Ko je konjiček tudi poklic
Kadar koli omenimo Mirka Ramovša, ga vsi takoj povežejo z »maroltovci« pa s slovenskimi ljudskimi plesi, manj z Glasbenonarodopisnim inštitutom, čeprav je tudi z njim povezan že več kot 50 let. Svojemu delu se je temeljito posvečal, znal je sam zaplesati in učiti druge, zapisovati plese, raziskovati. Svoje znanje je vedno nesebično delil z drugimi, tudi s konkurenčnimi folklornimi skupinami, jim svetoval, ne glede na to, da so se potem srečali na tekmovanjih, in čeprav je njegov opus ogromen, le skromno pravi: »Imel sem veliko srečo, da je bil moj hobi tudi moj poklic.«
Rezultate svojih raziskav je objavil v številnih strokovnih zapisih in knjigah, v katerih opisuje plesno izročilo na Slovenskem. Za svoje delo je prejel številne nagrade: Kidričevo, Župančičevo, Maroltovo plaketo, Murkovo priznanje, za življenjsko delo na področju ljudskega plesa je prejel častni znak svobode RS, za znanstveno delo na področju etnokoreologije zlati znak ZRC SAZU in Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2002).
Prizna pa, da njegovi prvi plesni koraki niso bili povezani z ljudskimi plesi. »Hodil sem v klasično gimnazijo v Ljubljani, ki je bila tam, kjer je danes osnovna šola Prežihovega Voranca. V njej so gimnazijci sami prirejali plese, mlajši pa smo hodili na plesne vaje, ki jih je vodil plesni učitelj Alojz Lombar. Četvorka je bila obvezna, plesali pa smo tudi druge takrat modne družabne plese – od angleškega in dunajskega valčka do polke in fokstrota. Hodil sem tudi na plese v Narodni dom, kjer jih je vodil mojster Adolf Jenko. Glasbeniki so igrali v živo, ni bilo preglasno, ker ni bilo mikrofonov. Ob tem pa nas je gospod Lombar učil tudi lepega vedenja, kako pristopiš do plesalke, kako se ji moraš pokloniti, jo popeljati na plesišče in potem nazaj. Bilo je zelo lepo,« se spominja.
Usoden reklamni letak
Ko se je leta 1954 vpisal na filozofsko fakulteto, je premišljeval, kaj bi počel poleg študija. Čisto naključno je opazil reklamni plakat AFS France Marolt, ki je vabil nove člane na avdicijo. Opravil jo je in se jim priključil. »Kot vsak začetnik sem bil najprej malo neroden, potem pa je steklo.« Ko se je po odsluženi vojaščini vrnil k skupini, mu je takratna voditeljica Marija Šuštarjeva predlagala, da bi vodil mlajšo skupino – bruce. »Ko si je Marija nesrečno zlomila kolk, sem moral prevzeti strokovno vodstvo skupine, ob upokojitvi pa mi je predlagala, da bi prevzel tudi njeno delo na Glasbenonarodopisnem inštitutu. Rad sem se ukvarjal z ljudskimi plesi, na inštitutu sem se še podrobneje seznanjal z njimi, in ker sem moral slovenske ljudske plese predstaviti tudi na mednarodni Ljetni školi folklora, ki so jo prirejali Hrvati, je moje poučevanje slovenskih ljudskih plesov seglo tudi čez meje Slovenije.«
Mirko Ramovš ima več imenitnih lastnosti, je odprt človek, prijazen, dostopen, radoveden, praktik in teoretik, zato ni čudno, da je znal slovenske ljudske plese popularizirati v številnih radijskih in televizijskih oddajah, ki jih je dolga leta pripravljal, in s(m)o jih vsi radi spremljali, postal je popularen. »To je bilo mogoče zato, ker sem sam plesal, učil mlade, se navadil, kako je treba učiti, torej metodike in analize plesa,« je skromen. »Moje delo na inštitutu je bilo seveda povezano z raziskovanjem ljudskih plesov na terenu in zapisovanjem, da jih ne bi pozabili. Takrat to ni bilo tako preprosto. Kamer ni bilo dovolj ali pa so bile predrage. Zato sem leta 1967 plese zapisoval še z besednimi opisi. Zdaj raziskovalcem pomagajo celo mobiteli,« pravi. »Naša stroka, etnokoreologija, si je prizadevala najti najprimernejšo obliko zapisovanja plesov.« Nemški koreograf madžarskega rodu Rudolf von Laban je za balet izumil posebno pisavo – kinetografijo, s katero je mogoče zapisati vsak gib človeškega telesa. »Izkazalo se je, da je pisava primerna tudi za ljudski ples. Tedanji predstojnik našega inštituta dr. Valens Vodušek je povabil profesorja Pina Mlakarja in dr. Henrika Neubauerja, da sta pripravila tečaj kinetografije za vse, ki so se ukvarjali s plesom na sorodnih inštitutih po Jugoslaviji, in najprej so jo začeli uporabljati Slovenci in Hrvati,« pojasnjuje Ramovš.
Ljudski ples kot kulturna dediščina
Vprašali smo ga, zakaj naši ljudski plesi niso uvrščeni tako visoko na lestvici nacionalne kulturne dediščine, kot je ljudska pesem. »Čeprav ga lahko primerjamo z ljudsko pesmijo, žal ne vemo, kakšen je bil ljudski ples v daljni preteklosti, niti ne, kakšen je bil v 16. in 17. stoletju. Prve zanesljive podatke prinaša šele Valvasor, ki na primer poroča, kako so Gorenjci radi plesali, opisuje nekatere plesne navade, a nič, kaj so plesali. Prvi opisi pa izvirajo s konca 18. in začetka 19. stoletja. Ko se je v 19. stoletju in še posebej v njegovi 2. polovici zanimanje za ljudsko izročilo okrepilo, je bilo za ples že pozno, saj poročevalci navajajo, da 'narodnih plesov' ni več in ljudje plešejo le še 'navadne'. Med temi se pogosto omenja 'štajeriš', katerega ime kaže na tuji izvir, čeprav novejše raziskave nakazujejo, da njegove korenine segajo v naše kraje. Tudi drugi plesi ne morejo skriti, kako so Slovenci že v preteklosti radi segali po tujem, a seveda potem prilagajali svojemu okusu in čutenju. Kulturna dediščina je prav tako 'slovenska narodna noša', ki je nastala v 2. polovici 19. stoletja, ko so kmetje in meščani začeli kazati pripadnost slovenstvu tudi s primerno preobleko. Prevzeli so jo po tedanji noši Gorenjcev, zato so njene bistvene sestavine svileno krilo, 'bel ošpetelj', svilena ovratna ruta in avba ali zavijača. Danes je pri folklornih skupinah ne vidimo pogosto, saj so večinoma vse oblečene v kostume, ki so oblikovani na podlagi raziskav dr. Marije Makarovič in prikazujejo oblačilno modo podeželskega prebivalstva s konca 19. in začetka 20. stoletja,« razloži Ramovš.
Pol stoletja z maroltovci
Sodelovanje v folklorni skupini je bilo zanimivo, poudari. »Najprej zato, ker sem rad plesal, v precejšnji meri tudi zaradi druženja. V tistem času ni bilo lahko potovati v tujino, z nastopi na festivalih pa smo imeli možnost videti svet. Takrat je bilo za to dejavnost na voljo razmeroma dovolj denarja, in nam ni bilo treba nič plačevati. Saj danes tudi lahko veliko potujejo, vendar je razlika v tem, da za to ni denarja. Precejšen del stroškov gostovanj si morajo plačati sami. Povezovalo nas je tudi to, da smo bili radi skupaj.« Z nekaterimi se družijo še zdaj, praznujejo rojstne dneve in novo leto ali odplujejo z leseno barko na morje. »Takrat smo, razumljivo, veliko plesali ljudske plese drugih jugoslovanskih republik in manj slovenske. Ko sem prevzel vodenje folklorne skupine in delo na inštitutu, sem imel za dolžnost, da poustvarjamo predvsem slovenski ljudski ples. In ko smo se osamosvojili, so samo maroltovci imeli 12 odrskih postavitev slovenskih ljudskih plesov. Pripravili so koncert s pomenljivim naslovom Pod slovensko lipo. Za to sem se ves čas trudil.«
Utrnila se mu je tudi ideja, da bi bili plesalci oblečeni v civilna oblačila. Nekateri so to razumeli kot provokacijo, drugi so mislili, da se mu je »zmešalo«, a velika dvorana Cankarjevega doma je bilo polna. Sledilo je neskončno ploskanje. Spet se ni zmotil. »Hotel sem le, da bi se plesni koraki boljše videli, saj so pri dekletih, oblečenih v dolga krila, skoraj zakriti. Seveda so bile tudi obleke za ta koncert kostumi, posebej zašiti zanj, pri čemer smo bili pozorni na barvno lestvico, saj smo želeli poudariti barve zemlje in narave in njihovo prelivanje. Kar ponosen sem bil na to, da je moja ideja uspela,« se zasmeje Ramovš.
Tudi našemil se je rad
Ko je bil otrok, se mu je zdela Ježica, kjer je odraščal, daleč stran od Ljubljane. Pust so obhajali kot velik praznik, saj je oznanjal konec zime, napovedoval pomlad in novo rojstvo ter življenje. »Pust je bil čas, ko smo si lahko dovolili vse, česar si sicer nismo mogli. Vsaj do petnajstega leta smo se radi našemili, s sestrično sva hodila v paru naokrog in bilo je zelo zabavno. Na pustni torek je bil v prosvetnem domu ples in ob polnoči je bilo vedno treba sneti masko, se razkriti. Zelo zanimivo je bilo tudi pokopavanje pusta. Pri nas velikih karnevalov ni bilo, ti so se razvili šele po 2. svetovni vojni, med karnevalskimi mesti prednjači Ptuj,« pojasnjuje in mu je žal, ker še ni bil na karnevalu v Riu de Janêiru. Ples, glasba in kostumi bi ga gotovo očarali. »Ob pustu se je plesalo kot ob navadnih veselicah, največ seveda valček in polka – kot na podeželju še danes. Ponekod pa so bili v navadi posebni plesi, vezani skoraj izključno na pust, kot 'kapcinarska' v Cerknem. Plesali so jo, oziroma jo še danes, 'laufarji', značilno zanjo je bilo valjanje po tleh. Na moravškem koncu je imela podobno obliko 'miška', ki so jo plesali v paru, a je dekleta večinoma niso hotela plesati, zato so jo pogosto sami fantje. Med pustne, čeprav so jih plesali tudi na svatbah, uvrščamo tiste, pri katerih so se pari kleče, a večinoma stoje objemali, gugali, drug drugemu priklanjali ali trkali z zadnjico. Sploh je bilo treba ob pustu veliko plesati za debelo repo in visok lan, kar so ponazarjali z izrazitim vrtenjem, da so se čim bolj širila krila, in z visokimi poskočnimi koraki, kar vse dokazuje magičnost pustnega plesa. Danes manjkajo živahne pustne zabave, vse manj je po ulicah maškar in Ljubljana je za pustni torek prav dolgočasna in pusta,« malce razočarano pove.
Za konec poudari, kako vsestransko koristen je ples, tudi proti demenci, s čimer se strinjajo številni medicinski strokovnjaki, »z njim vzdržujete kondicijo, urite spomin, ker si je treba zapomniti korake, zato v svetu in pri nas narašča vpis seniorjev v folklorne skupine, kamor ne pridejo le nekdanji plesalci, ampak tudi tisti, ki niso nikoli plesali folklornih plesov«. Mirko Ramovš je živi dokaz za to. Uren, gibčen, celo pri osemdesetih letih, ki jih je dopolnil lani, lahko pleše in uči plesati od jutra do noči.
Top 10 Mirka Ramovša
Najljubše mesto: Ljubljana
Najljubša barva: modra
Najljubša hrana: juha
Najljubša pijača: jabolčni sok
Najljubši vonj: pomladno cvetje
Najljubši pisatelj: tisti, ki me prepriča
Najljubši skladatelj: tisti, ki ustvarja Glasbo
Najljubši ples: rezijanski
Najljubši film: Tistega lepega dne
Najljubši življenjski moto: zmernost
