Repa koristi vsem organom
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Dokler naši predniki niso poznali krompirja, so hvalili repo. Zrasla je skoraj povsod in z njo so se hitro nasitili. Veljala je za zdravilno rastlino med revnim prebivalstvom in tudi med meščani. Repo so tako zelo cenili, da so olupke sproti posušili in potem skuhali »velikonočno alelujo«. Za velikonočni zajtrk je imela simbolni pomen: opomin na lakoto, ko so pošle zaloge po dolgi zimi, in napoved, da sledi obilica mesa. No, repa je danes spet cenjena poljščina, vendar o njenem zdravilnem učinku vemo manj, kot mislimo.
Repa (lat. Brassica rapa) je podobno kot zelje zelo stara evropska kulturna rastlina. Lahko je podolgovate ali okrogle oblike in bele, rumene ali svetlo rjave barve. Najpomembnejši vrsti sta poletna in strniščna repa. Svežo mlado repo uživamo do sredine jeseni, skisano najpogosteje čez zimo in vse leto.
Repa ima prijeten, nekoliko oster, sladkast okus in značilno vlaknasto meso. V njej nikakor ne smemo prezreti treh bistvenih snovi: to so žveplove spojine, vitamin K in mineral kalcij. Prav zaradi žveplovih spojin spada repa med najučinkovitejša naravna čistila našega telesa, zlasti sečnih poti, saj očisti vse »kotičke«, kjer zastaja sečnina. Žveplene snovi v repi razmaščujejo jetra, razstrupljajo in čistijo kri nevarnih snovi. Te se vežejo na žveplo in z urinom izločijo iz telesa. Morda je prav temu pripisati velik diuretični učinek repe. Zaradi fitoncidov jo lahko uporabljamo za izpiranje pri vnetju grla.
Žveplo je sestavni del glutationa, ki preprečuje kvarjenje celic, ter aminokisline metionin, ki preprečuje izplavljanje glutationa iz telesa. Žveplo sodeluje tudi pri nastajanju heparina, ki je najpomembnejši našemu telesu lasten antikoagulant, zato je mogoče šteti repo za učinkovito obrambo pred krvnimi strdki. Pomembno vlogo imajo žveplene snovi tudi pri nastajanju inzulina za uravnavo krvnega sladkorja ter keratina, brez katerega nimamo dobrih las in nohtov. Žveplo spodbuja nastajanje hrustanca in mazalne tekočine med hrustančnimi ploščicami ter vezivnih kit.
Menda ni dela ali organa telesa, ki mu repa ne bi koristila za živahnejše delovanje. V njej je rastlinska oblika v maščobah topnega vitamina K, imenovana filokinon ali vitamin K1. Ta je nujen za vezavo kalcija z beljakovino ostekalcin; šele tako lahko nastane nova kostnina. Vitamin K celi rane, saj skrbi za pravilno strjevanje krvi, tudi ob menstrualnih krvavitvah, v menopavzi ali pri slabem celjenju ran. Prav tako je vitamin K nujen za preprečevanje želodčnih in črevesnih motenj.
Sicer pa ima repa veliko rudnin. Poleg prej omenjenega kalcija je tudi precej kalija, natrija, fosforja in magnezija. Med vitamini ima tudi še vitamin B1 proti pozabljivosti, vitamin B2 proti dermatitisu, folno kislino ali vitamin B9 za izdelavo hormonov sreče ter vitamin C, ki je komandant vseh telesnih procesov. Glukozinolati v repi pa naj bi preprečevali celo raka.
Repne cime oziroma repni listi, ki poženejo iz gomolja, imajo še več teh koristnih snovi. V listih repe je največ rastlinskega kalcija. Relativno celo več kot je kalcija v kravjem mleku. Ker so listi zeleni, je v njih veliko klorofila in encimov.
Repa je tudi bogat vir antioksidantov, ki zavirajo procese staranja in preprečujejo nastanek nekaterih kroničnih bolezni. Glede na to, da je repa vsestransko zdravilna, ji lahko zapojemo podobno hvalnico kot brokoliju in drugim križnicam, posebno če pogosto jemo tudi surove repne liste in poganjke.
Kako repo jemo?
Repa je še vedno najpogosteje na mizi pozimi, a lahko nas razveseljuje vse leto. Zgodnje sorte jemo v istem času kot redkvice, listno zelenino režemo od pomladi do jeseni in se čez zimo gostimo s podzemnim repnim zakladom.
Poleg zelja je repa najbolj priljubljena povrtnina in jo največkrat pripravljajo kot kislo. Seveda repo lahko uživamo surovo, sladko ali kislo. Preprosto jo naribamo ali narežemo, prav tako tudi repne cime, in zamešamo med zelene ali druge solate. Lahko jo skuhamo, prav tako sladko ali kislo, kot joto ali bujto repo. Lahko pa repo skupaj s korenčkom tudi iztisnemo in si tako pripravimo zdravilen presni sok.
Meni zelo prija mešana solata iz repnih cim in naribane surove repe iz gomolja. Včasih temu dodam še naribano sladko zelje, korenček in rukolo. Vse skupaj prelijem z jogurtovo polivko in potresem z orehovimi jedrci. Moj mož ima zelo rad preprosto jed: kislo repo s peteršiljem, česnom in olivnim oljem, ki si jo še izdatno popopra.
Nakup sveže ali kisle repe ne zahteva posebne pozornosti, saj videz in vonj povesta skoraj vse. Kisla repa se najdalj časa ohrani v leseni kadi, kjer se je tudi kisala. Krajši čas jo lahko hranimo v hladilniku, vendar nikar v plastični posodi. Trgovci sicer ponujajo plastične sodčke za kislo zelje in repo, vendar kislina in plastika ne gresta najbolje skupaj.
Repa tropinka
Na Planini pri Ajdovščini so menda najbolj goreči privrženci repe na Primorskem, morda pa v vsej Sloveniji. Repa je tu tako pogosta jed, da jim v sosednjih vaseh hudomušno pravijo kar »rejperji«. Nekoč so se jezili, danes so na ime ponosni in so si ga nadeli celo v Društvu gospodinj in dramski skupini Planina pri Ajdovščini. Povzemam recept za posebno jed »mineštro z repo tropinko«, ki so ga zapisali v knjigi Da ne bi pozabili, ki so jo izdali leta 2005. Meni ga je »prenesla« gospa Vilma Česen in me opozorila, da je najpomembnejši del opravila pravzaprav kisanje repe tropinke.
Postopek kisanja traja več mesecev. Pomembno je, da imamo podolgovato repo. Ta tam zraste sredi oktobra. Poberejo jo in najprej odrežejo repne liste, repke pa pustijo, da lahko zanje držijo, ko ribajo repo. V leseno kad najprej položijo plast mešanih tropin od rdečega in belega grozdja, ki so jih prihranili ob trgatvi, nanje pa plast repe. To izmenično ponavljajo do vrha kadi, a na vrhu morajo biti vedno tropine. Vse skupaj zalijejo z mlačno vodo in pustijo na toplem pet do šest tednov, da se repa lepo skisa. Gospodinje repo sproti jemljejo iz kadi, jo olupijo, naribajo, iz nje nekoliko iztisnejo sok, ki ga zavržejo, in repa je pripravljena za kuho.
Mineštra z repo tropinko
Sestavine: 500 g naribane repe tropinke, 300 g krompirja, 200 g kuhanega fižola, sol, poper, čebulo, 0,3 dl olivnega olja ali žlica svinjske masti in jedilna žlica moke.
Krompir olupijo, zrežejo na večje kose in skuhajo, posebej tudi naribano repo tropinko. Ko je krompir kuhan, ga odcedijo, vodo pa prihranijo. Krompir in kuhan fižol skupaj dobro pretlačijo in stresejo h kuhani repi. Zalijejo z vodo, v kateri se je kuhal krompir. Na olju ali masti popražijo čebulo in žlico moke. Ko nekoliko zarumeni, prilijejo zajemalko tekočine iz mineštre. Pokuhajo in vlijejo v mineštro; solijo, poprajo in kuhajo še približno pet minut. Mineštra je najboljša, če v njej skuhajo domačo klobaso ali pršutovo kost in če nekaj časa pred serviranjem stoji.
Solata iz sveže repe, korenja in rdeče pese
V skledi zmešamo enake količine sveže repe, rdeče pese in korenja. Sestavine naribamo, dodamo zmlete orehe, lešnike ali mandlje. Posebej naredimo polivko iz olivnega olja, limonovega soka, kumine ali janeža, ščepca soli in popra. Po želji primešamo žlico gostega jogurta. Dobro premešamo in po želji potresemo s parmezanom ali drugim trdim sirom.
Juha iz repnih cim ali mladih listov
Krompir narežemo na kocke, ga s čebulo prepražimo na masti, zalijemo s kostno juho, skuhamo krompir do mehkega, zmešamo z mešalnikom in dodamo sesekljane repne cime, pokuhamo nekaj minut, solimo, popramo in ponudimo.
Pomnimo: kar velja za kislo zelje glede prebave, rakastih in srčnih obolenj, velja tudi za kislo repo. Pri obeh – podobno kot pri vseh drugih križnicah – pa velja, da morajo biti vsi, ki jim ščitnica premalo deluje, nekoliko previdni in naj ne uživajo preveč zelja in repe. Ravno nasprotno pa velja za vse, ki jim ščitnica preveč deluje.
