli s cvetjem veselja.

Besedilo in fotografija: Neva Železnik


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media