Kako praznujemo
Sogovornike smo tokrat spraševali, kako praznujejo osebne in druge praznike.
Andrej Ciuha, upokojeni dipl. elektroinženir energetik, Ljubljana: »Pri nas ima pet članov družine rojstni dan med 24. aprilom in 6. majem: žena, jaz, obe hčerki in najmlajši izmed treh vnukov. To je seveda razlog za veliko skupno praznovanje. Včasih malo težko uskladimo dan praznovanja, a po navadi le uspe, da se zbere vsa družina. Pripravimo piknik in se poveselimo. Drugo skupno družinsko praznovanje pa vsako leto pripravimo med božičem in novim letom.«
Nevenka Dobljekar, upokojena novinarka, Ptuj: »Rojstne dneve praznujemo v družinskem krogu, ob svojem pa pripravim še praznovanje za prijatelje. To je obenem priložnost za srečanje vseh ožjih sorodnikov, za kar je v tem času, polnem stresa in hitenja, vedno manj priložnosti. Nikoli pa ne bom pozabila čudovitega druženja, ki so mi ga pripravili sodelavci ob upokojitvi. Z večino se še vedno srečujem. Z družino in prijatelji vsako leto pripravimo tudi novoletno zabavo, včasih pa tudi kam odpotujemo, da ne tičimo le na zapečku.«
Fanči Šventner, upokojena uradnica, Ljubljana: »Ko sem bila mlajša, so mi praznovanja rojstnih dni pomenila več kot zdaj, ko me opominjajo na moja leta. Praznujemo v širšem družinskem krogu in tudi s prijatelji. Radi se družimo, veselimo, se nasmejemo starim prigodam in obujamo lepe spomine. Lepo je tudi, da mi mož vsako leto za 8. marec prinese zvončke. Letos pa se zelo veselim petdesetletnice poroke. Čas res hitro teče.«
Milenka Popovič, upokojena gostinska delavka, Celje: »Sorodnikom po navadi čestitam za njihov osebni praznik kar po telefonu, v družini pa praznujemo rojstne dneve v domačem okolju. Takrat pripravim boljše kosilo ali večerjo in spečem pecivo. Iz spoštovanja in navade praznujemo božič, veliko noč, silvestrovo in 1. maj. Včasih, v bivši državi, smo praznovali tudi 29. november, dan republike. Vesela sem, če mi za 8. marec kdo podari rožico.«
Zvonka Blaško, upokojena učiteljica, Predmeja: »Sem članica društva podeželskih žena in vsako leto pripravimo proslavo 8. februarja, 8. marca, 25. junija, 1. novembra in ob koncu leta. Razen 1. novembra, ko zapojemo ob grobnici žrtev druge svetovne vojne, je ob drugih praznikih poleg kulturnega programa na sporedu tudi pojedina po starih domačih receptih pripravljenih jedi, ki ji sledi zabava s petjem in plesom. Rojstne dneve in okrogle obletnice pa praznujem v krogu družine.«
Sonja Drobnič, upokojena računovodkinja, Strmca na Blokah: »Zame so praznovanja priložnost za druženje s svojci, sorodniki, prijatelji, sošolci, sosedi. Ker so mi glasba, ples in druženje hrana za telo in dušo, je bilo praznovanje mojega šestdesetega rojstnega dne v stilu 'plesat me pelji' v domači gostilni. Resnično smo se zabavali, plesali, peli, obujali spomine na otroške, šolske, taborniške in vsemogoče dogodke. Dobila sem prekrasno popotnico za novo desetletje – potovanje po Provansi.«
Rudi Zevnik, upokojeni radijski urednik, Mavčiče: »Moja stara mama, rojena leta 1886, je pravila, da je god pomembnejši kot rojstni dan. Rojstni dan ima vsako živo bitje, god pa samo ljudje, je rekla. Vse do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja smo ohranjali staro navado – na predvečer goda smo se pred hišo slavljenca zbrali sorodniki in sosedje ter mu ofirali, to je s pokrovkami, ropotuljami in trobljami zganjali neznanski hrup, ki smo ga dvakrat prekinili z vzkliki živijo! Godovnik nas je potem povabil v hišo in nas pogostil.«
Miša Berce Podergajs, upokojena profesorica angleščine, Ljubljana: »Praznujem in spoštujem vse praznike. Prijetne spomine imam na praznovanje 1. maja. V mladosti so me starši peljali na prvomajske parade. Ob tem mi je mati pripovedovala, da je delo treba spoštovati in ceniti. Zato bi morala biti vsebina tega praznika pomembnejša za vse, saj je danes marsikdo brez dela. Tudi ob 8. februarju vedno obiščem kakšno kulturno prireditev. Opažam, da prazniki izgubljajo vsebino in da veliko ljudem predstavljajo samo dela proste dni.«
