Dolenjska panonska vrata

Zgodbe | mar. '16

Nad bregom Dolinskega potoka v zaselku Rajec, deset kilometrov od Brežic, stoji grad Mokrice. Tu shranjeni rimski nagrobniki, rimski miljnik in vodnjak pričajo, da so se nekoč skozi bližnja tako imenovana panonska vrata pomikale rimske legije.

Zgodovinopisje pravi, da je k poselitvi tega območja v prazgodovini pripomogla naravna pot ob reki Savi, ki vodi mimo današnjih Brežic iz prostrane Panonske nižine v gričevnat predalpski svet. Po tej poti so prišla ljudstva, katerih prisotnost so odkrili arheologi v prazgodovinskih naselbinah v Dobovi in Velikih Malencah.

V zadnjih desetletjih pred našim štetjem so Rimljani napredovali iz Akvileje proti vzhodu in severu v prostrano Panonsko nižino. V savski ožini so rimski legionarji v prvem stoletju našega štetja zgradili cesto, ki je povezovala zahodne in vzhodne pokrajine rimske države. Na griču, kjer stoji grad, je stala rimska utrdba Romula, ki je imela za nalogo varovanje te ceste.

Vasi Jesenice na Dolenjskem, Obrežje, Nova vas in Slovenska vas ležijo v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov daleč naokoli, vam poreko domačini. Na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje je bil nekdaj rimski vojaški »remontni« tabor. Ne da bi vedela zanj, je slab kilometer stran na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja takratna JLA zgradila največji vojaški remontni zavod. V drugi polovici novembra lani, ko sem obiskal to območje, pa so bile ob vodotoku Bregana razporejene žičnate ovire in tujerodni prebežniki so si po pradavni poti iskali mirnejši prostor pod soncem.

Kljub burnim dogajanjem skozi dolga stoletja je grad Mokrice pisno omenjen šele leta 1444. »Prvotni srednjeveški stolpasti dvor, ki izstopa v severozahodnem delu današnje grajske stavbe, je gotovo stal precej prej pred prvo omembo gradu ...« med drugim beremo v Jakičevi knjigi Vsi slovenski gradovi.

Zaradi turške nevarnosti je bilo dvorišče pozneje zavarovano s stolpi. V času renesanse je bilo grajsko jedro razširjeno s štirimi dvonadstropnimi trakti, ki oklepajo mnogokotno notranje arkadno dvorišče, ki je na vogalih okrepljeno s tremi mogočnimi okroglimi stolpi.

Prvi grajski gospod Mokric Sigmund pl. Sebriach je pisno omenjen šele leta 1525. Lastniki so se skozi čas sorazmerno pogosto menjavali. Redki so pustili za seboj pomembne novotarije. Grofje Auerspergi so dali mokriški grad baročno prezidati, urediti grajski park ter poslikati grajsko kapelo. Po pripovedih naj bi bil v grajski ječi od leta 1572 do leta 1573 zaprt vodja kmečkih uporov Matija Gubec.

Razgrabljene dragocenosti

Na gradu je živel tudi pisatelj Friderik Gagern. Leta 1915 je kot solastnik omenjen grof Aleksander Elconomo. Obe rodbini sta prodali grad leta 1922, tako sta solastnika postala lesnoindustrijsko podjetje Berger iz Zagreba in beograjski industrialec Miloš Rafajlović. Berger je kmalu od Rafajlovića odkupil njegovo polovico graščine. Izropal je notranjo grajsko opremo in leta 1937 Mokrice prodal za pet milijonov dinarjev takratnemu zagrebškemu nadškofu Alojziju Stepincu. Zagrebška nadškofija je v graščini uredila okrevališče za bogoslovce, med drugo svetovno vojno pa je podarila Mokrice nemškemu rajhu. Nemci so imeli tu politično šolo za vzgojo mladih kadrov nacistične stranke. Z gradu so odnesli baročne peči ter kamine.

Danes je na gradu Mokrice hotel visoke kategorije, ki spada pod bližnje Terme Čatež. Obiskovalci imajo na voljo golfišče, lahko jezdijo konje ali se sprehajajo po mogočnem, lepo vzdrževanem in kar 200 let starem angleškem parku, ki obdaja okolico gradu. Občudujejo lahko arhitekturo, kamnite kipe štirih letnih časov, nekaj zanimive notranje opreme, poslikave v kapelici sv. Ane ter ostaline iz rimske dobe. Ljubitelji likovne umetnosti pa si lahko v grajskem ateljeju ogledajo slike novodobnega umetnika Novaka Slunjskega.

Informacije: Hotel Grad Golf Mokrice, Rajec 4, 8261 Jesenice na Dolenjskem, tel. št.: 07 45 74 240

Besedilo in fotografije: Franček Štefanec