Diabetiki in parodontalna bolezen
Glede na povečanje števila diabetikov in njihovo večjo dovzetnost za parodontalno bolezen je treba tej skupini bolnikov nameniti posebno skrb. Velikokrat bolniki z začetnimi oblikami diabetesa za svojo bolezen še ne vedo, zato imajo zobozdravniki pri odkrivanju teh bolnikov pomembno vlogo. Z zgodnjim odkrivanjem vnetja obzobnih tkiv se je mogoče izogniti izgubi zob in posledično dragemu nadomeščanju zob s protezami ali mostički.
V Sloveniji ima sladkorno bolezen 130.000 bolnikov. Za to presnovno bolezen je značilen povišan krvni sladkor, do katerega privede zmanjšano izločanje inzulina iz trebušne slinavke ali zmanjšano delovanje izločenega inzulina na telesna tkiva ali oboje hkrati. Kronično povišan krvni sladkor škodljivo vpliva na večino telesnih organov in tkiv, zato je klinična slika pestra. Najpogostejši so zapleti, kjer pride do okvare, motenj v delovanju, v hujših primerih pa tudi do odpovedi delovanja. Običajno so prizadeti srce, ožilje, oči, ledvice in živčevje.
Diabetes se kaže tudi v ustni votlini kot pomanjkanje sline in občutek pekočih ust, izguba okusa, ustni zadah, glivične okužbe, slabše celjenje ran ter predvsem parodontalna bolezen.
Kronično vnetje obzobnih tkiv zaradi bakterijskih zobnih oblog (parodontalna bolezen ali kronični parodontitis) velja za najpomembnejši vzrok izgube zob. Po zadnji epidemiološki raziskavi ima v Sloveniji skoraj polovica preiskovancev med 35. in 85. letom napredovalo obliko kroničnega parodontitisa, ki zahteva specialistično parodontološko zdravljenje. Za začetno stopnjo bolezni je značilna omejenost na dlesen, ki je otečena, pordela in krvaveča na dotik, sicer pa bolnik nima posebnih težav. Ko bolezen napreduje, pride do razgradnje obzobne kosti, kar se kaže kot umik dlesni in razgaljenje korenin, razmajanje zob in v nekaterih primerih tudi spontani izpad zob.
Povezava diabetesa in parodontalne bolezni
Med ustnim zdravjem in zdravjem celotnega organizma je vzajemen vpliv, kar velja tudi za povezavo med diabetesom in parodontalno boleznijo. Pri diabetikih je potek kroničnega parodontitisa navadno hitrejši in intenzivnejši, še posebej pri tistih s slabo urejenostjo krvnega sladkorja. Velja tudi obratno, saj se po ozdravljenju vnetja obzobnih tkiv izboljša urejenost krvnega sladkorja, zmanjšata pa se potreba po zdravilih in možnost kroničnih zapletov diabetesa.
Mnogi diabetiki še vedno obiščejo zobozdravnika šele takrat, ko je parodontalna bolezen že napredovala in povzroča težave pri hranjenju zaradi majavosti in izpadanja zob, ustni zadah in druge zaplete v ustni votlini. Zato je pomembno, da parodontalno bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, ko še ni napredovala, še nima vpliva na urejenost krvnega sladkorja in še niso prisotni kronični zapleti diabetesa.
Zdravljenje je predvsem odvisno od prizadetosti obzobnih tkiv. Kadar gre za začetno obliko parodontalne bolezni, se to pri diabetikih začne enako kot pri sistemsko zdravih osebah. Bolnika je tako treba najprej naučiti pravilnega čiščenja zob in medzobnih prostorov ter odstraniti trde zobne obloge oz. zobni kamen nad dlesnijo in pod njo.
Ko gre za bolj napredovalo obliko parodontalne bolezni, pa poduku o pravilni ustni higieni in odstranjevanju zobnega kamna dodatno sledi še napotitev k specialistu parodontologu, kjer z antibiotično terapijo in kirurškimi posegi odstrani vnetje, v nekaterih primerih pa je mogoča tudi delna obnova obzobnih tkiv.
Dolgoročna uspešnost zdravljenja parodontalne bolezni je pri diabetikih torej odvisna tako od pravilne ustne higiene kot tudi od urejenosti krvnega sladkorja, zato je ob pravilni prehrani in telesni dejavnosti priporočljivo, da pogosteje hodijo na preventivne zobozdravstvene preglede in redno opravljajo odstranjevanje zobnega kamna.
