Odprt arhiv za vse obiskovalce

Na izlet za mejo

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Prosti čas | apr. '16

Repentaborska cerkev na vrhu vzpetine Tabor.

Namesto da bi šli čez nekdanjo slovensko-italijansko mejo nakupovat, si vzemimo čas in obiščimo katero od številnih zanimivosti v zaledju Trsta.

Ko se peljemo z Opčin proti Tržiču (Monfalcone), opazimo na desni strani na visokem hribu cerkev z obzidjem. To je Repentabor, ki se dviguje nad vasico Col pri kraju Repen. Z višine 418 metrov je lep razgled na okoliške vasi, v katerih še danes večinoma živijo zamejski Slovenci, proti morju in proti Alpam v daljavi.

Na vrhu Tabora je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče prvotnih prebivalcev, dokler ga niso zasedli Rimljani. Kasneje so grič zasedli vitezi templjarji. Cerkev na njem pa je prvič omenjena leta 1316. Legenda pravi, da je nekoč star, zapuščen Tabor zasedel nekdo, ki je ponoči hodil med hišami in topotal s kopiti ter kradel kokoši in druge majhne živali. Vaščani so domnevali, da je vrag, a ko so se poskusili povzpeti na grič, jih je nekdo zasul z ognjenimi butarami. Za napad na grič so nato najeli mimoidočega viteza, rezultat pa je bil enak. Vedno bolj prepričani, da je tam vrag, so se vaščani obrnili na škofa, ki jim je svetoval, da bi prosili za pomoč Mater božjo. Vaščani so to res storili. Po viharni noči, ki je sledila, so se vaščani zjutraj brez težav povzpeli na vrh griča. Našli niso nikogar, na kamnu pri skalnati hiši so našli odtis stopala Matere božje, na lipi pa vražji rep. V zahvalo so vaščani postavili cerkev, posvečeno Materi božji. Cerkvam z obzidjem so rekli tabor in tako je iz Rep na Tabor nastalo poimenovanje Repentabor. V 14. in 15. stoletju je dajal zavetje okoliškim prebivalcem pred turškimi vpadi. Cerkvi so leta 1512 dozidali zvonik in jo nato še večkrat prenovili. Današnjo obliko je dobila leta 1750. Nekdaj so se za veliki šmaren (15. 8.) proti Repentabru vile procesije iz Trsta, Sežane in manjših kraških krajev.

Ko nadaljujemo pot v smeri proti Proseku, se ustavimo pri vasi Borgo Grotta Gigante v občini Zgonik (Sgonico) in obiščimo eno največjih kraških jam – Briško jamo (Grotta Gigante). Osrednja dvorana je visoka 107 metrov, široka 65 in dolga 130 metrov. Vanjo vodi kar petsto stopnic, zato za tiste, ki težje hodijo, obisk ni priporočljiv.

Velja pa se povzpeti na Vejno ali Grižo (Monte Grisa), razgledno vzpetino 322 metrov nad morjem. Na njenem vrhu je postavljeno svetišče, ki je mogočna, a hkrati preprosta zgradba v obliki prizme. Predstavlja veliki beli jadri, ki se križata in oblikujeta črko M (M kot Marija), kar naj bi prinašalo mir in vedrino. In kakšna je zgodovina svetišča?

Po drugi svetovni vojni so bili Trst, Slovensko primorje in Istra razdeljeni na cono A (Trst z okolico), ki je bila pod oblastjo zavezniških sil, in cono B (Slovensko primorje in Istra), ki je bila pod jugoslovansko vojsko. Takrat so se italijanski duhovniki zaobljubili, da bodo v zahvalo postavili cerkev Marije Matere božje, če bo cona A pripadla Italiji. To se je tudi zgodilo in 19. septembra 1959 so postavili prvi kamen za svetišče. Papež Janez XXIII. je odločil, da bo svetišče posvečeno Mariji Materi božji in da bo v duhu novega časa vabilo k združitvi narodov, še zlasti med vzhodom in zahodom. Na Vejno prihajajo romarji z vsega sveta. Tam je 1. maja 1992 maševal tudi papež Janez Pavel II.

Po sledeh znanih pesnikov

Svetišče Monte Grisa je veličastna stavba.

Nekoliko dlje je kraj Nabrežina (Aurisina), znan po železniškem križišču, kjer se od proge Sežana–Trst odcepijo tiri naprej proti severni Italiji. Druga znamenitost je kamnolom, kjer so že v času Rimljanov kopali znan nabrežinski kamen, ki so ga uporabljali po vsej Italiji ter izvažali še drugam po Evropi.

Nadaljujemo v Devin (Duino), kjer nad morjem stoji znan Devinski grad. Z gradu vodi po robu visokih Devinskih sten (200 do 300 metrov) lepo urejena Rilkejeva pešpot. Dolga je dva kilometra in vodi do kraja Sesljan (Sistiana). Ime je dobila po avstrijskem pesniku Rainerju Marii Rilkeju, ki je bil v letih 1909 in 1910 gost na Devinskem gradu in se je pogosto sprehajal po njej.

Tržaška obala s Sesljanskim zalivom je navdihovala tudi slovenske pesnike. Po isti poti kot Rilke so se sprehajali tudi Simon Gregorčič, Igo Gruden in Anton Aškerc. Tu je svoj prostor našla tudi lepa Vida iz Prešernove balade. 

Ob vznožju ruševin starega gradu opazimo Belo damo, belo skalo, s katero je povezana legenda o graščakinji Esterini da Portole, ki jo je ljubosumni mož pahnil skozi okno v morje. Padla je na bele skale in tudi sama okamnela. Njen duh se vsako noč vrača na grad, v sobo ljubljene hčerkice, ob zori pa se vrne v skalo.

Preden zaključimo izlet, obiščimo še Štivan (San Giovanni di Duino ali San Giovanni al Timavo). Bela gotska cerkev je bila zgrajena v 15. stoletju. Med 1. svetovno vojno je bila do tal porušena, leta 1932 so jo ponovno zgradili in leta 1952 obnovili.

Tukaj pride spet na površje slovenska reka Reka, tokrat pod imenom Timava (Timavo). Reka izvira na Hrvaškem pod Snežnikom, teče 40 kilometrov po Sloveniji in ponikne v Škocjanskih jamah. Prikaže se le v nekaterih izredno globokih kraških jamah na svoji poti pod Krasom. Po naslednjih 40 kilometrih spet pride na površje pod cerkvijo svetega Janeza Krstnika (San Giovanni in Tuba), kjer so trije arteški studenci. Iz prvega, ki je ob kamniti skali, priteka voda iz rovov, globokih približno 70 metrov. Reka Timava se nato izlije v morje blizu Devina.

Besedilo: Jožef Drab, fotografije Repentabor: Jože Drab


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media