Z več truda na noge

mar. '16

Silvana Šonc

Pred slabimi dvajsetimi leti je bila Bolnišnica Sežana, tedaj najmanjša v državi, na dnu. Kadri so jo zapuščali, stavba je vidno propadala, bolniki so se ji, če je bilo le mogoče, začeli izogibati. Niso vedeli, kaj z njo narediti – zapreti ali poskusiti ohraniti. Danes bolnišnice po urejenosti in kazalcih zadovoljstva bolnikov ni mogoče prepoznati. Število osebja se je podvojilo, njen proračun povečal skoraj za devetkrat.

Bolnišnico, sprva namenjeno zdravljenju zdaj že skoraj pozabljene tuberkuloze, je skozi zgodovino spremljala nekakšna smola s programom. Zadnji udarec je sredi 90. let prejšnjega stoletja doživela z morda premalo domišljeno reorganizacijo bolnišnične mreže. Odvzet ji je bil velik del specialističnih ambulant, čez čas še polovica programa zdravljenja pljučnih bolezni. Začela je životariti.

No, zaprli je niso. Ob programu zdravljenja kroničnih pljučnih bolezni, ki ji je ostal, ji je bilo dodeljeno v stroki tedaj še nedomišljeno podaljšano zdravljenje starejših, ki danes predstavlja glavnino dela bolnišnice (100 od skupno 127 postelj). Zanj ni kazala zanimanja nobena druga bolnišnica.

Vzpostavljanje tega progama ni bilo tako preprosto, kot se je sprva zdelo. »Izkušenj ni bilo, vsebina ni bila opredeljena,« priznava direktorica Silvana Šonc. Po osnovna spoznanja so odšli v primerljivo bolnišnico v Nassau blizu Frankfurta.

Od dna do vzpona

Silvana Šonc, stara 63 let, prej direktorica sežanskega centra za socialno delo, je vodenje bolnišnice prevzela leta 1998, ko je bila ustanova povsem na tleh. V preizkušnjo s težko predvidljivim izidom se je podala predvsem zaradi občutka odgovornosti do 80 takrat še zaposlenih v bolnišnici. »Izguba zaposlitve ne bi bila udarec le zanje, ampak tudi za družine iz teh krajev.«

Pot do postopnega okrevanja bolnišnice je bila zaradi njene majhnosti in prepuščenosti gospodarsko razmeroma šibkemu lokalnemu okolju težavna. »Računati, da nam bodo izgube pokrili od drugod, je bilo iluzorno.« Iz hudih težav so se poskušali izkopati na vse mogoče načine. »Težko je bilo,« priznava.

Najprej je bilo treba znova dopolniti medicinsko ekipo, ključno za vsako kliniko. A ne samo to. Bolnišnica, kot je sežanska, resda ne potrebuje dragih operacijskih dvoran. Je pa zanjo skrajno pomembno število pripomočkov, npr. invalidskih vozičkov, in druge opreme. V najbolj kriznih letih so organizirali dobrodelne koncerte in tako zbirali sredstva za nakup opreme. Del prepotrebnega denarja so poskušali pridobiti s samoplačniškimi storitvami, pomagali so si z javnimi deli in sami izobraževali kader. In seveda – ves čas so pazili na vsak tolar oz. evro.

Silvana Šonc, gospa z občutkom, se je trudila zmanjšati tudi puščobnost bolnišnice. Denarja seveda ni bilo. Odločili so se za donatorske slikarske kolonije. Bolnišnica slikarjem, profesionalcem in amaterjem, postreže s prigrizkom, ti pa ji vsakič podarijo platna s tipičnimi kraškimi motivi. Sežanska bolnišnica je zaradi njih prijaznejša, svetlejša. In to je dobrodejno za bolnike.

Posebno pozornost so namenili dvigovanju kakovosti in varnosti zdravljenja. Sežanska bolnišnica se je med prvimi v državi odločila za poslovanje po standardu ISO in pravilih ACI, ameriškega standarda za bolnišnice. Oba standarda predpisujeta procese, pristojnosti, kazalnike, evidence in nadzor. »V to smo bili prisiljeni, drugače ne bi mogli preživeti,« pravi direktorica. Delo poteka tako bolj organizirano, učinki so boljši, manj je zapravljenega ali ukradenega časa, morebitno napačno ravnanje pa sledljivo.

Zdaj bolnišnico iz leta v leto obiščeta zunanji ocenjevalni skupini. Podrobno pregledata delovanja bolnišnice. »Strogi so, popuščanja ni.« Če ni vse v redu, bolnišnica ne more znova pridobiti certifikata. Odvzem pa bi bil udarec za njen ugled.

Po dobrih desetih letih, v katerih je bolnišnica dokazala sposobnost za preživetje, je končno dočakala tudi prvo obnovo po drugi svetovni vojni. Pridobili so novo kanalizacijo in vodovodno napeljavo, tako da je zdaj voda v vsaki sobi, novo gretje in prezračevanje, fasado s toplotno izolacijo in novimi okni, na streho pa so postavili 200 kvadratnih metrov sončnih zbiralnikov, prenovili so tudi bolnišnično kuhinjo. Večino denarja za energetsko prenovo so pridobili iz evropskih kohezijskih skladov in od ministrstva za zdravje, del je prispevala bolnišnica iz privarčevanega denarja, za del pa je najela manjše posojilo. Tekoči stroški so se znižali.

Intenzivnost namesto vdaje

Večino dejavnosti sežanske bolnišnice danes – kot rečeno – predstavlja podaljšano bolnišnično zdravljenje starejših, ki po težkih operacijah, možganski kapi ali drugih nadlogah, povezanih s starostjo (npr. kroničnih boleznih), potrebujejo dodatno zdravljenje, fizioterapijo in rehabilitacijo, da se lahko zanesljivejše znova postavijo na noge.

»Naša družba se hitro stara. Moralno smo dolžni pomagati starejšim, da lahko ne glede na število let čim dalj časa ostanejo v svojem domačem okolju, torej tam, kjer najraje živijo,« pravi Silvana Šonc. »Zanje je zelo pomembno, da vedo, da obstajajo ustanove, ki lahko poskrbijo za to.« Družba si pač ne more želeti, da bi velikanski del populacije tičal v socialnih ustanovah.

S programom podaljšanega zdravljenja starejših, ki so ga morali šele oblikovati, je sežanska bolnišnica končno našla zanesljiv prostor pod soncem. Povprečna starost njihovih bolnikov je 82 let, kar samo po sebi marsikaj pove. Taki bolniki, to so spoznali že med obiskom v bolnišnici v Nassau, potrebujejo intenzivno obravnavo, vključno s 24-urnim nadzorom zdravnika. Samo tako tudi sami bolj zavzeto sodelujejo pri lastnem zdravljenju. Da bi bilo to še uspešnejše, potrebujejo v bolnišnici še več fizioterapije in delovne terapije. Letos bodo dobili novo telovadnico in nekaj novih prostorov za posamično fizioterapijo.

Letno sprejmejo okoli 1.500 bolnikov. Največ, kar šest desetin, jih pride iz ljubljanskega kliničnega centra, preostali pa iz treh primorskih bolnišnic. Približno 60 odstotkov se jih vrne v domače okolje, med 23 in 25 odstotki jih odide v domove starejših, preostali pa v nadaljnjo rehabilitacijo, npr. v rehabilitacijski center Soča.

Osupljiva skromnost

Druga za bolnišnico pomembna prioriteta v času krize je bilo iskanje novih dodatnih programov. Našli so jih s približevanjem lokalnemu prebivalstvu, ki se po starosti uvršča med najstarejše v državi. Kar petina populacije na Krasu ima več kot 65 let.

Bolnišnica je zato znova odprla specialistične ambulante, z lastnimi napori pa je postavila tudi dializni center s petnajstimi mesti. »Dolžnost bolnišnice je, da se prilagodi potrebam in pravicam okoliškega prebivalstva. Danes ni več mogoče zlahka izostati z dela zato, da bi lahko ostarele starše peljali k zdravniku. Z novimi programi smo pomagali tudi družinam tukajšnjih starostnikov.«

Naklonjenost lokalnega prebivalstva se je s tako naravnanostjo bolnišnice okrepila. Tudi sicer jo utrjujejo. Recimo s srečanjem z osebjem, ki je delalo v bolnišnici v njenem zgodnjem obdobju. Pa z odločitvijo, da bodo v bolnišničnem parku uredili vrt s stiliziranim kraškim vodnjakom in klopmi, s katerim je kraški oblikovalec Borut Benedejčič lani na najprestižnejši svetovni razstavi vrtov v Londonu zasedel drugo mesto.

»Smo delujoča skupina, ki si medsebojno zaupa,« pravi Silvana Šonc. »Največ je vredno zaupanje, da bo dogovorjeno tudi narejeno. Če morda kdaj ni narejeno, se to zgodi zaradi drugih razlogov, ne pa zato, ker skrb za pacienta in lojalnost do hiše ne bi bili na prvem mestu.«

Prizna, da občasno pride do napačnega ravnanja z bolniki. »Pacienti in njihovi svojci pač niso več pripravljeni pristajati na vse. Čedalje iskrenejše ocenjujejo storitve. Toda znamo se opravičiti, če vidimo, da smo naredili napako.«

K preporodu bolnišnice je verjetno prispevala tudi stanovitnost v vrhu bolnišnice. Silvana Šonc namreč vodi bolnišnico že peti mandat. Tudi sama v tem vidi prednost. Pogoste spremembe v vrhu institucij se ji zdijo, karikirano, nekaj podobnega, kot nenehno menjavanje gospodarjev na veliki kmetiji: prvi bi sadil trto, drugi bi jo komaj zraslo zmetal ven in začel rediti krave itd.

»Treba je določiti smeri in cilje, oblikovati ekipo in strategijo, strateške korake pa prilagajati nastalim razmeram. Če posamezen problem ni rešen v enem mandatu, je v naslednjem,« pravi. Ob tem – za naše razmere res nenavadno – doda: »Veliko stvari je še treba narediti, pa še ne vem, kako.«

Mija Repovž


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media