Kraj, ki ga je zaznamoval rudarski SREČNO!

Zgodbe | feb. '16

ODSTRTE PODOBE – ZABUKOVICA

Razložena vas leži v podolju na skrajnem severnem delu Posavskega hribovja v Spodnji Savinjski dolini južno od Žalca. Nekdanje rudarsko naselje, na območju katerega so rjavi premog kopali v času od leta 1799 do leta 1966, sestavljajo zaselki Slovenski Dol ali Tajčental, Porence, Podvine, Odele, Močle, Kurja vas in Zabukovica ali Vas. »V zadnjem je središče kraja, ki je upodobljeno na spodnji sliki stare razglednice in je le kakih tristo metrov oddaljeno od upravnih prostorov nekdanjega rudnika,« nam je najprej pojasnil 82-letni Vinko Petek, eden izmed dvajsetih še živečih zabukoviških knapov.

Preden nam je sogovornik podrobneje opisal motiva z razglednice, ki je bila leta 1911 z griške pošte odposlana na Dunaj, se je najprej ustavil pri krajevnem imenu, saj so vse do zaprtja rudnika leta 1966 uporabljali različico brez i-ja, torej Zabukovca. »To pa ni bila le pogovorna oblika, ampak tudi uradna, saj je na vseh dokumentih pisalo Rudnik rjavega premoga Zabukovca. Kdaj so pred zadnji dve črki vrinili še samoglasnik, ne vem,« pravi in nam brž postreže s kopico dokazov, saj zagnano proučuje zgodovino Zabukovice in tamkajšnjega rudnika pa tudi svojega rojstnega kraja Zahoma, zaselka v sosednjem Pongracu, ter Sv. Lovrenca, kamor se je kasneje priženil in kjer zdaj živi.

Na začetku prejšnjega stoletja sta bili v središču Zabukovice dve gostilni: Praznikova, ki jo vidimo v ospredju, in Vasletova, ki stoji za njo. Anton Praznik je poleg gostilne imel v hiši z balkonom še pekarno in trgovino. Kasneje je vse svoje imetje prodal zakoncema Ivanu in Matildi Malus, ta dva pa leta 1931 pekovskemu mojstru Antonu Pungeršku, ki je v zgornjih prostorih stanoval, v spodnjih pa pekel kruh. Pri peki in prodaji sta mu pomagali hčerki. Vsak dan so ročno zamesili več kot dvesto kilogramov testa, iz katerega so spekli dve vrsti kruha in žemlje. Kupci njihovih pekovskih izdelkov so bile predvsem knapovske družine, s kruhom pa so zalagali tudi rudniško menzo. Tako je z ukinitvijo rudnika prenehala delovati tudi Pungerškova pekarna. Enako se je zgodilo z gostilno Vasle, v kateri je gostilničarka Hedvika zmeraj prijazno postregla rudarje. V bivši Pungerškovi hiši so zdaj stanovanja, Vasletovo pa so v osemdesetih letih preteklega stoletja podrli.

Posedanje tal

Zgornji posnetek na razglednici prikazuje zaselek Britne sele v Pongracu, ki je severozahodno od Zabukovice. Tu je bila rudniška električna centrala (zgradba z dimnikom sredi slike), ki je proizvajala elektriko ob prekinitvi dobave po daljnovodu in tako zagotavljala potrebno energijo za nemoteno delovanje črpalk v jami. Ob morebitnem izpadu električne energije bi namreč prišlo do njihovega zalitja, kar bi povzročilo, da bi po določenem času zalilo celoten rudnik.

Pod Britnimi selami je bil po besedah Vinka Petka tretji revir, imenovan Stara jama, kjer je zaradi rudarjenja prišlo do posedanja tal. To je bila posledica zasipavanja jamskih prostorov z rušenjem krovnine, v kateri se je najprej ustvaril sloj, ki se je počasi krušil proti zemeljski površini, kar je na njej povzročilo posedanje in s tem poškodbe na objektih, ki so tam stali. Čim manjša je bila globina zasutih jamskih predelov, tem večje je bilo pogrezanje. Težave s posedanjem tal so imeli tudi v Kurji vasi in na območju bivše rudniške ekonomije. Najhuje je bilo v Kurji vasi, kjer je bilo treba več hiš porušiti, medtem ko se v Britnih selah tla niso pogrezala valovito, ampak enakomerno, zato se tu nobena stavba ni podrla, vendar pa jih je veliko potrebovalo manjša in večja popravila. »Včasih iz Kurje vasi nismo videli cerkvenega zvonika na 607 metrov visokem Homu, danes pa zelo dobro vidimo njegov zgornji del. To pomeni, da so se tla v Britnih selah kar precej ponižala.«

Vinko Petek se je kot predzadnji otrok rodil materi Mariji in očetu Jakobu. Številna družina je živela v leseni, s slamo kriti koči v Zahomu. Osnovno šolo je obiskoval v Grižah v času Kraljevine Jugoslavije, nemškega rajha in nove Jugoslavije Po končani nižji gimnaziji v Žalcu se je leta 1949 vpisal na gozdarski tehnikum v Ljubljani, a po letu in pol mu je v požaru v dijaškem domu zgorelo še tisto skromno premoženje, ki ga je imel. Zato je moral šolanje prekiniti, saj štipendije ni imel, starši pa tudi ne denarja. Vrnil se je domov in se kot vozač v jami leta 1952 zaposlil v Rudniku rjavega premoga Zabukovca, kjer so že delali njegovi bratje Franci, Edi in Pepi. Iz tega malega zaselka se je na delo v rudnik, do katerega je bilo tri četrt ure hoje, odpravilo tudi po dvajset fantov na eno izmeno.

Kljub napornemu delu veliko smeha

»Po odsluženju dveletnega vojaškega roka v Zemuniku pri Zadru sem v jami pretežno delal na odkopih. Posebno lep občutek sem imel, ker smo se med seboj klicali le s 'kamerat' in se seveda tikali. Pa tudi kolegialnost, tovarištvo, odkritost in nesebičnost so mi segli v srce. Na delovišču sta bila navadno vedno po dva delavca – kopač in učni kopač. Kadar je bil kamerat odsoten, je njegovo mesto zapolnil kdo drug. Tako je nekoč naneslo, da sem delal skupaj s stricem Jokčem. Ker sva bila prvič kamerata in ker je bil stric in poleg tega še boter, sem ga vikal. Prvi dan me je še nekako prenašal, drugi dan pa je dejal, naj ga neham vikati, saj se v jami vsi tikamo. A beseda ti mi ni šla iz ust. Naslednji dan je bila nedelja in naneslo je, da sva prišla skupaj na veselico. Seveda sem ga spet vikal. Takrat mi je dejal, da bom za vsak vi plačal štefan vina. Ko sem plačal že dva, me je posadil poleg sebe in mi rekel: 'Za vedno si zapomni, da se vikajo le tisti ljudje, ki hočejo drug drugega opehariti, preprosti in pošteni ljudje pa se tikajo, si pomagajo in zaupajo.' Od tistega trenutka naprej sva bila res prava kamerata,« odstira drobce iz knapovskega življenja prijazen in še vedno vsestransko dejaven sobesednik ter pristavi, da je bil kljub težkemu in napornemu delu njihov vsakdan poln šal in smeha. In jih brž nekaj natrese.

Leta 1958 je napravil izpit za kvalificiranega kopača, štiri leta pozneje pa še za nadzornika rudarskih del, nakar je do likvidacije rudnika avgusta 1966 opravljal nadzorniška dela na različnih področjih, nazadnje na separaciji, ki jo vidimo na drugi fotografiji. »Tu so bile zaposlene večinoma ženske oziroma žene zabukovških knapov. Sem je prihajal premog v jamskih vozičkih in po trikilometrski zračni žičnici iz rudnika Liboje. Delavke so najprej z lopatami ločevale velike kose (kosovec) od jalovine, preostali premog pa je šel naprej na sejalnik, kjer so na prvi mreži ostale kocke, iz katerih je bilo treba ročno odstraniti še jalovino. Sledilo je mokro ločevanje oreha, graha in zdroba, pri katerem so te tri vrste premoga ločeno padale v žlebove, iz katerih jih je odnašala voda in hkrati izprala še blato. Zadnji sortiment je bil prah, ki se je nabiral pod najgostejšo mrežo. Prebran in očiščen premog smo iz bunkerjev (skladišč) naložili na posebne vozičke (glej sliko), ki so ga po šest kilometrov dolgi ozkotirni železnici odvažali na žalsko železniško postajo,« nazorno opisuje delovne postopke v zabukoviškem rudniku Vinko Petek, ki je po njegovem zaprtju do upokojitve leta 1984 delal v Rudniku lignita Velenje.

Ob tem med pogovorom večkrat izrazi neizmerno hvaležnost sokrajanki Ireni Pražnikar iz rudarske družine Orožen, ki je pred leti dala pobudo in po desetih letih (leta 2011) pripravila zajetno knjigo spominov, utrinkov življenja, pomnik nekega obdobja z naslovom Srečno, zabukovški knapi! In z njegovim SREČNO (Srčnost, Resnost, Enotnost, Čustvenost, Načelnost, Odločnost) sva se z Vinkom Petkom na pragu njegovega skrbno urejenega doma tudi poslovila.

 Boris Dolničar