Mlinčki v »suhi dolini«
Ime vasi Suhadole verjetno izvira iz besed suha, suhi dol, ki so prvotno označevale potoke, ki ob suši presahnejo, in naselja ob njih pa tudi izrazito sušne predele. Vas z okoli 700 prebivalci leži na skrajnem vzhodnem delu Kranjskega polja in predstavlja eno večjih naselij v občini Komenda. Poljske in gozdne poti kar vabijo na sprehode in kolesarjenje, pozimi pa predstavljajo privlačen teren za tek na smučeh.
Obcestno naselje z gručastim jedrom je na prvi pogled moderno. Šele ko zavijem med ozke ulice, ugledam staro kmetijo ali hišo, ki priča, da je to območje že dolgo naseljeno. Najzgovornejše pa o tem govori lepo obnovljena cerkev sv. Klemena, ki stoji v vaškem jedru. Njen nastanek sega v 14. stoletje. »V vasi nimamo trgovine, le manjši bar,« mi pove Karel Matuš, eden izmed upokojenih domačinov. »V isti hiši je bila nekoč dobra gostilna, v kateri so pripravljali takšno pečenko, da ji ni bilo enake daleč naokoli. No, do trgovine nimamo daleč, saj je le čez cesto v bližnjih Mostah. Tam sta tudi šola in vrtec.«
Kartograf in pesnik ...
Iz Suhadol prihaja nekaj znanih vaščanov. Eden izmed njih je Ivan Selan (1902–1981). Kot samouk je pri šestnajstih letih izdelal prvi zemljevid. S prijatelji se je želel povzpeti na Grintovec in je za ta namen naredil skico gore in poti nanjo. Učitelji so postali pozorni na njegovo nadarjenost in še v času šolanja je naredil zemljevid kamniškega okraja. Izdelal je več kot tristo različnih zemljevidov – od turističnih avtokart do zemljevidov Slovenije.
Leta 1928 je bil v vasi rojen France Pibernik, pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar. Osrednjo pozornost je namenil literaturi iz časa druge svetovne vojne in zdomstva, ki je bila v Sloveniji zaradi političnih in ideoloških razlogov zamolčana ali prepovedana. Med drugim je napisal pesniško zbirko Ajdova znamenja in avtobiografijo Drobci zamolklega časa, ki je opremljena z grafikami njegovega pokojnega sina Andreja. Eno izmed svojih del je posvetil domačemu kraju: Suhadole, kratka kronika kraja 1322–2000.
Oaza miru pri mlinčkih
Obiskovalci še posebej radi zahajajo v bližnji gozd, poznan po lesenih mlinčkih, ki se vrtijo na potoku Mrzli studenec. Prve je začel leta 1987 postavljati upokojeni mizar Franc Repnik. Po njegovi smrti je še bolj izpopolnjene mlinčke izdeloval Valter Nemec, njegov naslednik pa je bil Peter Podlipnik. Kasneje so njegovo delo nadaljevali še nekateri domačini iz vasi Suhadole ter Bukovice pri Vodicah. Tako danes obiskovalce pričaka kar okoli 120 mlinčkov, zaradi katerih so kraj poimenovali Mlinčki. Ob njih so domačini, ki skrbijo za urejeno okolico, postavili še več klopi, mizo, peč za peko kostanja, drvarnico in manjšo kočo, ki ponuja zavetje pred dežjem. Hudomušen napis »Koča pri mlinčkih, 1997 m« označuje letnico postavitve koče, kot mi je pojasnil Karel Matuš, ki najpogosteje skrbi za vzdrževanje mlinčkov. Povedal je, da so tehnično vedno bolj dodelani. Karel me je opozoril še na leseno skulpturo obraza, ki jo je izdelal Franc Kubelj. Rezbarjenju se je posvetil po nesreči z jadralnim zmajem in je tudi eden izmed izdelovalcev mlinčkov.
Cerkev sv. Klemena
Pri mlinčkih pripravlja srečanja tudi Društvo upokojencev Komenda, in sicer spomladi ob začetku kolesarske sezone, jeseni pa na kostanjev piknik povabijo tudi člane drugih upokojenskih društev.
V tem delu gozda izvirata potočka, katerih voda je pitna. Mrzel studenec napaja mlinčke, le nekaj sto metrov oddaljen Žegnani studenec pa je bolj osamljen, čeprav ga spremlja legenda, po kateri naj bi se neka gospa plemiške krvi umivala z zdravilno vodo iz tega studenca in se zato pomladila. Verodostojnejše so govorice, da naj bi se na poti iz Komende v Ljubljano z vodo iz potoka odžejal duhovnik in mecen Peter Pavel Glavar. Ob svojem obisku v 18. stoletju je menda studenec »požegnal«. Zanimivo je, da ta potok tudi sredi najhujše zime ne zamrzne.
In kako pridete do mlinčkov? Pri cerkvi je treba zaviti na cesto, ki vodi k potoku Pšata. Prečkati ga je treba čez mostiček in takoj zaviti levo na kolovoz. Po kakšnem kilometru se že pojavijo kažipoti in v dobre pol ure ste pri mlinčkih. Pot si je mogoče skrajšati z avtomobilom. Manj običajen in zaradi slabše poti malo težji je dostop iz Bukovice pri Vodicah. Nekaj časa si velja vzeti še za krajši vzpon na bližnji vrh Koseškega hriba, s katerega se odpirajo razgledi na brniško letališče.
