Človek je človeku človek po besedi
STARANJE V SLOVENIJI
Prešernov dan nam je med slovenskimi prazniki zelo pri srcu, saj smo kot narod živeli in se razvijali iz moči svoje tisočletne kulture. Njena oživljajoča kri je slovenščina. V maternem jeziku zmore človek povedati drugim tudi fine nianse svojih misli, doživetij in izkušenj. Anton Trstenjak je dejal: Človek je človeku človek po besedi. Zato smo v reprezentativni raziskavi o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije temeljito povprašali tudi po stališčih glede ohranjanja in razvoja lepe slovenščine.
Jezik mora biti ljudem razumljiv. Ker zadnja leta kot modna novost preplavljajo javnost tuja imena za podjetja in izdelke, sta dve vprašanji ugotavljali, koliko jih ljudje razumejo. Odgovori ob konkretnih primerih kažejo, da velika večina (nad 90 odstotkov) ne razume njihovega pomena. Če upoštevamo, da raziskani vzorec predstavlja okrog 750.000 prebivalcev Slovenije, ki so stari 50 let in več, jih 700.000 nima nikakršne predstave o teh izdelkih ali podjetjih, ko preberejo njihovo ime. Odgovori tistih, ki menijo, da ta imena razumejo, pa so komična: skorajda nimata dva iste razlage, sploh pa ne prave, o tem, za kateri izdelek ali podjetje gre. Že zaradi funkcionalnega razloga torej ni smiselno uvajanje teh tujih imen v slovenskem prostoru.
Na direktno vprašanje, ali bi proizvodi, ki so v prodaji v Sloveniji, morali imeti informacijo na ovoju tudi v slovenščini, je z jasnim stališčem »DA« pritrdilo več kot 98 odstotkov. Velika večina pravi, da je dolžnost Republike Slovenije to zagotoviti, vsak deseti bi to naložil Evropski uniji. Odgovarjali so, da naj bi to obvezo praktično izvajali uvozniki in prodajalci.
Pri vprašanju o splošnem stališču glede mešanja tujih besed in besedil v vsakdanjo rabo v Sloveniji je več kakor tri četrtine vprašanih izbralo naslednje: »Sem odločno proti temu – menim, da je treba ohraniti v vsakdanji rabi v Sloveniji lepo slovenščino.«
Trenutna moda poimenovanja izdelkov in podjetij z bolj ali manj čudnimi tujkami torej med slovenskim prebivalstvom, ki je staro nad 50 let, ni niti zaželena niti funkcionalna. Nepotrebno uvajanje teh tujk je nepošteno do kupcev in do naše tisočletne slovenske kulture.
Čigava naj bo skrb za jezik
Kdo in kako naj torej poskrbi za varovanje in razvoj slovenščine? Odgovori na obsežno vprašanje o tem so presenetljivi. Več kakor 95 odstotkov anketirancev meni, da morajo to storiti vlada, vzgojne, izobraževalne, raziskovalne, medijske, trgovske in druge ustanove. Vlada in parlament lahko z malo stroškov ustrežeta plebiscitarni volji ljudi tako, da poskrbita za varovanje slovenskega jezika, za njegov razvoj ter za pravilno in lepo rabo v javnosti.
Največji delež vprašanih je pri tem vprašanju povsem pritrdil stališču, da mora naučiti otroke in odraščajoče lepe slovenščine javno izobraževanje (vrtci, osnovne in srednje šole, fakultete, inštituti). Skoraj enako število anketirancev je pritrdilo, da je dolžnost vlade, da njeni uradniki in sektor za slovenski jezik skrbijo za uporabo lepe slovenščine. Na tretje mesto so postavili zahtevo, da bi se morala povečati odgovornost radia, televizije in drugih oblikovalcev javnega mnenja do slovenskega jezika. Večina od vseh navedenih so državne ustanove ali pa imajo državno dovoljenje za delovanje, zato ima vsakokratna izvoljena slovenska oblast legitimno pravico in dolžnost od svojih uradnikov, izobraževalnih in vzgojnih služb ter javnih občil zahtevati rabo in učenje pravilne in lepe slovenščine. Družini in civilni družbi (društva, verske organizacije …) pripisuje malo manj anketirancev to dolžnost, vendar še vedno velika večina – nad 80 odstotkov. Tri četrtine prebivalstva odobrava celo kaznovanje kršiteljev, da bi zaščitili materni jezik.
Omenimo mimogrede še droben, a pomemben podatek iz raziskave. Pri branju javnih informacij ima tretjina nad 50 let starih ljudi pogosto težave zaradi premajhne pisave ali oblike sporočila, nadaljnjih 43 odstotkov ima te težave včasih – skupaj to pomeni blizu 600.000 prebivalcev Slovenije. Pisanje ima smisel, če je berljivo; tudi za starejše, ki jim peša vid.
V javnosti je občutek, da v Sloveniji ni žive zavesti o lastni identiteti in pravega spoštovanja nosilnih narodnih vrednot. Navedeni raziskovalni podatki kažejo drugačno podobo: skoraj vsi nad 50 let stari prebivalci Slovenije se jasno zavedajo, da je slovenski jezik za našo državo nenadomestljiva vrednota, ki jo je treba skrbno varovati in razvijati.
