Gobelini se ne postarajo
Zbirateljica gobelinov Ana Podhostnik
Mag. Ana Podhostnik je kot ljubiteljica gobelinov ob svojih neštetih obiskih »bolšjakov« vedno znova ugotavljala, da ljudje ne znajo ceniti te zahtevne zvrsti ročnega dela, s katerim so se nekoč ukvarjale naše matere in babice. Sama je izvezla le dva gobelina še na začetku svoje poklicne kariere, ki jo je začela kot medicinska sestra babica. Zato pa je gobeline začela zbirati, ima jih že več kot tristo.
»Najbolj mi je pri srcu gobelin, ki sem ga dobila v dar in na katerem je upodobljena sv. Ana. Pred leti, ko sem začela obiskovati sejme s starinami, sem med množico starih predmetov našla tudi kakšen gobelin. Ugotovila sem, da si jih zaradi njihove sramotno nizke cene lahko privoščim in jih tako rešim pred propadom. Veliko ljudi, zlasti mlajših, namreč ob prenavljanju svojih stanovanj ne zna ceniti njihove vrednosti, zato veliko teh lepih izdelkov na žalost konča med kosovnimi odpadki. V zadnjem času mi veliko starejših ljudi podarja gobeline, na katere so tako ali drugače čustveno vezani, in si želijo, da bi jih nekdo ohranil. Ugotovila sem, da lahko z novimi in modernejše oblikovanimi okvirji dosežem popolnoma sodobno podobo sicer starega izdelka. Najstarejši gobelin iz moje zbirke izhaja iz 19. stoletja (1893), najmlajši pa so iz devetdesetih let prejšnjega stoletja,« pravi Ana Podhostnik, ki je del svoje zbirke oktobra lani razstavila v Antikvariatu MK v Mariboru, na začetku letošnjega leta pa v okviru Borze znanja knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani.
Del zbirke
Na svoji zbirateljski poti je Ana naletela tudi na nekaj unikatnih gobelinov, kot so tisti, pri katerih so vbodi različnih velikosti ali pa so dodani tudi drugi materiali. Enkraten je gobelin, ki je bil izvezen s tako drobnimi raznobarvnimi steklenimi biseri, da je komaj razumljivo, kako drobno je moralo biti šivankino uho in kako tanka nitka, da je izdelovalec lahko ustvaril tako umetniško delo.
Kakor je raslo število gobelinov v Anini zasebni zbirki, tako je raslo tudi njeno zanimanje za njihovo zgodovino, saj je želela izvedeti več o njihovem nastanku, vrstah, načinih izdelave. Posvetila se je prebiranju literature in počasi je spoznavala zvrsti gobelinov, ki so izdelani na različnih podlagah – straminih z različno velikimi šivi in raznovrstnimi nitkami ter kombinacijo barv. Gobelin lahko nastaja na straminu, na katerem je motiv že odtisnjen, ali pa se prenaša na stramin s sheme (t. i. Wiehlerjevi gobelini in neogobelini).
V preteklosti so za izdelavo najpogosteje uporabljali svilene ali volnene niti pa tudi niti iz drugih naravnih surovin (lan, bombaž), v novejšem času pa tudi niti iz umetnih mas. Šivalni prejici so včasih dodajali tudi druge materiale (srebro, zlato ipd.), s katerimi so oplemenitili podobo. Dandanes gobeline le še malokdo izdeluje, jih pa – tako kot druga ročna dela –uporabljajo modni oblikovalci kot dragocen dodatek na oblekah, torbicah, pasovih, šalih itd., s katerim podčrtajo svojo idejo.
Izdelava gobelina
Gobelin vezemo z dvema nitkama (prejica moline) v tehniki vezenja »petit point« na eno nit podlage ali stramina (normalni gobelinski vbod od leve proti desni navzgor). Večinoma ga začnemo vesti od leve proti desni, pri čemer se moramo držati sheme podob in detajlov na sliki.
Mrežo za orientacijo na podlago ali stramin rišemo s svinčnikom (nikakor ne s kemičnim svinčnikom, flomastrom ali črnilom) v tankih linijah med vsako 10 nitjo vodoravno in navpično. Pri predhodno tiskanih slikah (podobah) na straminu tega ni treba. Podlaga ali stramin mora biti vsaj 5 cm večja, kot je slika, ki jo vezemo (vsaj 2,5 cm prazen rob okrog slike). Napeta mora biti v delovni okvir (okrogel ali oglat).
Gobelin mora biti okvirjen in pod steklom (da se ne praši in barve ne zbledijo). Pri izbiri okvirja je pravilo, da izberemo barvo na podlagi dominantnih barv v sliki. Okrasni del okvirja naj bo čim širši. Pri industrijsko izdelanih okvirjih zapolnimo praznino okoli slike z ustrezno izbranim paspartujem. Gobelin lahko operemo v blagem detergentu in likamo po zunanji strani.
