Ženske so odpornejše, čeprav so zapostavljene
STARANJE V SLOVENIJI
Raziskava o potrebah, zmožnostih in stališčih nad 50 let starih prebivalcev Slovenije je potrdila znane podatke, da imajo ženske bistveno nižje pokojnine in druge dohodke od moških. Čeprav se ta diskriminacija dogaja tudi drugje po Evropi, je njen obseg pri nas boleč. Z druge strani pa so enoumni podatki, da ženske tudi danes nosijo tri vogale gospodinjskega dela, skrbijo za onemogle ter živijo precej let več kot moški. Očitno so odpornejše. Z vidika kakovostnega staranja je torej prednostna naloga doseči materialno enakost žensk z moškimi, zdravo dolgoživost moških pa približati tisti, ki jo imajo ženske.
Malokateri podatek iz te obsežne raziskave zbode tako kot razlike v dohodkih med moškimi in ženskami. V najnižji razred do 400 evrov mesečnih dohodkov se uvršča dvakrat več žensk kakor moških, v najvišji razred nad 1.200 evrov pa trikrat več moških. V nižjem srednjem razredu med 400 in 800 evri mesečnih dohodkov sta spola skoraj izenačena, v višjem srednjem razredu med 800 in 1.200 evri mesečnih dohodkov je moških že za tretjino več kakor žensk.
Našo predstavo o enakopravnosti spolov, ki so nam jo privzgojili, še bolj razočarajo primerjalni podatki z Evropo. V Sloveniji je bilo leta 2008 revščini izpostavljenih 27 odstotkov žensk, starih nad 65 let, v EU-27 pa 22 odstotkov. Med moškimi te starosti je bilo razmerje obratno: v Sloveniji jih je bilo revščini izpostavljenih 11 odstotkov, v EU-27 pa kar 16 odstotkov.*
Primerjava dohodkov moških in žensk ter koliko so eni in drugi izpostavljeni revščini kaže obseg nepravičnih razmerij med spoloma. Podatki kažejo, da so pri nas starejše ženske bolj zapostavljene kot moški. Primerjava z razmerji v Evropi razgrne še krutejšo sliko. Na mestu je trpko vprašanje, kako je mogoče, da so slovenske starejše ženske glede dohodkov toliko na slabšem od vrstnic po Evropi, moški pa sorazmerno na boljšem, čeprav so bile pri nas ženske zaposlene v večji meri kakor drugje po Evropi. Sedanje nizke ženske pokojnine so posledica njihove zapostavljenosti v preteklosti, ko so bile zaposlene.
Podatki o dohodkovni zapostavljenosti so senčna stran staranja žensk v Sloveniji v primerjavi z moškimi. Svetle strani staranja žensk so dolžina njihovega življenja, zdravje in radoživost. Leta 2009 je bila pričakovana življenjska doba slovenske ženske 82,3 leta, v EU-27 le malenkost več – 82,6 leta. Pri moških je bila razlika večja: pri slovenskih 75,8 leta, v EU-27 pa 76,7 leta.
Da ženske živijo v povprečju skoraj desetletje dlje kot moški, nam je samoumevno, čeprav odgovor, zakaj je tako, ni na dlani. Imajo manj dohodkov kot moški; zanje torej ne drži splošno demografsko spoznanje, da se življenje daljša v povprečju sorazmerno s premoženjskim stanjem. Večja materialna zapostavljenost slovenskih žensk v primerjavi z EU jim ne skrajšuje življenjske dobe. Z druge strani pa slovenskim moškim to, da so manj izpostavljeni revščini, kakor so povprečno izpostavljeni v EU, ne preprečuje, da bi njihova dolžina življenja ne bila krajša.
Ženske živijo zelo stresno, zlasti v srednjih letih ob zaposlitvi, kjer morajo pogosto dajati večji rezultat kakor moški, in ob družini, v kateri so gospodinjstvo in otroci pretežno na njihovih plečih. Tudi glede tega so torej pri njih na delu neki varovalni dejavniki, ki preprečujejo, da bi jim stres povzročal več bolezni in s tem povprečno krajše življenje.
Dejstva torej nedvoumno govorijo, da so ženske odpornejše od moških. Vsakdanje življenje obvladujejo pametnejše. Ali je to morda tudi dediščina socialnega kapitala iz preteklosti? Tisočletna zgodovinska zmota, ki jo naša kultura pravkar rešuje, je bilo patriarhalno zapostavljanje žensk. V sožitju, ki je bilo za ženske krivično, so razvile obrambne preživitvene strategije, med katerimi sta tudi delovna iznajdljivost za vsakdanje preživetje ter sočutno sožitje z otroki, bolnimi in starimi ljudmi. Z emancipacijo se teh bistvenih lastnosti moški učimo manj uspešno, kakor se ženske učijo družbene enakosti.
Aktivistična »moška« storilnost z upokojitvijo izgubi večino družbenega pomena, zelo pa naraste pomen zmožnosti za sožitje, zlasti z najbližjimi. Te veščine in navade imamo moški slabše razvite. Problem večje revščine žensk in problem krajšega življenja moških imata torej skupno rešitev: moški v srednjih letih življenja naj prepustijo del svojih dohodkovnih in družbenih privilegijev ženskam, sami pa povečajo zavestno učenje komuniciranja in sočutja.
*(Podatki so iz raziskovalne monografije Staranje v Sloveniji)
