DOBRO JE VEDETI ZDUS
Davčne blagajne breme za društva
V kolikšni meri zakon o davčnem potrjevanju računov, ki velja od 2. januarja letos, vpliva na poslovanje društva upokojencev?
Če društvo upokojencev (DU) organizira izlete, pohode, kulturna, športna in druga srečanja, seminarje in predavanja, prodaja (doma narejene) izdelke ali pa je kaj od omenjenega vključeno v članarino, je dolžno za vse omenjene storitve oziroma prodajo blaga izdati račun. Če je tak račun plačan v gotovini, mora biti po novem tudi davčno potrjen. Če je račun plačan na transakcijski račun DU, ga ni treba davčno potrditi.
Na seminarjih za računovodje, blagajnike in predsednike društev, ki jih pripravlja ZDUS, podrobno predstavljajo postopke davčnega potrjevanja računov, s praktičnimi primeri pa poskušajo skupaj poiskati najenostavnejše rešitve za poslovanje društev.
Vendar so slušatelji ogorčeni. Veliko društev upokojencev nima niti računalnika niti dostopa do spleta, društva nimajo primernega kadra, ki bi bil računalniško pismen. FURS bi najbrž v tem primeru svetoval društvom, naj najamejo računovodski servis, a žal slovenska upokojenska društva nimajo sredstev, da bi si lahko privoščila še ta izdatek.
Tista društva, ki imajo računalnik, dostop do svetovnega spleta in ustrezen tiskalnik, večinoma nimajo dovolj usposobljenih ljudi, ki bi lahko z »levo roko« opravili vse potrebne postopke, preden sploh začnejo davčno potrjevati račune. Če bi se hotelo društvo tem postopkom izogniti, bi moralo kupiti ustrezen računalniški program za izdajanje in davčno potrjevanje računov, ki pa spet ni poceni.
Pri DU delajo člani/upokojenci prostovoljno, vendar ob vedno novih davčno-računovodskih »pravilih igre« med svojimi člani ne najdejo več človeka, ki bi želel prevzeti nase odgovornost za tovrstno delo. Obenem so obupani tudi predsedniki društev, in marsikdo je na seminarju že vprašal, kakšen je postopek za zaprtje društva.
Po mnenju udeležencev seminarjev bi se moral zakonodajalec vprašati, kaj predstavlja državi večjo korist. Upokojenci so namreč člani DU zaradi kakovostnejšega preživljanja prostega časa, z vsemi novimi predpisi pa je ogrožen obstoj društev. Ali bo za državo koristneje, da bodo ti ljudje poslej sedeli doma?
»Nekatere zgodbe je težko povedati«
»Moški, 85 let, živi s sinom in snaho, ki mu zaklepata hladilnik, da ne more do hrane, včasih je ves dan lačen. Poberejo mu vso pokojnino. Pogovorila sem se z društveno koordinatorko in odločili sva se za posredovanje: obvestili sva socialno delavko, žrtev pa bom kot prostovoljka redno obiskovala na 3 mesece.«
To je samo ena izmed mnogih zgodb, s katerimi se prostovoljke programa Starejši za starejše srečujejo na terenu. Nekatere so predstavili na okrogli mizi Spregovorimo o nasilju nad starejšimi, ki ga je decembra lani organiziralo Gerontološko društvo Slovenije.
Leta 2011 je vodstvo programa pripravilo preprost vprašalnik, ki ga prostovoljke, ki obiskujejo starejše od 69 let, ob zaznanem morebitnem nasilju izpolnijo in prinesejo koordinatorici v društvo. Te se skupaj s prostovoljko, ki je zaznala morebitno nasilje, odločijo, ali bodo primer posredovale strokovnjakom (če morebitna žrtev privoli) ali pa bodo poskusile pomagati žrtvi same s pogostejšimi obiski, pogovorom s svojci in drugimi oblikami pomoči. Da bi prostovoljke opolnomočili pri opravljanju njihove naloge, je Zdus leto kasneje v okviru evropskega projekta STOP VI.E.W. organiziral obsežnejša izobraževanja na to perečo temo v njihovih lokalnih okoljih. Usposobili so 1149 prostovoljcev. Poučili so jih predvsem o tem, kako prepoznati znake nasilja, kaj lahko storijo za žrtve in kakšna je njihova vloga. Od leta 2011 so prostovoljci na terenu zaznali 200 domnevnih primerov nasilja ali zlorabe nad starejšimi. Pomemben podatek je, da so pri zaznanih primerih v 87 odstotkih tudi posredovali – bodisi z obveščanjem CSD-ja, patronaže in policije bodisi z opolnomočenjem domnevnih žrtev, s pogovorom s svojci, spodbujanjem k iskanju strokovne pomoči ali pa so se s privolitvijo žrtve dogovorili za ponovne obiske.
Pomemben vsebinski napredek za ZDUS, ki to temo spremlja že najmanj 12 let, in za program Starejši za starejše so usmeritve za ravnanje prostovoljcev v primeru zaznanega nasilja nad starejšimi oziroma protokol, ki ga je programski svet sprejel oktobra leta 2013. Protokol opredeljuje naloge in načine delovanja prostovoljcev društev upokojencev pri obravnavi nasilja nad starejšimi, odnos do nasilja ter sodelovanje z drugimi vladnimi in nevladnimi organizacijami v postopkih obravnave nasilja nad starejšimi v skladu z določbami 6. in 17. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08). Prostovoljci odtlej še bolj usmerjeno spodbujajo žrtve k večji aktivnosti pri iskanju pomoči, jim pomagajo pri vzpostavitvi mreže pomoči, izpolnjujejo dolžnost prijave, spremljajo starejše osebe v postopkih obravnave nasilja ter sodelujejo v multidisciplinarnem timu na centru za socialno delo. Dosedanji rezultati kažejo, da je delo prostovoljk zahtevno, družbeno odgovorno, predvsem pa sta bistveni dopolnitev in pomoč pristojnim javnim institucijam, ki sicer ne vedo za morebitne primere nasilja, da lahko pravočasno ukrepajo.
Sodelovanje s poslanskimi skupinami
Zveza društev upokojencev Slovenije si prizadeva za zaščito človekovih pravic starejših, pri čemer si prizadeva izboljšati sodelovanje z vodstvom Državnega zbora in Državnega sveta RS ter s poslanskimi skupinami in posameznimi poslanci. Tako so program dela za letošnje leto že predstavili poslanski skupini DeSUS.
Med glavnimi nalogami je sodelovanje pri pripravi in spremembah zakonodaje, ki zadeva starejšo populacijo. S projektom Aktivna družba so že v prejšnjem mandatnem obdobju skušali izboljšati sodelovanje s poslanci. Žal je projekt zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zamrl.
Pri ZDUS so skrbno proučili določbe koalicijskega sporazuma o sodelovanju v Vladi RS za mandatno obdobje 2014–2018. Od njegove realizacije so tudi kar nekaj pričakovali, saj med drugim določa, da si bo koalicija prizadevala zmanjšati delež ljudi pod pragom revščine. Oblikovala naj bi tudi dolgoročno strategijo seznanjanja z demografskimi spremembami, za osebe, ki so dolgotrajno odvisne od nege in pomoči, pa celovito uredila sistem dolgotrajne oskrbe. Poiskala naj bi dolgoročno vzdržne in demografskim spremembam prilagojene vire za zagotavljanje dostojne ravni pokojnin, dostopnih storitev in pomoči.
Žal zakona o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci še vedno ni. Enaka je ugotovitev tudi pri ustanovitvi avtonomnega in neodvisnega rezervnega demografskega sklada. Rok za njegovo ustanovitev, ki ga je določil ZPIZ-2, je že zdavnaj mimo. Sklad naj bi zagotavljal dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema. Zakon naj bi poleg začetnih sredstev, ki so že določena v veljavni zakonodaji, opredelil tudi mogoča dodatna sredstva ter podrobneje določil poslovanje in upravljanje tega sklada. Zakona ni, Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni preoblikovana. Vedno znova ugotavljamo, da država sama prepogosto krši svoje predpise. Kam to vodi, se ni treba posebej spraševati.
Za letni dodatek za upokojence je bilo dogovorjeno, da bodo v proračunu zagotovljena sredstva v višini 40 milijonov evrov. Zagotovljenih je bilo le 19 milijonov, in še ta sredstva je morala zagotoviti Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar pomeni siromašenje prihodnjega demografskega sklada ob dejstvu, da je letni dodatek sestavni del obveznega zavarovanja.
V sporazumu je zapisana tudi zaveza za usklajevanje pokojnin v skladu s 106. členom ZPIZ-2, ob gospodarski rasti več kot 2,5 odstotka. Zapisana je tudi zaveza ustanovitve urada za starejše za boljše medgeneracijsko sodelovanje po vzorcu Urada za mladino. Storjen je le začetni korak.
Problematična sta tudi odvzem »seniorske olajšave« pri dohodnini ter izplačevanje pogrebnin in posmrtnin. Vse to vpliva na problem revščine, ki je kljub izračunu, da se prag revščine v zadnjem letu ni povečal, vse bolj prisotna med starejšo generacijo. Vplivi spremenjene socialne zakonodaje ne dajejo pričakovanih učinkov. Posebej so izpostavljeni na novo upokojeni in starejše ženske, ki živijo same. To so dejstva, ki so ugotovljena s pomočjo projekta Starejši za višjo kakovost življenja doma – Starejši za starejše. Žal projekt zaradi pomanjkanja finančnih sredstev »diha na škrge«. Pokojnine in socialna varnost starejših so brez dvoma teme, ki jim bo ZDUS moral posvečati več pozornosti, pri postavljenih zahtevah pa bo moral biti odločnejši. Vodstvo projekta Starejši za starejše bo pripravilo predstavitev podatkov in ugotovitev tega projekta, kako živi sedanja generacija upokojencev. Želimo, da bi jo predstavili vsaj vsem poslanskim skupinam, čeprav bi bilo smiselno, da bi jo predstavili tudi na televiziji – najvplivnejšem mediju.
Poslanci so obljubili pomoč pri prizadevanjih upokojenske zveze, ta pa bo spremljala izpolnjevanje obljub.
Proti zapiranju krajevnih uradov
Zaprtje kar sedmih krajevnih uradov na območju Upravne enote Ptuj je močno razjezilo prebivalce. Iz občine Andraž v Slovenskih goricah so člani društva upokojencev poslali protestno pismo vladi, ministrstvu za javno upravo in ptujski upravni enoti. K protestu so pozvali tudi druga društva upokojencev v občinah, kjer so ukinili krajevne urade.
Ogorčenje ljudi je še toliko večje, ker je država urade zaprla brez poprejšnjega obvestila ali upoštevanja mnenja prebivalcev. Starejši občani, še posebej bolni, ki živijo sami v bolj odmaknjenih zaselkih, ne bodo mogli urejati zadev, saj nimajo lastnega prevoza, mnogi tudi ne denarja za plačilo avtobusa, ki sicer poredko vozi v času, ko so na ptujski upravni enoti uradne ure. Že 10 kilometrov oddaljeni Vitomarci, kjer je sedež občine, so za nekatere težko dostopni. »Krajevni urad smo imeli od leta 1945, tudi v letih, ko je bilo manj denarja,« v imenu starejših jezno ugotavlja Edi Kupčič, predsednik tamkajšnjega društva upokojencev, in dodaja, da »ima od 332 upokojencev računalnik le šest članov, med njimi pa le dva elektronski naslov oziroma dostop do svetovnega spleta, saj je signal zelo slab«. Prepričan je, da se bodo nerazumni odločitvi ministrstva, ki očitno nima pojma, kje in v kakšnih razmerah živijo starejši, uprli tudi prebivalci v drugih prizadetih občinah. Še posebej poziva društva upokojencev, naj dvignejo svoj glas proti zapiranju krajevnih uradov ali pa zahtevajo, da njihove pristojnosti prenesejo na občine in jim za opravljanje nalog zagotovijo tudi finančna sredstva.
