Varna kopalnica
Starejši se doma počutijo varno in so manj pozorni, prav zato pride tu pogosteje do padcev in poškodb kot v tujem okolju. V stanovanju je verjetno »najnevarnejši« prostor kopalnica. Da bi jo napravili čim uporabnejšo in varnejšo, moramo načrtovalci zadostiti vsem mogočim potrebam in zahtevam.
Kopalnica ali stranišče morata biti dostopna tudi tistim, ki si pri gibanju pomagajo s hojco, palico, berglami ali vozičkom, biti morata dovolj prostorna, predvsem pa je treba odstraniti vse ovire, ob katere se lahko spotaknejo, zataknejo ali jih morajo obiti.
Tuširanje, vstajanje s straniščne školjke pa tudi samo umivanje zahtevajo vsaj nekaj moči in občutka za ravnotežje. Starejši so fizično šibkejši, poleg tega tudi slabše vidijo, imajo porušen občutek za ravnotežje in so dovzetnejši za poškodbe. Zato je pomembno, da se lahko v vsakem trenutku naslonijo ali oprimejo kopalniške opreme. Zato mora biti dobro pričvrščena, imeti pa mora tudi dovolj veliko nosilnost, ki prenese težo odraslega človeka. Glavni vzroki za poškodbe v kopalnici so zdrsi in padci. Razlogi zanje pa drseče (mokre) površine, ovire, ob katere se spotaknemo, včasih tudi vrtoglavica, ki nastopi ob menjavi telesnega položaja. Vsekakor naj bo v prostoru čim manj nepritrjenih in slabo nosilnih elementov (stojala za brisače, košare za perilo, slabo pritrjene omarice). Kadar na hitro potrebujemo oporo, se namreč oprimemo najbližjega predmeta.
Ko na novo načrtujemo kopalnico, se odločimo za nedrsečo talno keramiko, prav tako kot ploščice, mozaik ali kadičko v tušu. Če si lahko privoščimo talno oz. stensko ogrevanje, je poleg prijetno toplih površin v stiku s kožo pomembno tudi to, da se površina hitreje posuši in tako postane »stabilnejša«. Prhanje je mimogrede priročnejše, saj uporabniku ni treba plezati in se dvigovati v kad. Ovir naj bo čim manj, pa naj gre za pragove in stopnice ali fiksne stene, ki onemogočajo dostop, kadar uporabljamo pomagala. Idealna kabina ima vrata, ki se na široko odpirajo, in je v istem nivoju kot vsa kopalnica.
Nepogrešljiv dodatek je tudi klop ali preklopni sedež, ki pomeni manj napora in večjo varnost med umivanjem. Ročka za prhanje naj bo nameščena tako, da je dosegljiva iz sedečega položaja. Pri dvigovanju nam pomagajo tudi opirala. Ta lahko namestimo tudi v bližino straniščne školjke. Opirala morajo biti gladka in brez ostrih robov, oblikovana tako, da jih uporabnik prime s celo površino roke, ne le s prsti, ki s starostjo postanejo šibkejši in manj spretni. Pri njihovem pritrjevanju je pomembno, da je roka v začetnem položaju pokrčena ob telesu, ne iztegnjena, saj le tako izkoristimo vso moč in ohranimo stabilnost. Vakuumsko prisesanim ročkam pa se raje izogibajmo – če popustijo, so namreč še nevarnejše. Kadar ne moremo zamenjati kadi, lahko na dno namestimo protizdrsne nalepke. Kadar pa bi radi ohranili kopalno kad, izberemo tako z vratci, ki se nepredušno zapirajo, in vgrajenim sedežem, ki olajša vstajanje.
Straniščne školjke so prav tako različno visoke, standardno jih nameščamo med 40 in 45 cm od tal. Nižje stranišče olajša odvajanje, je pa malce težje z njega vstati. Enako velja pri sedežih za prhanje. Nosilec toaletnega papirja – obstajajo tudi takšni, ki so del opirala – namestimo v višini 70 do 90 cm od tal in tako da ga sede najlažje dosežemo. Izberemo stabilen nosilec, ki zadrži zvitek toaletnega papirja, da ne pade po tleh in se ne odvija prehitro (npr. z gumijastim jezičkom, ki zavira kolut).
Umivalnik naj bo raje večji kot majhen, saj tudi tako preprečimo škropljenje vode po tleh. Tudi višina umivalnika ni standardizirana. Vsekakor pa je bolje, da je korito malo višje kot prenizko. Običajne višine se gibajo med 80 in 90 cm, malo manj takrat, kadar je uporabnik na vozičku, v tem primeru pa seveda umivalnik ne sme imeti podstavka, temveč ga konzolno vpnemo v zid. Odločimo se za enoročne armature, ker so enostavne za upravljanje.
V prostoru naj bo čim manj elementov, ti pa naj bodo dobro dostopni in dosegljivi, območje za gibanje dovolj široko, materiali in oblike čim enostavnejši, da si olajšamo čiščenje.
