O kaparjih, veščecih in listnih ušeh
Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.
Med zimzelenimi lesnatimi rastlinami je zimzelena japonska trdoleska (Euonymus japonicus) sicer varna pred pušpanovim veščecem, zato pa jo ogrožajo kaparji. Obstaja več sort. Ta pisanolistni primerek je bil cepljen v krošnjo na steblo naše domače trdoleske.
Gojitelji okrasnih in koristnih rastlin se zlepa ne moremo izogniti škodljivcem in boleznim. Pomlad je čas, ko lahko vsaj nekatere uspešno zatiramo, a tudi pozneje je koristno slediti dogajanju na vrtu. Veliko lahko storimo že s predpomladnim škropljenjem sadnega drevja in drugih lesnatih rastlin, saj so na voljo popolnoma nestrupeni oljni pripravki. S takšnim ukrepom znatno zmanjšamo tudi napad pušpanovega veščeca, ki se je zadnja leta močno razširil tudi pri nas.
Metulji, hrošči in druge žuželke niso vedno samo lepe in ljubke živalice. Predvsem njihove ličinke so pogosto neustavljivi uničevalci zelene listne mase. Takšna je tudi ličinka pušpanovega veščeca, ki je samo po besedi podoben vešči. Žužkoslovci jih seveda natančno razlikujejo in pravijo, da je družina veščecev ali somračnikov (Sphingidae) pač nekaj drugega, kot so nočni metulji ali vešče, kamor spada tudi sviloprejka. V zavetju noči po vrtu zalegajo jajčeca razne sovke, njihove ličinke pa si potem privzamejo varovalno barvo, da jih težko izsledimo. Njim in gosenicam kapusovega belina in tudi omenjenega požeruha pušpanovih listov pa precej omejimo z bacilom, neškodljivim za človeka. Kaparji v nobenem od svojih razvojnih stadijev res ne frčijo, pač pa to občasno počnejo listne uši. Oboje držimo pomladi v šahu z oljnimi pripravki, po potrebi pa poiščemo nasvet pri strokovnem prodajalcu.
Veščec na zeleniki
Pušpanov veščec (Cydalima perspectalis) je škodljivec, ki lahko do konca uniči sadike pušpana ali zelenike. Marsikdo se je moral kar posloviti od pušpanov na vrtu, čeprav so tam rasli desetletja, morda celo generacijo ali dve. Majhni nočni metulji ne naredijo škode, zato pa se požrešne gosenice gostijo na listju in potem se spravijo celo na skorjo in vejice se posušijo nad mestom, kjer je bila skorja oglodana. Napadene rastline so kot celota od daleč videti bledo rumenkaste, skoraj nimajo več listja in pogosto je opaziti nitasto prepredenost. Gosenice so do 5 centimetrov dolge in nazadnje celo lepe v kombinaciji zelene, rumene in črne barve. Domnevno naj bi bili škodljivca zanesli s kontejnersko ladjo iz Azije v Nemčijo, od koder se je razširil drugje po Evropi. Ugotovljeno je, da se od pomladi do poznega poletja zvrsti več generacij, menda celo do štirikratna obnova populacije. K razširjanju pripomore tudi nagon samic, da si za zaleganje jajčec izbirajo rastline, kjer ni še nobene konkurence.
Nadvse pomembna je redna kontrola. Takoj ko opazimo gosenice pušpanovega veščeca, moramo ukrepati. Moramo jih odstraniti in uničiti, preden do golega obglodajo zeleniko in preden se zabubijo. Tudi z odmetavanjem napadenih vej na kompost ali v smeti ne naredimo dobre usluge ne sebi ne drugim. Zatiranje z malo strupenimi kontaktnimi insekticidi je učinkovito, a gosenice niso le po obodu, temveč tudi v notranjosti krošenj. Enkratno škropljenje gotovo ne zadostuje, zato moramo biti vztrajni. Popolno nestrupeno se plazeči požrešnosti zoperstavimo s pripravki na osnovi bacila (Bacilus thuringiensis), ki deluje na gosenice tako, da jim že nekaj ur po uporabi odvzame ves tek in zato ne preživijo. Ta učinek dosežemo pri ličinkah vešč, veščecev in metuljev, torej tudi pri gosenicah kapusovega belina. V hujših primerih moramo poiskati pomoč pri strokovnjaku.
Japonska bodika
Pušpanu je po drobnem zimzelenem listju najbolj podoben sorodnik božjega drevca, ki je doma na azijskem vzhodu. Drobni jajčasti listi so celorobi in po robovih zelo rahlo nazobčani, včasih samo na listni konici. Popolnoma prezimno trdna rastlina zraste brez obrezovanja v srednje velik grm. Ker zelo dobro prenaša obrezovanje in se odlično obrašča, to bodiko pogosto oblikujejo kot topiarij ali bonsaj. Drugače pa je v formalno obrezovanih živicah skoraj idealno nadomestilo za pušpan. Nekaj preglavic dela le podatek, da rastline najbolje uspevajo v rahlo kislih tleh, sicer pa na neustrezno rastišče reagirajo s klorozo, listno rumenico. Cvetje redko opazimo, saj je drobno in belo, plodovi pa so majhne črne jagode. Strokovno ime za japonsko bodiko je Ilex crenata, doma pa je tudi ponekod na Kitajskem, v Koreji, Tajvanu in na Sahalinskem polotoku. Iz omenjene vrste je nastalo nekaj sort. Pisano listje ima 'golden gem', 'convexa' pa ima skledasto uvite liste.
Drugi nadomestki
Mirtolistna lonicera iz rodu kovačnikov s strokovnim imenom Lonicera nitida je zimzelen grm z drobnimi bleščeče zelenimi lističi in prenaša vsakršna obrezovanja. V parkovnem oblikovanju velja za dobro pokrovno rastlino in je zelo uporabna tudi za nizke živice in arabeske v parternem parku. Večje in vedno zelene liste ima japonska trdoleska (Euonymus japonicus), ki na izpostavljenih legah lahko občasno nazebe. Kljub temu je to upoštevanja vredna rastlina, pa naj bo prvotno zelena ali kot pisanolistni različek. Z nekaj truda je mogoče oblikovati obrobke gredic s plazečo trdolesko (Euonymus fortunei) v več sortah. V nekoliko toplejših krajih pod vplivom sredozemskega podnebja za živice namesto pušpana pogosto uporabljamo sivko in rožmarin. Namesto osamelega grma pušpana si lahko omislimo lovorikovec, ki je varen pred osovraženim veščecem.
Citronovec in medena rosa
Limone in njihovo sorodstvo lahko tudi v celinski Sloveniji gojimo kot posodovke, a bolj za okras kot zaradi pridelka. Vsem je značilno, da se novi cvetovi odpirajo ob dozorevajočih plodovih. Pozimi naj ne bodo na toplem in predvsem na kar najbolj nespremenljivi temperaturi. Pozorni moramo biti tudi na pojav kaparjev.
Marsikdo pomisli na škodljivca šele takrat, ko na rastlini opazi svetlikajoče ostanke kapljic, ki so videti, kot da bi kdo rastlino pršil s sladkornim sirupom. Tudi meni se je tako zgodilo, ko sem si zamislil, da bom kar v cvetličnem lončku pridelal nekaj vitaminov in naravne citronske kisline. Na mlajši sadiki limonovca so se listi začeli sumljivo svetlikati, a pojav mi ni bil nov. Še iz šolskih časov sem namreč vedel, da kaparji in listne uši srkajo rastlinske sokove in jih le delno prebavijo. Njihovi izločki so sladki, zato jih rade obiskujejo mravlje, in na teh ostankih se naselijo glivice, kar pozneje vse nelepo počrni. Ko sem začel obračati liste limonovca, sem predvsem na spodnji strani opazil hitinaste pokrovčke kaparjev v različnih velikostih, v različnih stadijih razvoja. Na srečo kolonije še niso bile preveč razpasene in sem jih z večkratnim brisanjem v nekaj tednih mehansko uničil. Lahko pa bi začetni napad tudi prezrl in potem ne pomaga nič drugega kot kemično zatiranje. Ampak ne s kakšnim pršilom proti muham, saj jim tako ne pridemo do živega. Dokler so takšne vedno zelene rastline, kot so citronovci in oleandri, še v relativnem spanju, kaparje uničujemo z neškodljivimi oljnimi pripravki, zelo učinkoviti sistemični insekticidi pa so ob nestrokovni rabi lahko nevarni.
