LITERARNE STRANI 1. del

Prosti čas | feb. '16

Daljava se ni skrčila

Za Ivko ima december poseben čar, poln je pričakovanj in prijetnih srečanj, pogovorov. Iztok in Tatjana prideta z vnuki na obisk. Besede kar frčijo iz njih. Veliko dela ima, a kljub letom vse opravi. V poseben užitek ji je božično drevce. Napeče kekse, potico, poprtnik. Vse po starih babičinih receptih. Zdi se ji, da ji duša kar poje. A nenadoma se počuti, kot da jo je zgrabil krč. Zbode jo misel, grenka, zoprna. Že nekaj časa se vlači po njej, poganja se v rasti.

Med njo in možem Juretom ni več svetlih pogledov, rahlih dotikov, toplih besed … Tako je bila zakopana v delo, da tega sploh ni opazila. V prazničnem decembru pa je to udarilo na površje. Zagrenjeno obstane in skoraj krikne: »O, prekleto! Saj to je prazno življenje! Daljava raste med nama.« A že v naslednjem hipu dozori v njej sklep: »To praznino morava skrčiti, izkoreniniti!«

Zamisli se. Težko bo. Jure doma skoraj nima obstanka. Ne ve, česa bi se lotil, a delo se kaže povsod. Nabral si je funkcij kot berač uši. Hodi balinat, poje v mešanem pevskem zboru, redno se dobiva s skupino sošolcev. Dela pa tudi v društvu upokojencev. Ivka se strese, udari po mizi: »Ta daljava med nama mora izginiti.« Pa se zgane ob misli, da je morda že prepozno. Pogled ji pritegne koledar; na njem je 28. december, tepežni dan, obkrožen z rdečo barvo. Pa se ji posveti. Sama je obkrožila datum. Prav na ta dan pred petdesetimi leti sta šla prvič na zmenek. Razposajeno se nasmeje, kot bi na novo zaživela.

Zjutraj veselo začenja: »Jure, se spomniš tepežnega dne pred petdesetimi leti?« Mož je zatopljen v časopis, ne zmeni se za besede. Ivka še enkrat dregne. Jure se jezno strese: »Pa kaj za vraga hočeš? Vidiš, da berem?«

»Na tepežni dan te povabim na večerjo. Prav na ta dan sva šla pred petdesetimi leti prvič na randi. Premalo sva skupaj!« govori s posebno mehkobo. Jure ne odloži časopisa, le začudeno jo pogleda. Tak je tudi odgovor: »Le kaj ti pade na pamet? Vse to je že prekleto daleč. Problem pa je v tem, da imam pred prazniki že vse dneve polne. Morda v soboto,« naveličano spravi iz sebe. Ivka zamomlja: »Pri tebi so večni problemi!« Upanje pa ji vendar ostane.

Sobota. Uredi se. Kar pomlajena je, prikupna. Čaka in čaka. Čas preganja s knjigo, s pletenjem. Ne bo ga. Saj ni prvič požrl besede. Stisne jo čuden občutek, kot bi bila ta obletnica prvega zmenka delček nekega umirajočega sveta.

»Grem pa sama na večerni sprehod!« z grenkobo spravi iz sebe. Na stopnicah naleti na Bineta; stanuje v istem bloku eno nadstropje višje. V gimnaziji sta bila sošolca. Prijeten, zgovoren sosed.

»Moža sem povabila na večerjo. Kaže, da je vse padlo v vodo. Pravi, da ima nabit teden. Baje čakajo na visoki obisk. Grem pa sama na zrak! Kje imaš pa ti svojo Stanko?« V njenem glasu je veliko razočaranje.

»Na plesnih vajah, za novo leto hoče blesteti,« z jezo stresa besede. Hip zatem pa že poskoči, kot bi ga obšla svetla, imenitna misel: »Ivka, imam rešitev! Pojdiva skupaj na kakšno praznično pijačo! Na koncu ulice je prijeten, lepo okrašen kotiček z glasbo.« Napetost v prsih se ji redči, obraz oživi: »Čudovito! Poglej, povsod razigranost, veseli zvoki, smeh, tople dlani.«

Kotiček je res prijeten; razsvetljava nekje med sanjami in resničnostjo. Ves čas pa glasba, nežna in skrivnostna.

Naročita viljamovko. Počasi jo srkata, se nasmihata. Pogovor hitro steče, že sta sredi gimnazijskih let. V mislih jima kar naprej šumljajo utrinki. Saj so kot sanjarije, a iz meglene daljave se luščijo čudovita doživetja.

»Včasih smo se drugače zabavali, bolj mirno, prisrčno. Zdaj pa je precej podivjanosti. Seks! Seks!« se zasmeje Bine.

»Veš, takrat so bile družine v glavnem še kar trdno povezane. Varno zavetje. Danes pa … Pogosto norišnica. Poslušaj zjutraj črno kroniko! Da te kap!« trpko pripomni Ivka.

Na mizi nova kozarčka viljamovke. Z nasmehom se spet pomakneta v gimnazijska leta, a se takoj zresnita. V misli jima udari, da je pet njunih sošolcev že pod rušo.

Bine začenja z jezo: »Življenje prehitro odteka. Ne moreš ga ustaviti.« A besede se izgubijo v zvokih iz gramofona; prostorček napolni z mehko trepetajočo glasbo. Zazveni Ivkina najljubša popevka iz tistih dni, Robičeva Ta tvoja ruka mala … Njen obraz spreleti sijaj; strese jo nekakšna očaranost. Naglo diha, Bineta pogleduje s prosečimi široko razprtimi očmi, vabljivo in nežno. Plesala bi rada.

Zaplešeta. Oklene se ga tako močno, kakor da ga ne bo nikoli izpustila. Preda se plesu. Prešine jo nenavadna toplota. Nekaj se je dotakne. Kot omotica. Binetov objem je močnejši. Čuti njegov drget, čvrsto telo, vročičnost. Posluša njegov šepet, kako življenje hitro odteka. Da bi že kdaj plesala s takim užitkom? Ne spomni se. Čas, ko sta z Juretom šla na prvi zmenek, se ji odmika. Z Binetom sta polna domišljije, čudne, vročinske. Plešeta in plešeta. Čez čas se razgreta sesedeta za mizo. Brišeta kapljice potu.

Na mizi spet nova polna kozarca viljamovke.

»Toliko lepega sva doživela nocoj,« šepne Ivka in se oklene njegove roke. Počasi srkata pijačo. Binetov obraz se nekam zgrbi, počasi spravlja besede iz sebe: »Med plesom me je čudno zahreščalo v glavi. Ljubezen! Ljubezen! Kako zlahka se zlomi to čustvo! Sprevrže se v nekaj vsakdanjega, navadnega.«

»Prav praviš! V tem je veliko resnice. Lahko se počasi zlomi, spremeni v bolečino, v otopelost, še huje v sovraštvo. Negovati jo je treba, sicer oveni kot roža,« ga dopolni Ivka.

»Zdi se mi, da si kar ljubko utrujena. Obeh se loteva dremavost.« Odhajata z roko v roki. Ulica je še polna razigranih ljudi. Bine pohvali njeno mehko telesce, saj še ne kaže let. Še krepkeje se privije k njemu. Pred blokom se ustavita; kar ne moreta narazen.

»Za tako lep večer pa sem zaslužil poljub,« jo poboža po obrazu. Z dolgim vročim poljubom se poslavljata, z njima je nagajiva, drzna misel, da ne bo zadnji; roke pa se komaj razklenejo.

Ivka odklene vrata v stanovanje, Jureta še ni. Zaničljivo stisne ustnice. V njej še trepeta melodija. Pred vrati pa koraki. Težki. Negotovi. Napol oblečena se vrže na posteljo, odejo potegne čez glavo. Zdaj se ne bo pogovarjala z Juretom. Nenadoma pa začuti solze. Veliko solz, kot bi se odprli najbolj skriti kotički njene notranjosti. Doživela je tako lep večer. Njena želja, da bi obudila spomin na prvi zmenek, je žalostno propadel. Razdalja med njima ni nič manjša, še raste. Predala se je Binetovemu objemu, plesu, nežnemu šepetanju. V tem pa ni nič pregrešnega. Jure se primaje v sobo. Težko diha, zavali se na svojo posteljo. Premetava se, brenči, raztepa z rokami, kot bi se trgal iz nekega čudnega sveta. Ivka se še bolj potuhne, komaj diha. Kar vidi ga; spet ime vrečice pod očmi, modre ustnice, čudno skuštrane sive lase. Solze v njej usahnejo. Morda so se izlile. V njej še vedno trepeta melodija. Upa, da ji bo prinesla spanec. Vanjo pa z rahlo bolečino polzi Binetov šepet: »Ljubezen! Kako se to čustvo lahko zlomi?« Trepalnice ji lezejo skupaj.

Nemir na ulici pa še ne poneha. Pritisne sever, prinaša sneg, da bo čar decembrskih dni res pravljičen.

Košepletova ta mutasta in vahče

Dan pred vahtmi, tako se je takrat reklo dnevom v začetku novembra, je mama vedno pekla kruh, le pri tej peki je zamesila samo pet hlebcev, iz testa za šestega pa je naredila majhne hlebčke.

»Vahče moram speč',« je imela navado reči. Peka kruha pri nas doma je bila vedno nekaj posebnega. Mama je zakurila v krušni peči, pripravila kvas, v mendrhi presejala moko, na sredini kupa naredila jamico, vanjo vrgla pest soli, počasi vlila kvas, ga pomešala z moko in nalila še velik lonec vode, ki se je grela na robu štedilnika, dodala je tudi kis, to je naredila samo takrat, ko je pekla vahče. »Da se ne bo kruh vlekel,« je imela navado reči.

Začela je mesiti počasi, testo je božala, moka je izginjala, testo je raslo in kipelo, dokler ni moke zmanjkalo in je bila mendrha polna testa.

»Ne sme se h'tet', v kruhu ne sme biti moke,« je mislila na grudice moke v kruhu gospodinj, ki so pri pripravi testa preveč hitele. Ko se je testo nehalo lepiti na njene prste, je s pokrovom pokrila mizo, pogledala na uro, ki je stala na vrhu kredence, in ogenj v peči.

»Nej shaja, morem pogledat', kej dela peč,« je rekla in si umila roke, vzela grebljo, poravnala žerjavico po krušni peči in jo zaprla.

Peka kruha je bila molitev, ob prvonovembrski peki pa je bila še bolj zbrana. Testo je zamesila in pregnetla še previdnejše in natančnejše kot po navadi, pepel iz peči pa bolj skrbno pomela. Pečene hlebce in vahče je mama naložila v jerbas in jih pokrila s prtom. Kruh se še ni prav ohladil, ko je potrkalo na vratih.

»Pojdi odpret, je že Košepletova ta mutasta,« mi je ukazala mama. Na pragu je stala starejša ženica in se mi smehljala in kimala.

»Kar naprej pojdite!« sem jo povabila, ona pa je kar stala in me gledala. V vežo je stopila mama, obiskovalka se je nasmehnila tudi njej, od nekod potegnila belo platneno vrečko in jo dala mami. Ta ji je pomahala, naj ji sledi v kuhinjo, na mizi se je hladil kruh, mama ji je naložila vahče v vrečo, poiskala papirnat škrnicelj in vanj nasula še nekaj ječmena in ga dala poleg kruha. Ženska se je smehljala, sklepala roke v zahvalo, naložila vrečo s kruhom na ramo in počasi odšla. Na pragu hiše, preden je zaprla vrata za seboj, je še enkrat sklenila roke kot otrok v molitvi, se mi nasmehnila in zaprla vrata.

»Gluhonema je, ne sliši, Košepletova ta mutasta je, tam v Grižah živi, mal' at Klovžarja naprej, se' veš, katera hiša je, pa pet otrok ima,« je mama potešila mojo radovednost.

Ženico sem še večkrat videla, kdaj v trgovini v Črnem Vrhu, kdaj na cesti na poti iz šole, nekega dne je ni bilo več. Ko so otroci Košepletove ta mutaste odrasli in ustvarili svoje domove, jo je eden izmed otrok vzel k sebi.

Čez nekaj let sem se tudi sama srečala s svetom tišine, močan prehlad in hudo vnetje srednjih ušes sta bila kriva, da sem za kakšen mesec in pol oglušela. Od takrat malo težje prenašam hrup in vpitje, še vedno slišim nekoliko slabše.

Košepletove bajte že dolgo ni več, eden izmed otrok je staro poslopje, ki je stalo tik ob cesti, porušil in nedaleč stran sezidal novo hišo, v mojih spominih pa je ta mutasta še vedno živa, stoji pred mano, smehlja se mi, tako kot je znala le ona, vse na njej se smehlja otroku v meni, ki še ne pozna njenega sveta tišine, smehlja se mi, njeno srce in duša sta v tem smehljaju.

*vahče – majhni hlebci kruha, ki so jih otroci, redkokdaj odrasli, zbirali po hišah

*mendrha – miza z lesenim koritom, v katerem se je mesilo testo

Šoferski izpit

Joj, kolikokrat sem sanjarila, kako vozim avto. Kako ponosno prihajam iz stanovanja s ključem v roki, se usedem v avto in zaženem motor. In – tako mimogrede – pomaham sosedi.

Nisem imela te sreče kot zdajšnja mladina, da bi pri rosnih osemnajstih prišla do vozniškega dovoljenja. Ampak sklenila sem, da bom prišla do izpita.

Lahko si mislite, kako je mladina gledala, ko sem se jim pridružila v avtošoli. Nisem se počutila nesposobne in manj vredne od njih. Moj abraham plus nekaj let, saj to ni tako hudo. Pomembni so volja, potrpljenje in zajeten kup denarja, pa še imun moraš biti proti stresu. Prerokovali so mi nad sto ur vožnje, ker sem avtomobile razlikovala samo po barvi.

Naj pojasnim, zakaj nisem že prej opravila izpita. V moji mladosti je bil luksuz že »bicik'l«. Tega sem se hitro naučila voziti.

Ko sem se poročila, je sledila gradnja hiše – doma za novonastalo družinico. Mojemu dragemu je odgovarjalo, da je edini šofer in lastnik avta. Samo po sebi je bilo razumljivo, da sem pridno sodelovala pri varčevanju za »njegov« avto, izpita pa nisem potrebovala. Saj mi je bil vedno na voljo za izpolnitev mojih želja.

Ja, še res je. Enkrat na leto smo odpotovali za deset dni na morje, dvakrat na leto me je peljal na obisk k mojim staršem. Otroke sem v vrtec pospremila peš, češ, saj je vrtec blizu. Iz trgovine sem nosila sama, ker je moral predolgo čakati na parkirišču.

No, moj dragi je bil drugače zelo priden, imela sem ga zelo rada in mislila sem, da tako mora biti. Posebej ko je omenil, da nimava denarja, da ga potrebujeva za druge stvari. To je bilo res. Ampak prava resnica se je skrivala drugje. Lepo je, če si svoboden. Prideš in odideš, kadar te je volja. In te svobode si je znal jemati toliko, kot mu je odgovarjalo. In tako so minevala leta.

Moja odločitev, da opravim šoferski izpit, je prišla iz nuje. Avto je sameval v garaži, jaz pa ga nisem znala uporabljati.

Prvo pomoč in pisne teste sem opravila kar z »levo roko«. Čeprav sem bila edina zrelih let med mladino, sem rešitve napisala v hipu. Se pravi, v glavi je še vedno vse v redu. Tako sem se spodbujala za glavno dejanje. Za vožnjo.

Zdaj se je začelo pravo mučenje. Vsaj zame. Inštruktorji so verjetno navajeni tudi na takšne, kot sem jaz. Najprej sem vozila »osmice« na parkirišču. Joj, kako sem bila ponosna nase. Ko pa sem morala speljati na prometno cesto, me je bilo pošteno strah.

Z vsako prevoženo uro, nabralo se jih je kar lepo število, sem postajala samozavestnejša in bolj vešča vožnje. Bila sem odločena, da bom prišla do izpita. Da ga bom opravila. In sem ga. Sto ur nisem prekoračila, bila pa sem zelo blizu.

Prvič sem padla, ker mi je gospod iz komisije po uri mučenja rekel, da sem vozila na pamet. Po naravi sem zelo umirjena, strpna oseba, ampak to je bilo preveč nesramno zame. Nisem mogla biti tiho in sem mu odgovorila: »Na pamet se učimo pesmice, ne pa vožnje z avtom.«

Ko sem se drugič prijavila na izpit, me je bilo zelo strah, a k sreči sem dobila drugega člana komisije.

Izpit sem opravila v drugem preizkusu. Bila sem srečna. Najhuje pa je sledilo. Vožnja z inštruktorjem je bila nekaj povsem drugega kot to, da moraš vse situacije na cesti reševati sam. Pri prvem samostojnem poskusu vožnje je avto zelo trpel. Slišali so se zvoki kot pri vožnji formule 1. Tudi kasneje so mi delale težave škarpe, ograje, ozke ulice, premalo prostora na parkiriščih. Najhujši so bili traktorji, ki so v klance vozili počasneje od mene.

Med vožnjo nisem spoznala nikogar v drugih avtomobilih. Da bi pa komu pomahala? Kje pa. Še zdaj, po kar dosti letih izkušenj, še vedno nisem hudo zaljubljena v avto. In vožnjo. Ampak šoferka sem dobra. Ne obremenjujem se s tem, kaj drugi rečejo. Res je, da se izogibam krajev, ki jih ne poznam, in nerada vozim pozimi. Res je tudi to, da še vedno ne opazim znancev v avtomobilu, da jim ne maham, da ne telefoniram med vožnjo. To je tako in tako prepovedano in jaz se držim predpisov.

Če mi kdo mojih let potoži, da je prestar za opravljanje šoferskega izpita, rečem, da ni tako. Vse se naredi, le želja mora obstajati. Tisto slabo se pozabi. Dober občutek, da si premagal nekaj težkega, je večen.

Vsesvetnice

Na gomilah, gredicah

drhtite v jesenski svežini!

Ste dlani razprte.

Svetite med sveče, križe,

črne kamne.

Razodevate skrivnost tišine!

Lepotice mrzlih vetrov,

edine –

kako ste se bujno razcvetele.

Upanje

do zadnjega diha

še v ivju, zmrzali.

Vsesvetnice.

Zdravilo

V jutru pomladnem grem sama čez trate.

Tukaj je preproga rjava še,

tam mlado zeleno baha se.

V dolini, pod bregom visokim, potok se vije.

Ves tih je, miren in sam.

Mlin stara kolesa je ustavil,

okna zagrnil,

vrata zaprl,

v molk se ovil

in plaho v grmovje se skril.

Le grbaste vrbe, stari stražarji, ob strugi mirno stoje.

Zazrem se čez trate v ta mladi dan.

Pogled se mi ustavi v prebujeni naravi.

Srce se spočije,

duša ozdravi,

vse misli moreče odidejo stran.

Anica Zidar