Kdo je država?
Za slovenske zmage
Najsplošnejši odgovor na zastavljeno vprašanje je, da državo poleg njenega ozemlja predstavljajo njeni prebivalci – državljani. Tudi v uvodnem delu naše ustave piše, da je Republika Slovenija demokratična država, v kateri ima oblast ljudstvo. Pa je res tako? Ali državljani v resnici vplivamo na odločitve, ki nas prizadenejo? Na načelni ravni imamo to možnost, ko na volitvah odločimo, kdo bo v našem imenu vodil našo skupnost. No, imamo tudi možnost po sodni poti izpodbijati posamezne odločitve parlamenta ali vlade, vendar so taki primeri zelo redki. Ostaja nam še možnost, da državljansko voljo uveljavimo na referendumu, vendar je ustavno sodišče to možnost omejilo, še posebej ko gre za finančno poslovanje države. Dejansko smo nemočni, če se oblast odloči »pokriti« več milijard globoko »bančno luknjo«, ki so jo povzročili zgrešena politika in nesposobni upravljavci našega skupnega premoženja. Zgovorna je izjava Sama Hribarja Miliča iz Gospodarske zbornice Slovenije, ki pravi, da je vsak slovenski davkoplačevalec v času od leta 2007 do leta 2013 zaradi slabega upravljanja državnega premoženja že plačal 6.600 evrov. Koliko je nastalo celotne škode zaradi tovrstnega upravljanja naše države v 25 letih njenega obstoja, ni izračunal še nihče, saj državljani, ki moramo ta »zapitek« plačevati, tega ne vemo.
Pred četrt stoletja smo se na referendumu odločili, da svojo pravico do samoodločbe uresničimo v lastni državi. Letos se bomo lahko s ponosom spominjali tega časa, ko smo bili enotni bolj kot kadar koli prej v zgodovini. Ob tem pa je žalostno in nespodobno, da se posamezni politiki, ki v tistem času niti niso dojemali vseh posledic referendumske odločitve, zdaj skušajo predstaviti kot nekakšni »prvoborci« osamosvojitve. Včasih se jim celo zareče in pravijo, da smo se leta 1991 »odcepili« od Jugoslavije. Ne, Slovenija se ni odcepila, temveč se je razdružila od takratne skupne države in je kot njena soustanoviteljica prevzela tudi vse nasledstvene pravice in odgovornosti. V ta okvir spadata tudi osimski sporazum, ki določa našo mejo z Italijo, in avstrijska državna pogodba, s katero so določene pravice slovenske narodne skupnosti v Republiki Avstriji. Danes je Slovenija enakopravna članica Evropske unije, vendar so tisti, ki nas zastopajo v Bruslju, po prepričanju večine državljanov preveč ponižni pri sprejemanju različnih smernic evropskega uradništva. Naj v tej zvezi spomnimo na ljudsko modrost, ki pravi, da kdor ne spoštuje in ceni sebe, ga tudi drugi ne bodo.
V našem javnem življenju je pogosto slišati izkrivljanje dejstev, nestrpnost in celo sovražni govor. Žalostno je, da pri tem prednjačijo ljudje, ki smo jih pooblastili, da v našem imenu vodijo državo. Tako so na primer razprave v parlamentu pogosto povsem neprimerne za ta »hram demokracije«. Morda bi bilo vendarle primerno, da bi poslovnik omogočal odvzem besede raznim »govornikom«, ki jim sploh ni do čim boljših zakonodajnih ureditev, temveč tratijo naš čas in denar za samopotrjevanje. Že res, na prihodnjih volitvah se jim lahko zgodi »trd pristanek«, vendar bi bilo dobro, če bi imeli volivci že prej možnost odpoklicati poslanca, ki je zlorabil njihovo zaupanje.
Drži, da v Sloveniji po statističnih podatkih danes živimo bolje, kot smo pred četrt stoletja. Vendar je tudi res, da bi nam lahko bilo bolje, če bi se upravljavci naše države zavedali, da morajo sprejemati odločitve, ki bodo preprečevale nastajanje »bančnih lukenj«, tajkunsko prevzemanje podjetij, nezaščitenost delavstva in povečevanje revščine. Zlasti starejša generacija, ki je v največji meri prispevala gospodarskemu napredku Slovenije, je danes upravičeno razočarana, ker jim oblastniki namenijo 0,7-odstotno »uskladitev« pokojnin, obenem pa brez slabe vesti »pokrijejo« milijardne izgube v bankah, državnih podjetjih ali odtekanje skupnega denarja v zasebne žepe. To je treba ustaviti, kar je predvsem naloga zakonodajalcev, se pravi parlamenta. Naj vsaj pred tem izzivom pozabijo na strankarska preračunavanja in projekcije prihodnjih volilnih izidov ter se zavejo, da se slabo piše državi, ki ji državljani ne zaupajo. Z drugimi besedami: država smo vsi mi, ne le peščica, ki smo ji zaupali njeno vodenje.
