Dobra dela ju držijo pokonci
Marjana in Janez Komel, srečna zakonca.
Marjana in Janez Komel, ki ju na Jesenicah že dolgo poznajo po njunem prostovoljnem delu in skrbi za sočloveka, tudi po upokojitvi ne vesta, kaj je dolgčas. »Za to, da mimogrede narediš kaj dobrega ne le zase, ampak tudi za druge, je vedno dovolj priložnosti. Samo malo se ozreš naokrog, pa vidiš, kaj je treba storiti, kje lahko pomagaš. Seveda ne moreš narediti več, kot je v tvoji moči, a ljudem veliko pomeni že drobna usluga, sočutna beseda ali topel pozdrav. Zgodi se, da ti je kdo hvaležen že zaradi tega, ker si ga sploh opazil in prijazno ogovoril,« povzameta svoje izkušnje.
Za svoja dobra dela sta ob zaključku vsakoletne akcije Ljudje odprtih rok, ki poteka v organizaciji revije Ženska (prej Naša žena) in pod pokroviteljstvom ministrstva za družino, delo, socialne zadeve in enake možnosti, decembra lani prejela tudi priznanje dobrotnik leta 2015.
Zahvalno listino sta sprejela z veseljem in hvaležnostjo, medijska pozornost, ki ju spremlja ob tem priznanju, pa jima je kar malo odveč. Zase pravita, da ne počneta nič posebnega. »Če kdo ne more sam k zdravniku, ga pač peljeva tja ali po kakšnih drugih opravkih. Starejšim ljudem pripeljeva stvari iz trgovine, jih obiščeva na domu in poklepetava z njimi.« Marjano v domači soseski poznajo kot požrtvovalno prostovoljko pri projektu Starejši za starejše, zaradi njene pripravljenosti, da kadar koli priskoči na pomoč, pa jo v šali večkrat imenujejo kar »taksi služba«.
Ko se dobro prepleta s konjičkom
Dobra dela se pri zakoncih Komel prepletajo z njunima vseživljenjskima konjičkoma – z Marjanino ljubeznijo do glasbe in z Janezovo predanostjo planinam in pohodništvu. To dvoje jima je bilo, podobno kot občutek za pomoč drugim, očitno položeno že v zibko. Marjana je daleč naokrog znana po svoji harmoniki in neustavljivi dobri volji, s katero razveseljuje ljudi. Njena starša sta bila ljudska pevca, zato je rada prepevala že v otroštvu, v glasbeni šoli pa se je učila igrati na harmoniko, s katero sta ostali nerazdružljivi prijateljici vse do danes. Njena poklicna pot z glasbo sicer ni imela nobenega opravka, v jeseniški železarni je bila zaposlena kot devizna referentka. Upokojila se je pred petindvajsetimi leti, ko so se v železarni začele težave. Brez nje in njene harmonike si na Jesenicah le težko predstavljajo srečanja v okviru društva upokojencev, krajevne skupnosti Podmežakla, domače župnije in Karitas pa še marsikje. Vedno in povsod pa sodeluje kot prostovoljka, brez plačila. Njena nagrada sta veselje in zadovoljstvo ljudi, ki jim z glasbo polepša dan. Med drugim že šestnajst let prinaša vedrino med stanovalce doma upokojencev dr. Franceta Bergelja na Jesenicah. Vsak teden prihaja k njim, vadi in nastopa z njihovim pevskim zborom Večerni zvon ter sodeluje na domskih prireditvah.
Janez ženo redno spremlja na njenih nastopih, a pravi, da sam ne zna peti. Je pa zato zapriseženi planinec in pohodnik. Gore je vzljubil že v otroštvu, ko je s starši pogosto hodil v naravo. Prijatelji so mu pred časom prilepili vzdevek »šerpa«, pa ne zaradi njegove pohodniške dejavnosti, pač pa zaradi tega, ker skrbno prenaša Marjanino harmoniko z enega nastopa na drugega. Tudi Janez je svojo poklicno kariero posvetil jeseniški železarni. Kot diplomirani inženir metalurgije je delal v njeni marketinški službi, bil pa je tudi vodja enega od njenih obratov. Po upokojitvi se je priključil pohodniški sekciji pri jeseniškem društvu upokojencev, v okviru katere zdaj že dvanajsto leto načrtuje in vodi pohode, ki potekajo vsak drugi teden brez poletnega premora. Včasih so se večkrat podali v visokogorje, zdaj si zaradi starosti članov izbirajo manj zahtevne poti. Med pohodniki je nadvse priljubljen, saj vedno upošteva njihove želje in zmožnosti ter skrbi za njihovo dobro počutje. Seveda pa tudi za varnost udeležencev, ki je vedno na prvem mestu. Lahko se pohvali, da se na nobenem od dvesto petdesetih pohodov, ki jih je vodil do zdaj, še nikomur ni zgodilo nič resnejšega.
S harmoniko na pohode
Poleg tega Janez že petintrideset let, odkar je kot tedanji predsednik krajevne skupnosti Podmežakla prvič organiziral krajevni praznik na vrhu Mežakle, vsako leto vodi pohodnike na omenjeni vrh. Zadnjih osemnajst let se jim pridružuje Marjana s harmoniko, zato sta oba prejela priznanje domače krajevne skupnosti Podmežakla. Janez je za zasluge pri organizaciji društvenega življenja na področju športa in rekreacije prejel tudi občinsko županovo plaketo.
»Ni dobro, če po upokojitvi obsediš doma in se pritožuješ nad odrinjenostjo na stranski tir. Tudi v starejših letih lahko kljub starostnim tegobam marsikaj naredimo, če imamo odprte oči, srce in roke,« sta prepričana Marjana in Janez Komel. Tiste, ki tarnajo, da je povsod ena sama praznina, da se nikjer nič ne dogaja in še v družbi je vse narobe, večkrat povabita, naj se vključijo v društvo upokojencev ali v kakšno drugo prostovoljno delo. Pa nekateri ob tem le zamahnejo z roko, češ, ne izplača se, ničesar ne moreš doseči ali spremeniti na bolje. Pa je res tako? »Če pustiva ob strani otroke in vnuke, lahko zase mirno potrdiva, da naju v starosti poleg glasbe in pohodov držita pokonci skrb za druge in delo za skupno dobro,« odgovarjata vsem dvomljivcem.
