Spominov za več romanov
Lepša Šturm je pri devetdesetih letih iskriva in mladostna gospa, ki redno spremlja športne in kulturne dogodke, uporablja tablični računalnik in si dopisuje po elektronski pošti. Srečanje z njo v stanovanju, polnem slik in grafik znanih slovenskih umetnikov ter družinskih fotografij, je poseben dogodek.
Da bi kazalo gospo Lepšo predstaviti našim bralcem, nam je svetovala nekdanja ravnateljica Centralne tehniške knjižnice Nada Čučnik Majcen, ki se je spominja kot strokovno in vrhunsko usposobljene knjižničarke, odlične organizatorke, vedno pripravljene pomagati in deliti znanje z drugimi. Z nami je delila svoje spomine.
Najprej me je zanimalo, kako je dobila ime. »Po očetovi najstarejši sestri, je izpeljava iz Leposave. Bila je zelo talentirana, če bi imela možnost, bi verjetno postala slavna slikarka,« razloži. In nadaljuje: »Oče je bil iz velike beograjske družine Todorović, v kateri so zelo cenili izobrazbo. Bilo je osem otrok, vsa tri dekleta so naredila licej, kar za tisti čas ni bilo prav pogosto. Fantje so končali univerzo, edino moj oče se je odločil za vojaško akademijo. Napol bolan se je vrnil iz 1. svetovne vojne in poslali so ga službovat v Žiri, kjer so varovali rapalsko mejo. Tam je spoznal mlado učiteljico Mileno Rekar, ki je bila iz ljubljanske meščanske družine. Čeprav so njuni ljubezni nasprotovali tako njeni kot njegovi, sta se poročila. Oče je zapustil vojsko, tudi zaradi zdravja, preselila sta se v Vojvodino, kjer je dobil službo državnega notarja, kot bi se temu reklo danes.« V Tovariševem blizu Bačke Palanke se je rodila Lepša, njuna edinka. »Ja, sem nekakšna slovensko-srbska mešanica, pa z vsake strani sem nekaj podedovala. Imela sem veliko in razpršeno sorodstvo, a smo se veliko obiskovali … Na Resljevi v Ljubljani sem preživela lepo mladost ob svoji čudoviti babici.« Nato na hitro povzame njeno zgodbo. »Babico Ivanko je posvojila Josipina Počivavnik, ki je vodila ljubljanski hotel Lloyd, zato so ji rekli teta Lloydova. V njem so se shajali slovenski intelektualci, znan je bil po odlični kuhinji, teta je prirejala kuharske tečaje, podpirala je reveže, študenti so hodili k njej na kosilo. Tako sta se babica in dedek, Fran Rekar, ki je kasneje postal sodnik, spoznala. Zanimivo – on je bil doma z ene strani Trubarjeve, ona pa z druge.«
Med pogovorom ves čas niza podrobnosti, letnice, imena ... Skoraj za vsakega od sorodnikov zna povedati zanimivo zgodbo in vsaka je vredna vsaj novele, če že ne kar romana … »Morda vam bo zanimivo, da je na vojaški akademiji moj oče prijateljeval z Dražo Mihajlovićem. Draža je bil zelo inteligenten človek, iz učiteljske družine, razgledan, uglajen, prav imenitna oseba, mi je pravila baka. Kasneje sta izgubila stike, oče je umrl leta 1941, tik pred začetkom vojne.«
Bibliotekarska kariera
Gimnazijo je gospa Lepša delala pri uršulinkah v Ljubljani, na študij agronomije pa je morala v Zagreb. »Všeč mi je bilo vrtnarstvo in oblikovanje okolja, čeprav so se takratni sošolci norčevali iz te želje.« Pa jo je življenje drugače zavrtelo, vrnila se je v Ljubljano in doštudirala biologijo. Leta 1951 se je zaposlila na revijskem oddelku Centralne tehniške knjižnice (CTK), kjer je delala vse do upokojitve. »Sem bolj tehničen tip kot pa družbosloven. Nikoli pa si nisem mislila, da bom pristala v tako 'čisti' tehniki. No, pa sem.« Pripomogla je k temu, da je CTK postal informacijski in izobraževalni center, ki je podpiral študij in znanstvenoraziskovalno delo uporabnikov s tehniškega in naravoslovnega področja.
»Sprva je bil ves CTK v dveh sobah na rektoratu univerze. Potem smo dobili prostore v vili iz avstro-ogrskih časov na Tomšičevi 7. Bila sem že upokojena, ko so leta 1994 knjižnico preselili v prizidek med Cankarjevim domov in stolnico TR. 'Našo' nekdanjo vilo pa je kupila ameriška ambasada. Zelo me je zanimalo, kako je videti stavba, v kateri sem preživela 39 let, pa sem enkrat telefonirala, če bi si jo lahko ogledala. Najbolj sem si želela videti balkon v nekdanji pisarni, s katerega je bil spomladi čudovit pogled na veliko magnolijo pri sosednji vili. Kako sem bila presenečena – balkona ni bilo več, Američani so ga kar odrezali in postavili nekakšno debelo stekleno steno ali dvigalo,« se spominja z rahlim obžalovanjem.
Rada je imela svoje delo, pravi, in dejavna je bila tako v slovenskem kot jugoslovanskem bibliotekarskem združenju. Prejela je kar nekaj nagrad, med njimi leta 1969 državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem.
Kultura in šport
Lepšin pokojni mož Marjan Šturm je bil »hudourničar«, inženir gozdarstva, ki se je ukvarjal z urejanjem hudournikov po vsej Sloveniji. »Med drugim je pisal mnenja o primernosti terena za gradnje hiš. Marsikdaj ga niso upoštevali, pa se je kasneje izkazalo, da je imel prav, ko je kakšna hiša začela drseti.«
Čeprav sta bila z možem iz tehnične stroke, ju je vseskozi spremljala kultura. »Kar 70 let sem imela abonma v Slovenski filharmoniji. Lani jeseni se prvič nisem več prijavila, ker težko hodim …« Lahko se pohvali, da je spoznala veliko literatov, pesnikov, slikarjev. Ker sta ji starša zgodaj umrla, je bila pogosto pri mamini sestri Mari »Teta se je poročila v družino Šuklje. Ali veste, kdo je bila Gizela Šuklje? Bila je učenka Jožeta Plečnika, prva ženska, ki je pri njem končala študij arhitekture in je pri njem delala kot asistentka. Pri teti Mari in stricu Vladku se je ob sobotah zvečer zbirala prijateljska družba, v kateri so bili tudi Božidar Jakac pa Miha Maleš, Pavel Golia in še drugi. Ti večeri so bili čudoviti. To je bila prava fakulteta zame, kaj vse sem izvedela …«
Kar razživi pa se, ko se spomni prijateljev. »Že od prve gimnazije nas je bilo skupaj šest deklet. Prijateljstvo smo ohranile še naprej, tudi ko smo si ustvarile družine, smo prijateljevali. Skupaj smo hodili na izlete, na poletne počitnice, na smučanje, naši otroci so se družili, še zdaj imajo stike. Zelo dobro smo se razumeli. V zrelih letih je kolega arhitekt že razmišljal, kako bi zgradil hišo, v kateri bi stanovali vsi skupaj, ko bi se postarali. V družbi smo imeli različne poklice – od gozdarja, agronoma do ginekologa in kirurga, tako bi bilo poskrbljeno za vse vidike življenja. Imeli smo že ugledano parcelo. Pa se je obrnilo drugače. Zdaj sva na žalost živi le še midve s prijateljico Jelico.« Na moža ima posebej lepe spomine. »Imela sva harmoničen in lep zakon. Le za smučanje ga nisem mogla navdušiti. No, kasneje, ko je bil že starejši, je poskusil s tekom na smučeh. Ta mu je pa ugajal.«
Šport je namreč še ena njena velika ljubezen. »Starši so me že s sedmimi leti postavili na smučke in presmučala sem vse zime. Pa veliko smo drsali. Za Miklavža sem dobila prve drsalke in je že bil led, da smo se začeli učiti drsanja pred halo Tivoli ali pa na ribniku v Tivoliju. Spomnim se, kako smo pred vojno smučali na Rožniku, od cerkve dol, potem so nam Italijani pobrali smuči. Kasneje smo se z družbo vozili z vlakom v Kranjsko Goro ali v Planico, nato pa tudi v tujino. S sinom pa z vnukoma (pravnuka sta še čisto majhna) smo res veliko presmučali.« Smučanje zadnja leta spremlja le še po televiziji in ne zamudi prav nobene tekme.
