ODSTRTE PODOBE – GORNJI GRAD

Zgodbe | mar. '16

 Na nekdanje cvetoče mesto ostajajo le spomini

»Na začetku prejšnjega stoletja, iz katerega sta obe stari razglednici, je imel Gornji Grad veljavo pomembnega cerkvenega in upravnega središča, ki ga je postopoma pridobival z ustanovitvijo benediktinskega samostana v 12. stoletju in ureditvijo letne rezidence ljubljanskih škofov v 15. stoletju. Po prvi svetovni vojni je bil kraj sedež sreza, pristojen za celotno Zgornjo Savinjsko dolino in del Šaleške doline. Leta 1928 je postal mesto, v katerem je bilo med drugo svetovno vojno politično, vojaško in kulturno središče obsežnega osvobojenega ozemlja. Toda po vojni so se političnoupravni organi preselili v Mozirje in naselje v zgornjem delu Zadrečke doline – odmaknjeno od prometnih tokov – je razvojno nazadovalo,« nas je najprej s preteklostjo Gornjega Grada na kratko seznanil 65-letni upokojeni podjetnik Toni Rifelj, ki je bil prvih dvanajst let tudi tukajšnji župan.

Ko je po reformi lokalne samouprave Gornji Grad leta 1994 postal sedež samostojne občine, so si v njenem vodstvu, pravi naš sogovornik, predvsem prizadevali pospešiti gospodarski razvoj in napredek kraja. Poleg edinega industrijskega obrata, tovarne Smreka, ki je izdelovala lesene hiše, brunarice, vrtne ute in stavbno pohištvo, a je zdaj žal v stečaju, so v občini, v kateri na 90,1 kvadratnega kilometra veliki površini živi v šestih naseljih nekaj manj kot 2600 prebivalcev, iskali še druge možnosti.

»Tako je družba Deos leta 2002 na Tlaki odprla zasebni zavod s koncesijo – center starejših, ki sprejme 150 stanovalcev, v njem pa je zaposlenih 70 domačinov, predvsem žensk. Ker je občina v zavetni legi, čistem okolju in na razgibanem območju na nadmorski višini od 400 do 900 metrov in jo v 70 odstotkih pokriva pretežno iglasti gozd, hkrati pa se ponaša z bogato kulturno dediščino, smo pripravili celovit turistični projekt (naselje z manjšim hotelom, rekreacijske površine idr.). Pridobili smo tudi tujega investitorja, ki pa se je z zaključkom našega mandata umaknil, tako da iz tega ni bilo nič. Uredili smo zemljišče za gradnjo novih stanovanjskih hiš – naselje Tičjek in v kraju vpeljali daljinsko ogrevanje na lesno biomaso. Odprli smo lekarno ter občanom zagotovili koncesijsko zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo. V celotni občini smo uvedli ulični sistem,« je nizal dosežke svoje županske ekipe zdajšnji predsednik DU Gornji Grad in koordinator devetih DU Zgornje Savinjske doline s skupno 2700 člani.

Edini benediktinski samostan pri nas

Panoramski posnetek večjega gručastega središčnega naselja v dolini reke Drete je bil narejen z Ravni. Kraj sestavljajo deli Gornji trg, Spodnji trg, Podsmrečje, Prod in Novo naselje ter zaselki Šokat v dolini potoka Šokatnica in Tajna ter Rore na prisojnem pobočju hriba Ajčjaka. Na razgledniški fotografiji izstopata župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz 18. stoletja in graščina oziroma nekdanji benediktinski samostan na Gornjem trgu. Ob desnem robu je vznožje Menine planine, v ozadju pa so Golte. Hribovita okolica Gornjegrajske kotline je zelo gozdnata, zato je gospodarjenje z gozdom ena najpomembnejših dejavnosti.

Oglejski patriarh Peregrin je leta 1140 tu ustanovil edini benediktinski samostan na ozemlju današnje Slovenije. Leta 1461 so ga priključili tedaj ustanovljeni ljubljanski škofiji in je imel pristojnost nižjega sodišča. Ko ga je papež Sikst IV. leta 1473 dokončno razpustil, je pravico krvnega sodstva prevzela škofija. Škof Krištof Ravbar ga je na začetku 16. stoletja razširil v poletno rezidenco ter jo skupaj s samostansko cerkvijo leta 1517 obdal z obzidjem in stolpi. Po letu 1743 je škof Ernest Attems graščino prezidal v baročni dvorec, dvonadstropno štiritraktno zgradbo z velikim notranjim dvoriščem, ki so ga v pritličju obkrožali arkadni hodniki. Rezidenco so ljubljanski škofje zapustili leta 1783, nakar je prišla v last verskega sklada, ki je kompleks ob koncu 18. stoletja delno porušil, leta 1807 pa je bil vrnjen ljubljanski škofiji. Med drugo svetovno vojno se je v graščini utrdila nemška posadka in borci Zidanškove brigade so jo leta 1944 v bojih za osvoboditev Zgornje Savinjske doline požgali. Danes sta ohranjena le dva samostanska trakta, od utrdbe pa dvonadstropni glavni vhodni stolp in dva stranska. V vhodnem stolpu, imenovanem Štekl, je zdaj več muzejskih zbirk.

Po prostornini največja cerkev na Slovenskem

V času že omenjenega škofa Ernesta Attemsa so razen zvonika iz leta 1671 podrli staro romansko cerkev in leta 1752 na istem mestu začeli graditi zdajšnjo baročno župnijsko cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki ima največji notranji cerkveni prostor na Slovenskem. Na fasadi leta 1761 dokončane katedrale so kamniti kipi sv. Miklavža, Krščanske ljubezni, Vere in Upanja, ki jih je leta 1755 ustvaril mariborski kipar Jožef Straub. Slika Matere božje s sv. Mohorjem in Fortunatom v glavnem oltarju je delo kranjskega slikarja Leopolda Layerja, slika Vnebovzetje sv. Tomaža pa Valentina Metzingerja iz Ljubljane. Oltarne slike Jezusovo rojstvo, Zadnja večerja, Kristusovo vstajenje in Gospodov vnebohod je napravil avstrijski mojster Martin Johan Schmidt. V pritličju zvonika (lapidariju) so ohranjeni kamnoseški fragmenti iz 12. in 13. stoletja iz benediktinskega samostana in stare cerkve. V južno steno je bilo vgrajenih 13 nagrobnikov iz 16. in 17. stoletja, ki so jih kasneje prenesli v notranjost. Gornjegrajska katedrala je bila pod vodstvom župnika Ivana Korena v letih 1985–1990 temeljito prenovljena.

»Mogočno župnijsko cerkev sv. Mohorja in Fortunata na današnjem Attemsovem trgu vidimo v ozadju pokončne razglednice, na kateri se je skupina pražnje oblečenih Gornjegrajcev fotografu nastavila na mostu čez Dreto, zgrajenem leta 1904. Kakor je zapisano v cerkveni kroniki, je v tistih letih po obilnem deževju reka tako narasla, da je močno poškodovala prejšnji lesen most. Ta betonski most so 1. avgusta 1944 partizani razstrelili, da bi preprečili prihod Nemcev v kraj. Po osvoboditvi so postavili spet lesenega, ki je vzdržal do leta 2000, ko so zgradili zdajšnjega. V prvi hiši na desni strani je bila trgovina Jakoba Božiča, v naslednji je bila in je še zmeraj gostilna Trobej (zdaj jo vodi Sandra Bevc Filač), v zadnji pa spet – in je še danes – trgovina (in mesarija) Rup. Tudi na nasprotni strani glavne ceste skozi naselje sta bili trgovina in gostilna,« nam je odstrl podobe svojega rojstnega kraja Toni Rifelj, katerega stari oče Ferdinand je z denarjem, ki ga je zaslužil v Ameriki, kupil hišo v Podsmrečju in v njej odprl ključavničarsko delavnico, v kateri so izdelovali vzidljive štedilnike.

Bil pa je tudi zadnji župan, preden je Gornji Grad postal del mozirske občine (kakšno naključje: sogovornikov stari oče je bil leta 1954 zadnji, njegov vnuk pa 40 let pozneje prvi župan spet samostojne občine). Ključavničarsko delavnico je nato prevzel njegov oče Karl in začel izdelovati kolesa z oznako RI-KO, jo nato preselil na Gornji trg in tam odprl servis za motorje, mopede in motorne žage. »Tega sem leta 1974 nasledil jaz, začel že kmalu razmišljati o inovacijah in leta 1983 na sejmu obrtnikov v Mozirju predstavil zložljivi moped. Dve leti pozneje je v Gornjem Gradu stekla proizvodnja štirih tipov mopedov TORI (od tega enega zložljivega), pri kateri je sodelovalo 15 kooperantov iz vse Slovenije. V dvajsetih letih smo jih izdelali 35.000 in jih razen doma prodajali tudi po Jugoslaviji, na Švedskem in Madžarskem, v Angliji in Avstriji. Leta 2005 sem licenco za TORI-CROSS prodal Tomosu in razvil štiritaktno različico TORI-MASTER, za katero si želim, da bi luč sveta zagledala v Sloveniji,« pravi Toni Rifelj, ki se težko sprijazni, da je v nekdanjem cvetočem mestu prevladalo tolikšno mrtvilo.

Boris Dolničar