Dočakala bom sto let
Silva Menart
Ljubljančanka Silva Menart ne želi razkriti letnice rojstva, prizna pa, da ima »visoka« leta. Ki pa jih sploh ne kaže niti ne jemlje kot nekaj posebnega. »Počutim se, kot da jih imam štirideset. Veste, zakaj? Sem popolnoma samostojna, nihče ne skrbi zame. Tule gor, ta štuk (pokaže na čelo) je superca, spomin imam tak, da še tisto, kar bi rada pozabila, ne morem,« pove v smehu.
»Gotovo bom dočakala sto let. Tak občutek imam,« resno nadaljuje. »Nič mi ne manjka, nobenih zdravil ne jemljem. Le koleno mi malo nagaja,« pravi zelo zgovorna gospa. Mogoče k njeni vitalnosti pripomore tudi to, da se rada druži z mladimi ljudmi. »Zelo radi me imajo, ker znam klepetati. Dobro se znajdem med njimi. Ker mladostno razmišljam.« Če v bližnjem lokalu pripravijo kakšen »žur«, se jim kar pridruži.
Že kot otrok je bila obkrožena z veliko družino, saj je bila najmlajša od trinajstih otrok. »Živeli smo na Resljevi cesti. Bila sem tako šibek otrok, že malo rahitična. Oh, koliko ribjega olja sem popila v otroštvu! Grozen okus je imel, pa kako je smrdel. Pravijo pa, da imajo tisti, ki so popili veliko ribjega olja, zelo močne kosti. Videti je, da je to res, saj sem že tako padla, da bi se vsak drug razletel, meni pa ni bilo nič.« Morala pa je hitro odrasti, saj ji je mama umrla, ko je imela 15 let. Potem je živela najprej pri eni, potem pri drugi sestri. Ni ji bilo hudega, a je kljub temu komaj čakala, da gre na svoje, saj je želela biti samostojna.
Uživa ob obujanju spominov na službena leta, ko je imela veliko opravka s tujci.»Končala sem trgovsko akademijo, včasih je bila to elitna šola, niso vsakega vzeli. Po nasvetu nekdanjega profesorja sem nekaj let hodila na zasebne ure in se naučila nemško, italijansko, francosko in angleško.«
Zaradi znanja tujih jezikov je dobila službo v prvem podjetju, ki se je v Ljubljani ukvarjalo z zunanjo trgovino, Slovenija impex. Kasneje pa je v podjetju Autocommerce vodila oddelek za prodajo pnevmatik znamke Michelin. »Sprva so me Francozi malo postrani gledali, češ, koliko pa se ženska spozna na gume. Potem pa sem imela srečo, ker mi je prijatelj zaupal zares velik posel, ko so gradili avtocesto Ljubljana–Zagreb. Francozi kar niso mogli verjeti, kako veliko naročilo sem dobila, takoj sem pridobila njihovo spoštovanje.« Vmes je odšla v Švico. »Malo več kot eno leto sem delala tam – toliko, da dobivam pokojnino. Moram reči, da mi ni bilo preveč všeč, Švicarji so se mi zdeli hladni in zaprti, zato sem se vrnila.«
Pesni kot nečak Janez
Pohvali se, da ima dobre sosede v bloku: »S Katarino iz prvega nadstropja se prav fino razumeva.« Kljub številni družini ima malo sorodnikov, saj je kruta usoda na različne načine kar nekajkrat posegla med Menarte. Tudi zato si ni ustvarila družine, a pravi, da tega nikoli ni obžalovala. Omeni še, da je v sorodstvu s pesnikom Janezom Menartom. »V knjigo mi je napisal posvetilo: Silvi, ki je, in skoraj ni, teta. Bil je sin mojega najstarejšega brata Ivana, ki je bil kar dvajset let starejši od mene. Zato sva si bila po letih zelo blizu. Spomnim se, da me je včasih rad zbadal. Tak je pač bil,« obuja spomin na nečaka, ki ga tudi ni več. Ob tem pove, da tudi sama piše pesmi. »Enkrat jih bom izdala v samozaložbi. A vam eno povem?« In že zrecitira dve ne prav kratki pesmi. »Janezu sem pred leti eno pesem prebrala, je rekel: V redu, prinesi mi jo, da ti jo popravim. Pa sem razmišljala: Kaj boš popravljal? Če jo boš ti popravil, potem ne bo moja!«
Silva Menart pravi, da je zadovoljna s svojim življenjem. »Nič ne kompliciram, veste. Jem, ko sem lačna, in jem tisto, kar mi takrat prija. Vsake toliko si vzamem predah za cigareto – ja, že dolgo kadim, samo ne inhaliram.« Veliko bere, pri tem uporablja povečevalo, saj očal ne nosi. Opaža, da so se ljudje odvadili brati časopise, kar se ji zdi škoda. »Ampak, saj bodo spet začeli brati, verjemite,« ne more iz kože večne optimistke.
Moj dragi
Spoznala sva se kar tako enkrat,
ko sva sedela si nasproti in kramljala.
Sva že takrat midva bila v zmoti,
mon chéri, moj dragi?
Zdaj povsod srečujem tvoj obraz,
kot da razlil si se med tisoče ljudi:
brki in zasanjane oči,
mon chéri, moj dragi.
Križal si mi mirno pot
in vprašal nisi, če to smeš.
A kaj bi rad, še sam ne veš,
mon chéri, moj dragi.
Le pojdi dalje svojo pot,
in pusti mene ti živeti.
usojeno mi je le – hrepeneti.
mon chéri, moj dragi.
Ko bova pa enkrat oba na drugem svetu,
ko vsa mlada bom, brez sivih las,
takrat, takrat dejala ti bom na ves glas:
ljubim te, mon chéri, moj dragi!
