Z mojega okna

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | mar. '16

Samo pomlad ali sprememba življenjskega sloga?

Metina hči je med darili pod novoletno jelko prejela tudi drobno knjigo. Z novoletnimi darili je tako, da se moraš zanje zahvaliti izključno dedku Mrazu, kar se je tokrat izkazalo za res dobro. Kajti knjiga je bila prava bomba! Ne moreš se jeziti na pravljična bitja, pa tudi če bi se, ne bi nič pomagalo. Knjiga potuje okrog in je trenutno pristala na Metini mizi, potem ko je naredila pravo revolucijo v hčerinem stanovanju. Meta po drobnih potezah na zetovem obrazu predvideva, da je dedku Mrazu za tako darilo pisal kar on – po muzanju pa ima celo občutek, kako je zet prepričan, da je knjiga nujno potrebna tudi Meti. Debelo je požrla užaljenost in si pošteno priznala, da ji malo te knjižne modrosti ne bi škodilo. Posebno zdaj, pred veliko nočjo ne, ko je vendar že stoletja znano, da se ženske v tem spomladanskem času silno zaženejo v »generalno čiščenje«. Ta navada je mogoče ostala še iz časov, ko so na okenske odprtine v lesenih okvirjih postavljali živalske kože, da so branile vstop mrzlemu zraku, namesto zračenja pa so zrak popravljali s kurjenjem brinovih jagod v kadilnicah. Gotovo so potem spomladi z veseljem odtrgali kožo z oken in znosili vse odeje na svež zrak pa prebelili temne zidove z apnom, da so pregnali kužne soparice iz vseh kotov. Najbrž je od takrat ostalo to veselo spomladansko čiščenje, v katerem je še Metina mama vsako leto pobelila vso hišo znotraj in zunaj.

»Vsaj tega zdaj že nekaj časa ne delamo več,« je olajšano vzdihnila Meta. Ona sama si je še bolj poenostavila – ni več vsako leto zvlekla ven vseh oblek in jih ves dan prepuščala pomladnemu vetru. Seveda pa je še vedno vsaj spomladi pomila vsa okna in oprala in zamenjala zavese – ali pa jih ni zamenjala, saj so ji bile ene bolj všeč kot druge.

»Tiste, ki ti niso tako zelo všeč, vrzi stran!« je novo modrost rada prodajala hči, ki se je pravkar iz nove knjige naučila, kako in kaj.

Knjigi je bilo namreč naslov Umetnost pospravljanja in hči jo je rada posodila svoji mami. Meti.

»Boš imela do praznikov popolnoma pospravljeno stanovanje!«

Meta je hotela užaljeno zasukati nos, vendar je resnici na ljubo tudi brez knjige vedela, da se je v njenem stanovanju res nabralo veliko preveč reči.

Knjig. Oblek. Čevljev. Papirjev. Posteljnine in brisač in kuhinjskih krp. Odej in odejic. Posode. Pa sveč, spominkov, okraskov, cvetličnih lončkov, fotografij in otroških risbic ... Vsega preveč!

»Posodim ti knjigo, čudežno lahko je bilo pospraviti!« se je smejala mlada gospodinja v lepo čistem in čudno praznem stanovanju.

Kam smo pa prišli, da si bo zdaj mati iz knjig nabirala znanje o tem, kar bi morala že najmanj pol stoletja znati! Umetnost pospravljanja!

Ona vendar že dolgo pozna star sosedin pregovor: »Stavi sve na svoje mesto, radi rado, radi često!« To je edina umetnost!

»Ne bi rekla,« je zapela mlada, »vzemi knjigo!«

Tako zdaj Meta sledi mislim neke Japonke, ki že vse življenje pospravlja tuja stanovanja: hodi od hiše do hiše in se z lastnicami loteva njihovih neobvladljivih omar.

»Vržemo proč« je gotovo največkrat napisan stavek v tej knjigi! Vržemo knjige, obleke, papirje, spominčke, vržemo vse, česar ne potrebujemo več. Sliši se grozno: metati proč uporabne reči! Toda sliši se tudi logično – zakaj bi človek imel nekaj, česar ne potrebuje?

»Znebi se vsega, kar ni lepo, kar ni uporabno in kar ne prinaša sreče!« je listek, ki že dolgo visi na Metini steni. Lahko to napišeš, lahko prepišeš iz kakšnih pametnih nasvetov, težko pa narediš v svojem stanovanju!

»Vse zmeči stran! Naredi prostor za novo! Pospravljaš zadnjič, naslednjič bodo za tabo pospravljali drugi!« Ta nasvet, prepisan, od kdo ve kod, ki je tudi ležal na Metini mizi, jo je še najbolj podžgal, da se je lahko vsakič znova spet lotila dela.

In glej čudo: sploh ni bilo težko! Sploh ni težko! Samo malo moraš spremeniti zorni kot, pa se vse spremeni.

»Kaj pa nosiš?« jo je vprašala soseda, ko sta se srečali pred avtom, kamor je Meta prinašala polne vreče.

»Pospravljam!« je bila kratka. Kako naj razloži, česar še sama ni razumela, namreč lahkotnost, s katero se je ločevala od nepotrebnih reči – logičnost, s katero je uspešno spreminjala svoj življenjski slog – in bila vsak dan bolj zadovoljna sama s sabo in stanovanjem.

»Posodim ti knjigo, ko bom končala,« se je zasmejala in hitela naprej.

Mira Dobravec 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media