Pekel in nebo se v nas gresta gugalnico
Pesnica, prevajalka in publicistka Jolka Milič je posebna gospa. Ne mara obletnic in jubilejev, ni ji mar za nagrade, pa jih je za svoje prevajalsko delo prejela že kar nekaj. Čeprav pravi, da »ima rada poezijo zelo od blizu, pesnike pa boljše, da gledaš bolj od daleč«, jih spoštuje in se na vse načine trudi, da bi njihove verze poslala v svet. Ceni tiste, ki razmišljajo s svojo glavo in si upajo to tudi povedati. Taka je tudi sama. Vedno je imela svoje mnenje o marsičem in ga je tudi glasno povedala. Kar še vedno s posebnim veseljem počne. A kot se ne boji kritizirati in pograjati, zna tudi pohvaliti, pa tudi šal na svoj račun se ne otepa. Posebna gospa, res.
Znano je, da ste zasvojeni s poezijo, tako se tudi sami opisujete. Veliko jo berete, prevajate, tudi sami pesnite. Ali ste se je morda želeli kdaj odvaditi – če je kaj takega sploh mogoče?
Ne, nikoli, seveda potem ko sem jo tako vzljubila, da je imela in ima prednost pred prozo.
Ali imate najljubšo pesnico, pesnika ali so vam ljube samo določene pesmi?
Imam veliko najljubših pesnikov – v svetovnem in domačem merilu – in nato najljubše pesmi najljubših pesnikov, ki pa se večkrat menjavajo.
Ali ste kdaj za kakšno pesem rekli, škoda, da je nisem jaz napisala?
Nisem posesivne in prilastniške narave, zadostuje mi misel, da je nekdo kaj posebno lepega napisal in da mi je bilo dano, da te lepote nisem spregledala ali zamudila, da jo lahko uživam. In večkrat tudi delim z drugimi.
Kaj mislite, ali mora »pravi« pesnik res trpeti, npr. po Prešernovo, in »v prsih nosít al pekel, al nebo!« Marsrečni ljudje ne morejo pisati dobrih pesmi ali je to le eden izmed predsodkov?
Posebno občutljiv vsekakor mora biti, vsaj za estetiko, za rime in druge nujne reči v zvezi s to umetnostjo in podobno, imeti mora poseben posluh za jezik, če je obenem sočuten do ljudi, do živali, narave, sveta ali sam obremenjen s tem in onim, ga neizbežno kaj le prizadene, neizbežno trči ob krivice, ob nasprotja in težave. Trpljenja smo pravzaprav deležni vsi. Pesniki in tudi pripovedniki, pač mojstri peresa, ga znajo celo čudovito in zelo sugestivno opisati. Da lahko nekaj mojstrsko opišeš, moraš hočeš nočeš tiste občutke tudi osebno (po)doživeti. Pekel in nebo pa se tako in tako gresta v nas gugalnico, dvomim, da sta bila odvzeta kakšnemu človeku, jaz bi rekla kar vsemu živemu brez izjeme.
Tisti, ki poezije ne berejo pogosto, vas najbolj poznajo po javnih pismih, v katerih se precej ostro, a tudi s humorjem, lotevate aktualnih tem. V zadnjem času sem jih spet nekaj zasledila. Kaj vas mora spodbuditi, da se javno oglasite? In kaj pričakujete?
O sebi rada povem, da sem zelo slab agent in zelo dober reagent. In s tem mislim, da sama od sebe sploh ne znam napisati, recimo, članka na kakšno temo, pa naj bo še tako mikavna in meni prav po meri ali pri srcu. Ne čutim nobene potrebe, da bi se o tem in onem razpisala. Zdi se mi celo, da imamo čisto dovolj in še preveč ustvarjalcev. Da vzamem pero v roke, me mora kaj prav pičiti in sprovocirati. Zelo mi leži polemika, ki jo poleg tega tudi gojim in jo že od mladih nog zelo cenim tudi pri drugih; poleg tega mi kar pade v oči smešna stran kakšne strašno seriozne zgodbe ali dogodka, in prav zaradi tega jo nadvse rada humorno ali satirično zabelim, oboje mi pogosto zelo uspeva, naši sosedi temu rečejo: povedati resnico smeje, šaljivo, norčavo, ne smrtno resno in dolgočasno. Všeč mi je zelo tudi samoironija, znam se iz srca nasmejati tudi na svoj račun, ne samo na tuj. Sem mnenja, da je smeh zdrav. Tudi v težkih situacijah zelo sproščujoč. In takrat najbrž prav zdravilen.
Všeč mi je zapis, ki sem ga zasledila o vas, namreč da ste neutrudna opazovalka življenja. Kaj imate pred očmi v zadnjem času?
Po naravi sem izrazito eklektična, zanima me praktično vse, vse vzbuja mojo silno radovednost, ni nevarnosti, da bi se kdaj dolgočasila. Večkrat slišim tega in onega, ki toži, da ne ve, kam s prostim časom. Jaz za prosti čas niti ne vem, ker mi še tistega neprostega krvavo zmanjkuje. Obžalujem, da moj dan – seveda s tem primerno fizično in psihično zdržljivostjo – ne traja 48 ali 96 ur, saj bi lahko šele takrat storila ali doživela vse tisto, kar bi rada. Pošalim se, da bi morala imeti ob sebi vsaj ducat svojih klonov, kot ima Sneguljčica 7 palčkov.
Ker smo ravno v mesecu ženskih praznikov, me zanima, kako ste vi živeli kot ženska. Kaj vam pomeni 8. marec? Pa materinski dan?
Jaz sem bila feministka ante litteram, torej še preden je prišel feminizem vasovat k nam v Slovenijo. Moja parola je: kar moškim koristi, ženskam ne škodi. Zame 8. marec ne izključuje materinskega dne in obratno, sem žena, v pomenu ženska, in 8. marec slavi te naše boje in delne zmage pa potrebe in lastnosti, poleg tega sem žena in mati, in ni nič hudega, če tudi to, recimo ji specifična plat, počastimo. A na svetu bo enakopravnost na višku – rekla sem enakopravnost, ne enakost – ali vsaj na zavidljivi ravni, ko ne bodo ženske potrebovale dni in praznovanj, marveč bodo dan na dan vse leto deležne, česar še niso pri nas le do kraja, drugje pa niso pridrsale niti do začetka.
Ste prva prejemnica mire, priznanja, ki ga ustvarjalkam za izjemne dosežke na področju literarnega ustvarjanja ter celostne osebnostne drže podarja ženski odbor Slovenskega centra PEN. Ali priznate delitev na žensko in moško literarno ustvarjanje ter na ženska in moška dela?
Vprašanje je preobsežno za kratek odgovor. Omejila se bom na poezijo pri nas. A podobno je bolj ali manj tudi po svetu. Če vzamete v roke antologijo mlade slovenske poezije 1990–2003 Mi se vrnemo zvečer Matevža Kosa, boste naleteli na 16 pesnikov in 3 pesnice. Kaj vam sugerira to razmerje? Da je lirika odločno moška zadeva in disciplina, ki jima ženska očitno ne seže niti do gležnjev, za njo nebogljeno teka kot kakšen zvest cucek ali nerodno ščene za suverenim gospodarjem. Tine Hribar je nekoč v svoj antologijski izbor uvrstil le Svetlano Makarovič, in prav takrat se je ustvaril mit, v katerega tudi sama veruje, da je edina pesnica pri nas, ki se lahko po potenci meri z moškimi. Odprite vse druge antologije sodobnega pesništva in naleteli boste na še poraznejše rezultate. Porazne za ženske, kajpada.
Omenili ste nagrado mira – po Miri Mihelič, ki je bila pisateljica, prevajalka in tudi dolgoletna zaslužna predsednica DSP. Menda edina, sicer upam, da se motim in željno pričakujem, da me bo kdo demantiral, vendar mislim, da ni nobenega upanja, da bi kmalu kakšna ženska zasedla pri nas predsedniško mesto. Bog ne daj pa imenovati te dolgoletne literarne uzance diskriminatorske, naši vrli fantje kar poskočijo od svete groze in zborno zapojejo vižo, da se oni gredo samo lestvico kakovosti, seveda niso krivi, če ženske pišejo tako slabo ali nekakovostno. Pri nas se dogodi – kar je višek viškov – celo zbornik sodobne evropske gejevske poezije Moral bi spet priti, ki ga je uredil in pesmi izbral Brane Mozetič, s katerim že dolgo let prijateljujeva, sem tudi njegova dvorna prevajalka v italijanščino. V njem pa so sami moški geji. Pisala sem mu: Brane, pa kaj se ti je zmešalo? Ti, ki se boriš proti spolni diskriminaciji in jo celo izpostavljaš, se greš zdaj sam spolno diskriminacijo. Odgovoril mi je: Jolka, bom izdal tudi zbornik o lezbični poeziji, brez skrbi. In po šestih letih mu je menda letos le uspelo. Pred šestimi ali petimi leti sem mu odgovorila in si ga privoščila: Brane, kaj jih nisi pomešal med sabo – geje in lezbijke – iz strahu, da se med njimi ne vname kakšna pregrešna heteroseksualna ljubezen in ne zatajijo svojega stanu? Saj si svoje pesnike in pesnice 'pošlihtal' kot kakšen rahlo nazadnjaški župnik pri maši: na desne klopi moške, na leve – dovolj daleč za kakšno spogledovanje, koketiranje in flirtanje – pa ženske.
Dovolj o tem, a lahko bi govorili še in še o naši nedoslednosti in moški že apriorni prevalenci. Na vseh področjih, ne samo v literaturi.
O jubilejih ne bova govorili, dejstvo pa je, da ste že dolgo na svetu. Visoke starosti nisem načrtovala, ste dejali pred petimi leti. In da vam starost ne diši? Zakaj ne?
Sem zagrizena antijubilantka, hvala, da ste jih sočutno preskočili. Razlogov, zakaj ne maram starosti, je preveč, vam bom podarila brošurico Jolkizmi, izberite si tistega o starosti, ki se vam zdi najprimernejši.
Z leti naj bi vendarle pridobili dragocene spomine, številne izkušnje, predvsem pa modrost. Velja to za vas?
V zvezi s starostjo me štejte kot izjemo, ki potrjuje pravilo. Na primer moja mama, ki jo imam še vedno za svojega glavnega guruja, je živela skoraj sto let, in bi jih zelo rada doživela in praznovala. Tudi meni je bilo strašno žal, da je umrla dobrega pol leta prej s to neizpolnjeno željo. Z njo pa sploh nikoli in niti zdaj nisem delila te želje, saj na glas in potihoma upam, da mi ne bo treba še dolgo trajati, ko pa se zbojim, prav ne morem zaspati od skrbi in občutka silne nelagodnosti. Ponovim: imejte me za izjemo, ki je sploh ne kaže posnemati in le potrjuje pravilo. Bralcem Vzajemnosti prisrčen pozdrav.
Jolkizmi
*
Lepot starosti nisem dolgo ne videla ne občutila, mislila sem, da sem za njih prikrajšana zaradi sive mrene. Šla sem si jo takoj odstranit, ampak potem je bilo še slabše, o opevanih lepotah ne duha in ne sluha, le še hujše pogorišče, pravo razdejanje.
*
Starim bi bilo treba dopovedati, da bo svet obstajal tudi, ko jih ne bo več.
Mladim pa, da je obstajal tudi tedaj, ko jih še ni bilo.
*
Ljudje, ne mi solit' pameti, da vam je ne popopram.
*
Jaz bi že zdavnaj umrla, če bi si za to vzela čas.
*
Nesreča ne počiva, pravi ljudski rek.
Kaj pa sreča? Uživa.
*
Ko se dobro počutim, me obide neustavljiva želja, da bi se počutila še boljše.
*Blagor tistim, ki ne pogrešajo, česar nimajo. Pomeni, da imajo vsega na pretek.
Jolka Milič se je rodila 5. februarja 1926. Vse življenje živi in dela v Sežani, in to »ob glavni cesti, ki pelje v Trst in Ljubljano«. Leta 1947 je končala učiteljišče v italijanski Gorici, kjer je v enem letu opravila tri razrede. Sprva je bila zaposlena kot bančna uradnica, a jo je kmalu potegnilo v svet besed. Tudi sama je pesnila, še raje pa prevajala druge, objavljala kritike, eseje pa tudi polemike in javna pisma kot »jezna gospodinja iz Sežane« v slovenskih in zamejskih časopisih in revijah. Za svoje delo in povezovanje slovenske ter italijanske kulture je prejela 12 pomembnih nagrad v Italiji in Sloveniji. Še vedno veliko prevaja – največ seveda poezijo – iz italijanščine, občasno tudi iz francoščine in španščine, v slovenščino ter iz slovenščine v italijanščino. Do zdaj je izšlo blizu sto zbirk z njenimi prevodi, ki jih običajno tudi uredi, in drugih knjig, pri katerih je sodelovala. Čisto sveža je obširna antologija dvojezične poezije: Poezija – bla, bla, bla od A do ? (Za 2000 evrov poezije), v katerih so izvirniki in prevodi 20 sodobnih slovenskih pesnic in pesnikov. Obenem je izšla drobna, a vsebinsko bogata knjižica Jolkizmi s podnaslovom Rekla brez kontroliranega porekla in z njim. Jolkinim kratkim, iskrivim mislim so dodane fotografije njenega pokojnega moža, slikarja in fotografa Ivana Varla.
