Ni nam dolgčas
Ali so starejši ljudje res zapostavljeni, odrinjeni in odpisani?
Viktorija Dabič, upokojena slavistka, Ptuj: »Smo starejši res izrinjeni, ker nas mladi ne spoštujejo, zdravstvo pa naj bi nas kar odpisalo? Le kako – zdravnik mi vendar mora pomagati! Dobre izkušnje imam tudi z mladimi, s katerimi sem delala trideset let. V domu upokojencev, kjer vodim bralni krožek, srečujem devetdesetletnike, ki z zanimanjem spremljajo dogodke v družbi, kritični so do nepoštenosti in izkoriščanja, a se znajo tudi veseliti lepih trenutkov. Ne, ne čakajo na smrt, ampak živijo!«
Oskar Karl Dolenc, upokojeni samostojni kulturni delavec-fotograf, Ljubljana: »Do zdaj nisem občutil kakega zapostavljanja v družbi ali javnem življenju. Rad se družim z ljudmi svoje ustvarjalnosti, s fotografi in planinci, ter starimi kolegi. Sodelujem v Fotoklubu Ljubljana in pomagam mlajšim z nasveti, kako do dobre fotografije. Pa vsaj enkrat tedensko grem tudi z družbo v hribe in gore. Torej če povzamem, človek je star, ko obsedi na zapečku in ni več dejaven. To pa se kmalu pozna tudi na njegovem zdravju.«
Maja Cerc, upokojena višja upravna delavka, Ljubljana: »Imam različne izkušnje tako z mlajšimi kot starejšimi. Moj odnos je do ljudi različen ne glede na starost. Menim, da podobno doživljajo tudi drugi ljudje. Smo v času, ko mladi veliko vedo in pogosto ne prisluhnejo starejšim, ki imajo tudi izkušnje, kar pa mladim primanjkuje. Danes so mlajši tudi obrnjeni predvsem vase in nase, zato ne vidijo stvari in dogajanj v okolici. Verjetno mi zato na avtobusu redko kdo odstopi sedež, izjema so osnovnošolci, ki so zelo prijazni.«
Nada Beketič, upokojena uradnica, Kamnik: »Stara sem 62 let, počutim se dobro in do zdaj še nisem imela občutka, da bi bila glede na leta zapostavljena, kaj šele odpisana, prej obratno. Vesela sem, da redko zaidem v zdravstvene ustanove. V lokale zahajam, kadar so praznovanja, rojstni dnevi ali kakšna druga srečanja. Takrat jim pa pokažem in dokažem, da leta niso ovira, da dobra volja dela človeka mladostnega, čeprav videz kaže drugače. Veselim se vsakega jutra, ko se zbudim in pogledam v ogledalo, pa si rečem: Nadka, danes bo lep dan! Če ni, si ga pa naredim!«
Ivana Pelko, upokojena učiteljica, Dolenjske Toplice: »Menim, da se zapostavljeno in odpisano počutijo samo tisti starejši, ki se zaprejo pred svetom in odklanjajo stike z drugimi. Takšnim ljudem je treba pomagati. Dvaintrideset let sem prostovoljka pri Rdečem križu, srečujem veliko ljudi in vsak dan naredim kaj dobrega za druge. S prijazno besedo skušam v ljudeh spodbuditi pozitivno razmišljanje in jim tako pomagati do boljše samopodobe in razpoloženja. Ne, nikakor se ne počutim zapostavljeno, še manj pa odpisano.«
Tatjana Škorjanc, upokojena zdravnica, Ljubljana: »S starostjo je prišla upokojitev, ki me je osvobodila dnevne rutine. Pomembno je ostati čim dalj časa dejaven. Všeč mi je, da imam čas za konjičke, ki sem jih gojila že v preteklosti. Odločila sem se tudi za nove dejavnosti v okviru organizacij, ki ponujajo programe za starejše. Več prostega časa mi omogoča tudi več druženja s prijatelji in znanci. Tako si zdaj oblikujem popolnoma nove življenjske poti in vsebine.«
Marjeta Gider, upokojena ravnateljica, Murska Sobota: »Res moti in boli, ko poslušaš in bereš, da smo upokojeni v breme zaposlenim, da morajo ti delati za nas, kot da bi mi zanje nič ne ustvarili, in kako nekateri pozabljajo, da starejši mladim tudi pomagajo. A daleč od tega, da bi se počutila odpisano in zapostavljeno, kolikor sam zase poskrbiš, toliko imaš, dobivam se s svojo generacijo, ob vnukih pa moraš biti preprosto mlad, še vedno znati vse. O letih sploh ne razmišljam in si želim le zdravja.«
Marija Lesjak, upokojena računovodkinja, Vinska Gora pri Velenju: »Ne počutim se kakor koli odveč ali odpisano. Od vsakega posameznika je odvisno, kako se vključi v družbo. Življenje nam ponuja veliko zanimivih priložnosti, in če si nekaj res želimo, to tudi najdemo. Predvsem pod okriljem univerze za tretje življenjsko obdobje lahko vsak poišče kaj zase in odkrije pri sebi nove talente. Če nam zdravje služi, za kar moramo poskrbeti sami, je vsak dan zapolnjen v celoti in nam nikoli ni dolgčas.«
