Iglavci za zimsko barvitost
Privlačen okras vzhodnega kleka so iz več rogatih lusk sestavljeni storžki, ki so skupaj s srebrnkasto obarvanostjo pomoč pri razlikovanju od drugih vrst istega rodu. Prav po zaslugi različnih plodov klekov ni mogoče zamenjati z brini, ki imajo okrogle jagode.
Šele v zimi s snegom in ivjem pokažejo svojo lepoto zimzelene rastline, ki jih poleti morda kar prezremo v obilici zelenja in ob vodilni barvni vlogi cvetja. Zdaj so pomembni tudi iglavci, ki vsaj sezonsko niso le zeleni.
Klek je doma na Japonskem in Kitajskem in po pravici zasluži ime vzhodni klek, Thuja orientalis. Na naše podnebje je lepo privajen, a pred mrazom se brani tako, da običajno poletno zelenilo luskastih iglic obarva v rjavkasti zagorelosti starega zlata. Vzhodni klek je zanesljivo vzdržljiv do nekako 14 stopinj pod lediščem, a tudi če kakšen poganjek nazebe, se poškodba še pred poletjem zakrije z novo rastjo. Že kot vrsta je rastlina slikovita s stožčasto ali jajčasto krošnjo, saj se vse veje togo poganjajo kvišku in se že s tem po postavi loči od svojega ameriškega sorodnika bolj kuštrave rasti. Še strožjo pokončno obliko ima sorta Pyramidalis Aurea. Dodatna zimska dekoracija so plodovi s slikovito rogljatimi storžkovimi luskami in imajo še pred jesensko dozorelostjo zanimiv srebrnkast poprh.
Kriptomerija ali srpovka
Plod kriptomerije ali srpovke visi na vejici še več mesecev po dozorelosti in je zanimiv ter dekorativen prav zaradi svoje grobe bodičavosti. Srpovk (Cryptomeria japonica) je več sort in večina pozimi zeleno barvo iglic spremeni v krepko rjavo ali rdečkasto vijolično.
Četudi izhodiščna vrsta Cryptomeria japonica, edina predstavnica svojega rodu, v svoji azijski domovini zraste v veliko drevo, najvišje od tamkaj samoraslih, izbira odbrank ponuja lepo število takšnih, ki so zaradi nižje rasti primerne tudi za vrtno rabo. Vrsto naj bi bili prinesli v Evropo leta 1844. V naravi zraste srpovka celo v 50 m visoko drevo in v nekaterih japonskih in kitajskih pokrajinah sestavlja obširne gozdove. Kot gozdno drevo je tam pomembno zaradi vsestransko uporabnega lahkega lesa. Goste vejice so nepravilno razvrščene. Iglice so mehke in srpasto zavite, dolge pa so komaj okoli 12 mm. Barva iglic je poleti temno zelena, jeseni pa postanejo zaradi barvil, ki jih varujejo pred mrazom, bronasto rdeče ali podobno obarvane in takšne ostanejo vse do pomladi. Storži so okrogli in na konceh poganjkov, dozorijo že v prvem letu ter ostanejo na drevesu še več mesecev. Prav zaradi težko prepoznavnih cvetnih delov je iz grške besede criptos, ki pomeni skrit, nastalo rodovno ime kriptomerija. Razmnoževanje s semeni je sicer mogoče, vendar so nekatere sorte neplodne, zato je običajno razmnoževanje s potaknjenci.
Nekatere sorte srpovk imajo vzhodnjaška imena in med znanimi je 'Bandai-sugi', ki je počasi rastoč grm, ki ne preseže dveh metrov. Z Japonskega je prišla k nam pred okoli 80 leti. Modro zelena poletna barva iglic dobi pozimi rdečkast sijaj. Zelo gosto rast v nekoliko nepravilno kroglasti krošnji ima 'Vilmoriniana', ki že z imenom dopoveduje, kdo je zaslužen za njeno popularizacijo v Evropi. Do 80 cm visoka pritlikavka raste izredno počasi, zelo kratke iglice postanejo pozimi rjavkaste. Zelo dekorativna sorta je 'Elegans', ki je bolj grm kot drevo z rdeče rjavo do vijoličasto zeleno zimsko podobo in jo je mogoče razmnoževati samo s potaknjenci.
Porjavela živa meja
Dokler se pred ne ravno davnimi leti ni uveljavila vedno zelena sorta zahodnega kleka, upravičeno je poimenovan 'Smaragd', so za zimzelene žive meje zasajali pretežno običajni zahodni klek ali tujo (Thuja occidentalis), ki res prenaša vsakršno obrezovanje, a ima vsaj dve manj prijetni muhi. Prva je ta, da ob eni sami izpuščeni rezi takoj nastavi obilo plodov, ki še v naslednjem letu zlepa ne odpadejo in kazijo lepotni videz. Druga lastnost, ki je mnogim neljuba pomanjkljivost, pa je rjavkasta obarvanost v zimskem času. Vse iglice in mladi poganjki ob nastopu nizkih temperatur zelo opazno spremenijo svojo zeleno barvo v bronasto rjavo. Celo sorta 'Aureospica' z zlato rumenimi vršički dobi rumenorjavo preobleko. Sorta 'Ellwangeriana Rheingold' s številnimi iglicami le poleti spominja na rensko zlato, pozimi pa je rjavkasta.
Zlato in srebrno brinje
Vse zimzelenke gojimo predvsem zaradi listja ali igličevja, ki z obliko, velikostjo, barvnimi odtenki in teksturo ustvarjajo kontrast in skladnost tolikšne lepotne trajnosti, kot je druge lepotne rastline ne morejo doseči. Iglice ali luske brinovih vej so zanimive tako poleti kot pozimi, a bolj vpadljive so posebno potem, ko so listavci že ogoleli. Vse je odvisno od vrste in sorte. Pozimi vsekakor opazimo predvsem izstopajoče barve, še prej rumenkasto zlate kot modrikasto srebrne, ki se rade izgubijo v slabši osvetljenosti. Zelo raznovrstna izbira različnih brinov ponuja široko paleto uporabnosti tako na majhnem kot na večjem vrtu. Nekateri brini se plazijo prav pri tleh in z modrikasto srebrnino so opaznejši od drugega rastja (Juniperus horizontalis 'Glauca'), drugi v istem odtenku koničasto štrlijo kvišku kot pri sorti 'Sky Rocket' (Juniperus virginiana) ali v temno zeleni prevladujoči vertikali pri irskem brinu (v sorti 'Hibernica' s poreklom v našem domačem Juniperus communis). Pri kitajskih brinih (Juniperus chinensis) je zelo uporabna zaokroženo rastoča sorta 'Globosa', posebno lepa pa je 'Pfitzeriana Old Gold', ki ima vse leto nespremenjeno rumenkasto barvo. Sorta s podobnim imenom ('Pfitzeriana Aurea') ima namreč zlato porumenele konice poganjkov le poleti, potem pa še do zime v celoti pozelenijo. Zelo zanimiva je pritlikava sorta 'Blue Star' z izhodiščem v Juniperus squamata, ki je prava sivoigličasta lepotica v skalnjaku ali predvrtu.
Barviti osamelci
Kjer je na vrtu dovolj prostora, zimsko enoličnost pomembno poživi že eno samo drevo, ki ni nujno zamolklo zeleno, kakršni so večinoma vsi običajni iglavci. Skoraj sončno svetlobo odseva orjaški klek, Thuja plicata 'Aurea', ki s svojimi vedno rumenimi vršički opozarja nase celo v meglenem dnevu. Paciprese so podobno izstopajoče, če imajo dovolj prostora za razvoj. Tista, ki je med vrtnarji in drevesničarji znana kot lavzonka ali Chamaecyparis lawsonian 'Alumii', lahko zraste v lepo oblikovano stožčasto drevo kar do 10 m visoko. V luske spremenjene iglice so sprva izrazito modre in pozneje sivkaste. Ta obarvanost ostaja tudi pozimi zelo opazna. Ne glede na to, da je rastlina prvobitno drevesaste rasti, je ob rednem vzdrževanju prav lepa tudi v živi meji. Od podobnih klekov ločimo paciprese po tem, da imajo številne okrogle stožke. Brini imajo seveda plodove v obliki gladkih jagod. Izbrani iglavci naj bi imeli na vrtu vedno svoje mesto, saj z vso svojo spremenljivostjo barvnih odtenkov pomenijo upanje na novo pomlad.
