»Nič me ne boli in lepo spim«

Zgodbe | mar. '16

Čeprav skoraj 94-letna Zofka Jurman živi sama v hribovski vasi v hišici, do katere pelje z glavne ceste pešpot, v resnici nikoli ni sama. Vedra in vitalna ženska, ki si sama kuha, peče kruh, pere na roke, pri tem se še pohvali, le zakaj ga bi imela, če pa z veseljem pere na roke, se razveseli vsakega obiska, teh pa ni malo.

V malem kraju, kot je Radež nad Loko pri Zidanem Mostu, se ljudje pri njej oglasijo spotoma, da jo povprašajo, kako je in ali kaj potrebuje. Včasih je to predsednica loškega Rdečega križa Martina Koritnik, drugič Luka Cesar, predsednik razborskega društva upokojencev in prostovoljec pri projektu Starejši za starejše, ki ima Zofko v lepem spominu še od otroštva, ko je na njihovo domačijo hodila v »tabrh«. Ali pa ji Janko prinese »fasungo«. Za Janka, ki ga Zofka pogosto z veseljem in ljubeznijo omenja, se izkaže, da je to Janko Metelko, predsednik krajevne skupnosti Loka pri Zidanem Mostu. Ker ima vikend v neposredni bližini Zofkine domačije, je pravzaprav prevzel nekakšno skrb zanjo. Skoraj vsak dan se slišita po telefonu, Janko pride, če je treba Zofko odpeljati k zdravniku ali ji pripeljati kaj iz trgovine, in tudi sicer sta si zaupnika. Ker je on dober z njo, je tudi ona z njim, in Zofka natanko ve, kdaj ga več dni ni na vikendu, saj takrat njegove mačke primijavkajo k njej in ona jih z veseljem nahrani.

Iz Okroglic v Radež

Zofka Jurman živi sama v hiši, v katero se je pred šestdesetimi leti primožila iz vasi Okroglice, ki so znane iz partizanskih časov. Rodila se je na Ledini pri Sevnici kot najstarejša Lipovškova hči. Njen oče Franc je bil že enkrat poročen; prva žena je kmalu po sinovem rojstvu umrla, zato je novo ženo poiskal v Okroglicah pri Oberžanih. Rodila je štiri hčere. Hiša je bila stara in majhna, v njej pa kup otrok. »Ata, ki je bil ugleden človek, je bil živčen, ko smo otroci ponoči jokali, zato so me dali k starim staršem,« pripoveduje Zofka. Od tam je hodila v osnovno šolo na Razbor. Stari oče je zaradi pljučnice kmalu umrl, tako je srečno otroštvo preživljala med ženskami v Okroglicah, ko se je na vratih nenadoma pojavil oče. Prišel jo je iskat, da bi živela pri domači družini in v domači hiši, ki so jo nekoliko popravili in uredili. Zofki se je srce trgalo ob misli, da bi odšla domov, zato je stekla v listnico in se zakopala v listje tako globoko, da bi se kmalu zadušila in so jo komaj rešili. Čeprav je bil oče zelo strog, se je vdal in Zofko pustil v Okroglicah, kjer je ostala vse do takrat, dokler na vrata ni potrkal snubec Avgust. Bil je invalid, v partizanih je namreč s konji zapeljal čez most, kjer je bila nastavljena bomba, in konjska vprega je z njim vred zgrmela v vodo.

Zofka in Gustl sta zgledno »vozila« skozi tri desetletja zakona. Pridelala sta si hrano, imela sta kravo in prašiče, vedno tudi za prodajo, pa koze, da so popasle breg. Zofka je vse potrebno v košu znosila domov.

Že skoraj trideset let je vdova, a se ne pritožuje nad življenjem. Družbo ji dela mačka. Vse v hiši lahko postori sama, je zdrava. »Nič me ne boli in dobro spim,« se pohvali. Pred časom je sicer pristala v bolnišnici, a zdaj je spet kot nova. V dolino se ne odpravi več peš, čeprav se še dobro spominja, kako jo je včasih peš mahnila vse do Sevnice, ki je od Loke oddaljena enajst kilometrov. »Hodila sem več kot dve uri, a to ni bilo nič.« Nekoč, že v poznih letih, jo je na poti domov z avtom dohitel domačin in jo povabil, naj prisede, pa ni hotela. »Sem rekla, da bi rada videla, koliko časa hodim zdaj, ko sem stara,« se je nasmejala Zofka in iz pečice vzela hlebec lepo zapečenega kruha, ki ga je sama umesila tisto jutro, ko je pričakovala obisk. 

Besedilo in fotografiji: Nada Černič Cvetanovski