Grand Turk – otok srečnih ljudi

Prosti čas | mar. '16

Neokrnjene plaže otoka Grand Turk

V dveh letih, ko sem delala in živela na ladji, sem spoznala veliko zanimivih kotičkov. Karibske otoke smo prepotovali po dolgem in počez. Ko pa več mesecev pluješ po isti poti in se podobe ponavljajo, otroško navdušenje, ki ga občutiš prvič, postopoma zbledi in otok postane podoben otoku. Nekaj pa jih je name naredilo močan vtis in eden je zagotovo Grand Turk. Nanj bi se vrnila, pa ne samo zaradi eksotičnih in neokrnjenih plaž, pač pa zaradi domačinov, ki se radi pohvalijo, da so srečni.

Grand Turk je glavni otok otočja Turks & Caicos (Turks and Caicos Islands), ki ga sestavlja 40 večjih in manjših otokov, le osem je poseljenih. Ima zelo sušno podnebje s polpuščavskim rastjem, kaktejami, grmičevjem in redkimi palmami. Posledično je tu zelo malo kopenskih živali, prevladujejo osli, ki so nekdaj služili za delo na solinah, zdaj pa se prosto pasejo po otoku, katerega prestolnica je mesto Cockburn Town. Geografski pogoji za pridelavo hrane niso ugodni, zato se kmetijstvo ni razvilo in razen nekaj bananovcev in paradižnika ne pridelajo večjih količin vrtnin. Otok ima bogat morski habitat, ki velja za enega najraznovrstnejših na svetu. Obkroža ga tretji največji koralni greben na svetu, ki omogoča bogat ulov, zato je ribištvo poleg turizma in bančništva najrazvitejša gospodarska dejavnost. 

Otočani se imajo za zelo srečne ljudi, bolj kot hrano imajo radi alkohol. Zahajanje v bare je ena redkih zabav na otoku. Radi se pohvalijo, da imajo lokalov dvakrat več kot cerkva, ki jih je na otoku 25. Prvi razlog, zakaj je to otok srečnih ljudi, je varnost. Kriminala ni, ker se vsi med seboj poznajo in ker na otoku ni revščine. Vseeno so zgradili zapor, ki ima prostora za sto ljudi. Prekrškarji so večinoma barski pretepači.

Cerkev sv. Ane

Naslednji razlog, zakaj so prebivalci srečni, je njihovo zdravje. Zaužijejo veliko morske hrane, zato ne poznajo kroničnih bolezni srca in ožilja. Imajo manjšo bolnišnico za zdravljenje preprostih bolezni, za večje posege pa morajo paciente odpeljati v tujino. Vse zdravstvene storitve so brezplačne, mesečno plačujejo zavarovanje, ki je obračunano glede na dohodek posameznika, in znesek ni visok.

Šolstvo je brezplačno, na otoku imajo vse stopnje šol vključno z univerzo, pridnim študentom pa država plača tudi štipendijo za študij v tujini. Najbolj iskane službe so državne, poleg policistov, ki na otoku nimajo veliko dela, je na drugem mestu po popularnosti poklic kontrolor letenja.

Gospodarstvo je dobro razvito. Turizem, zlasti ladijski, je postal ena glavnih gospodarskih dejavnosti. Otok obišče veliko potapljačev. Niso redki ameriški zvezdniki, ki se zatečejo na osamljene plaže. 

Potomci sužnjev

Najhitreje otok spoznaš, če se odpraviš na izlet. Pridružila sem se skupini potnikov z ladje in v nekaj urah smo spoznali celoten otok. Najprej smo obiskali eno izmed cerkva – cerkev sv. Marije. Leta 2008 je močan hurikan ni prizadel, ker je zidana iz kamna, kot večina stavb na otoku. Ustavili smo se pri svetilniku na severu otoka, od koder se vidi koralni greben. Na tem mestu naj bi se potopilo več kot tisoč ladij, preden so zgradili svetilnik, da bi preprečili nadaljnje brodolome.

Kljub majhnosti ima otok bogato zgodovino. Nekateri zgodovinarji špekulirajo, da naj bi se na tem otoku ustavil Kolumb na svojem prvem potovanju, vendar dokazov ni. Zelo verjetno je bil to Ponce de Leon leta 1512. V muzeju hranijo ostanke najstarejše potopljene ladje. Dokaz, da je bila zgrajena pred letom 1513, je puška. Po tem letu so jih namreč začeli izdelovati iz drugih materialov in se pri segrevanju niso več ukrivile. Najstarejši predmet muzeja je prestol kralja staroselcev, ki so že izumrli.

Soline, muzejska soba Mary Price

Na solinah pa lahko spoznate črno plat zgodovine otoka. V 18. stoletju so na otok prišli prebivalci Bermudov, ki so začeli pridobivati sol. Težaško delo na solinah so v glavnem opravljali sužnji. Otočani so potomci sužnjev in sestavljajo večino prebivalcev. Znotraj solinarske hiše so uredili muzej s spominsko sobo, posvečeno eni najpogumnejših in najslavnejših suženj Mary Price, ki je leta 1831 izdala svojo avtobiografijo v Angliji, kamor je pribežala. Tristo let je bilo solinarstvo zelo donosna gospodarska dejavnost in v času ameriške državljanske vojne edini vir soli. Z ukinitvijo suženjstva je solinarstvo doživelo zaton in je leta 1964 dokončno propadlo. V tistem času so prvi turisti odkrili otočje, tako da ga danes štejejo med prestižnejše turistične kotičke, kar so dosegli z dobrim marketingom in strateškim načrtovanjem. Ne samo eksotična lepota, tudi prijaznost prebivalcev je pripomogla, da so na otokih, ki so oddaljeni 880 kilometrov od Miamija, svoje počitniške hiše kupili zvezdniki, kot sta Oprah in Prince, menda je stalni gost tudi Steven Spielberg. Glavni otok za počitnikovanje je sosednji Providenciales. Grand Turk pa je veliko boljša izbira za tiste, ki iščejo mirne kotičke na plaži, in tudi tiste, ki lahko na obali najdejo prikupna prenočišča po zmernih cenah.

Besedilo in fotografije: Katja Zupančič


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media