Uspešne Slovenke, ki so presegle svoj čas

Prosti čas | mar. '16

Pošta Slovenije je ob 600. obletnici kronanja izdala znamko Barbare Celjske.

Marca se še posebej spominjamo žensk, ki so se s svojim talentom, ustvarjalnim delom in pomenom zapisale v našo zgodovino. Praviloma so bile uspešne, ustvarjalne in modre. Pa tudi uporniške, vztrajne v svojem prepričanju, da sme tudi ženska najti svoje mesto še kje drugje kot ob štedilniku. Tako so podirale klišeje svojega časa in odstirale poti za veselje do ustvarjalnosti veliko ženskam doma in po svetu. Predstavljamo le nekaj Slovenk, ki so se uveljavile na različnih področjih.

Barbara Celjska (ok. 1392–1451)

Bila je predstavnica najnaprednejših in svobodomiselnih žensk tistega časa. Obvladovala je veščine diplomacije, govorila več jezikov in zagovarjala nove družbeno-kulturne tokove. Rodila se je verjetno leta 1392 v Celju kot najmlajša hči Hermana II. Celjskega. Po poroki s cesarjem Sigmundom Luksemburškim (sinom češkega kralja Karla IV.) je leta 1414 pri osemnajstih postala rimsko-nemška kraljica. V Pragi pa so jo leta 1437 okronali še za češko kraljico. Rodila je hčerko Elizabeto I., močno vplivala na moževo politično delovanje, pri tem pa je z njim prihajala v ostra nasprotja. Imela je pomembno vlogo pri vzpostavljanju miru med poljsko krono in nemškimi tektonskimi vitezi. Visoki položaj je uporabljala za pomoč grofom Celjskim. 

Barbara, ki je veliko menjavala svoja bivališča po Ogrskem, Češkem, Slovaškem in Poljskem, se je naposled po letu 1441 ustalila na vdovskem gradu čeških kraljev na Mělniku. Tu je do konca vzdrževala živahno mnogostransko dejavnost. Nasprotniki z miselnostjo srednjega veka so Barbaro označevali kot razuzdano žensko, a ji priznavali izredno telesno lepoto in bistroumnost ter izobraženost. Zanimala jo je astrologija. Zlasti po moževi smrti se je ukvarjala z alkimijo, pri čemer ni šlo toliko za iskanje zlata, ampak za naravoslovno disciplino.

Znani Celjanki sta še svetovna popotnica in pisateljica Alma Karlin ter domnevno prva slovenska pesnica nemškega rodu Fanny Hausssman, ki je pesmi od leta 1848 objavljala v liberalnih Celjskih slovenskih novicah. Ker ni govorila slovensko, je vprašanje, ali so pesmi res njene ali jih je napisal kdo drug, še vedno brez pravega odgovora. Nesporno pa je, da je bila hčerka zadnjega fevdalnega lastnika Novega Celja izjemno izobražena, govorila je več tujih jezikov, veliko brala, njen vzor je bila grška pesnica Sapfo, a vpeta je bila v zapleteno družinsko zgodbo, ko so njenega očeta v revolucionarnem letu 1848 obtožili različnih gospodarskih deliktov in ga zaprli. Umrla je leta 1853, stara je bila komaj 34 let. Tako za zdaj velja za prvo slovensko pesnico in skladateljico Josipina Turnograjska.

Foto: Pošta Slovenije je ob 600. obletnici kronanja izdala znamko Barbare Celjske.

Alpinistka Mira Marko Debelak (1904–1948)

Mira Marko Debelak

Leta 1926 se je z vzponom v severni steni Špika, ki jo je preplezala skupaj s Stankom Tominškom, vpisala v slovensko alpinistično zgodovino. Postala je najuspešnejša evropska alpinistka tistega časa. V dvanajstih letih je opravila še najmanj 100 vzponov, med temi 23 prvenstvenih, kar je bilo za tiste čase izjemno veliko. Značilno zanjo je bilo to, da je bila v navezah skoraj vedno vodilna članica. Ob Julijskih Alpah so njene prvenstvene smeri še v Kamniških Alpah, zahodnih Julijskih Alpah, Dolomitih, Karnijskih Alpah in v severovzhodni steni Ben Nevisa na Škotskem, o čemer so pisali mnogi mediji in poudarjali, da je Slovenka, ne le Jugoslovanka. Ker je obvladala nemški, francoski, italijanski in angleški jezik, je veliko prevajala in pisala članke, napisala je knjigo Moderna plezalna tehnika, skupaj s Fany Copeland pa knjigo »A short guide to Slovene Alps« in bila kot prva ženska sprejeta v elitni avstrijski alpinistični klub. »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin,« je med drugim skromno zapisala ob izteku življenja.

Med znane alpinistke uvrščamo še Pavlo Jesih, ki je presegala svoj čas tudi kot poslovna ženska. Pred 2. svetovno vojno je bila lastnica več kinodvoran v Ljubljani, Celju, Zagrebu, zelo dobro je vedela, kaj je dober film, in poznala kakovostne standarde sedme umetnosti, imela kopico težav s cenzuro, zlasti pod nemško okupacijo, po vojni pa so njene dvorane nacionalizirali.

Pesnica, pisateljica, prevajalka Vera Albreht (1895–1971)

Vera Albreht

Najbolj jo poznamo po knjigi Lupinica, ki je očarala več generacij otrok. Njen opus je obsežen: 12 knjig za otroke, 3 prozne, veliko prevodov, ob 120. obletnici rojstva pesniška zbirka za odrasle Pelin v srcu. Čeprav se je rodila v Krškem, je Novo mesto, kamor se je družina Kesler kmalu po njenem rojstvu preselila, štela za svoje mesto, ki ga je opisala v spominih na otroštvo Nekoč pod Gorjanci. Lahko bi živela brezskrbno meščansko življenje v Ljubljani, kamor se je mama s hčerkami preselila po moževi smrti, pa je bila že v mladih letih upornica in upornica je ostala vse življenje. »Gojenke ljubljanskega liceja so v šolskem letu 1910/11 izdajale dijaški list Gospodična Cizara, ki ga je urejala Vera, vanj pisala in risala lustracije. Ker so napisale tudi kaj proti profesorjem, se zavzemale za napredne ideje, ga je vodstvo prepovedalo. Pa se ni predala, ampak je k sodelovanju povabila Ivana Cankarja, kasneje Otona Župančiča. Oba sta postala pri družini Kesler stalna gosta in pripeljala s seboj več umetnikov, tako da je tam nastal mali literarni salon,« je povedala nečakinja Alenka Župančič. Čeprav so bila takrat vrata univerz ženskam za redni študij zaprta, se ji je uspelo vpisati na dunajsko eksportno akademijo, a je študij prekinila prva svetovna vojna. Ker je med obema vojnama na svoji koži občutila zatiranje žensk, se je pridružila slovenskemu feminističnemu gibanju ter Mednarodni ligi za mir in svobodo. Med 2. svetovno vojno je bila sodelavka OF, radia Kričač, bila je večkrat zaprta, tudi v Ravensbrücku. Po vojni pa je svojo ustvarjalnost namenila predvsem otrokom, svojih ni imela, je pa skrbela za rejenca – vojno siroto.

Z Dolenjsko pa je povezana tudi Kristina Gorišek Novaković. Rodila se je leta 1906, starši so podpirali šolanje vseh sedmih hčera, končala je meščansko šolo v Šmihelu pri Novem mestu in Celovcu, se leta 1929 preselila v Beograd, kjer je opazila oglas Društva rezervnih pilotov, ki je vabil pogumne fante in dekleta, da postanejo piloti. Opravila je vse izpite, tudi s pomočjo znanega pisatelja Vladimirja Bartola, ki je bil član istega kluba, prejela diplomo in postala prva letalka na Slovenskem, v Jugoslaviji in na Balkanu. Prejela je medaljo za hrabrost.

Akademikinja prof. dr. Lidija Andolšek Jeras (1929–2003)

dr. Lidija Andoljšek jeras

Grosupeljčanka je študirala medicino v Ljubljani in bila med prvimi generacijami povojnih diplomantov (1955). Svoje izkušnje iz bolniške ginekološke prakse je leta 1967 prenesla v osamosvojen Inštitut za načrtovanje družine. Ta je po petih letih postal Center Svetovne zdravstvene organizacije za klinične raziskave človeške reprodukcije. Nenehni študij, doktorat znanosti leta 1971, vključevanje v pedagoško delo na ljubljanski medicinski fakulteti, klinično in raziskovalno delo so jo oblikovali v vsestransko razgledano strokovnjakinjo in uspešno direktorico inštituta, ki ga je vodila v letih od 1967 do 1979.

Temeljito strokovno delo jo je pripeljalo na mesto direktorice Centra Svetovne zdravstvene organizacije za klinične raziskave reprodukcije človeka (1972–1987). Njeno vodstvo Univerzitetne ginekološke klinike je za ustanovo pomenilo uspešen razvoj. Postala je prodekanica in dekanica Medicinske fakultete Ljubljana, leta 1987 pa članica SAZU. Sodelovala je na najrazličnejših strokovnih srečanjih po svetu, objavila obsežno strokovno bibliografijo, za svoje dela pa prejela najvišja domača in tuja strokovna priznanja. »V sebi je imela neverjetno življenjsko energijo, voljo in veselje do dela, povezovalno moč in izjemno predanost svojemu poslanstvu. Poznali so jo marsikje in za vse je bila Lidija. Četudi jo je opredeljevalo predvsem strokovno delo, je bila tudi mama in babica dvojčkoma. Rada je imela umetnost in je redno prihajala na zdravniške koncerte, ki sem jih vodila,« je spomin nanjo obudila predstojnica Inštituta za zgodovino medicine MF UL, redna prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med.

Neva Brun


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media