Na motorju naj vas vodi zdrav občutek
Visoko poletje ni primerno za vožnjo, ker je v moto oblačilih preveč vroče
Vožnja motocikla je prijetno početje. Dober je občutek pri obvladovanju stroja in ceste. Zanimivo je doživljati okolje na svežem zraku in spoznavati nove kraje. Celo navezovanje stikov z neznanimi ljudmi je preprosteje, ker sta motor in nasmeh tista, ki napeljeta k prvemu stiku. Vseeno pa je treba napisati, da je motorizem podoben vrtnici. Ima lep cvet, toda tudi veliko trnja. Tega se je treba zavedati, sicer boste doživeli razočaranja, o katerih ljudje nikoli ne spregovorijo.
Kaj lahko pomeni odločitev, ko si od države pravkar potrjen vitalen upokojenec končno lahko privošči nov motor, da bi užil, kar je v življenju zamudil? Najprej se vprašajte, kakšna so lahko razočaranja, in si pošteno odgovorite. Velik in močan motor je lahko uresničenje sanj. Pri nizkih hitrostih v kakšni prometni gneči ali na ozki strmi cesti pa lahko postane prav grdo zoprn in takrat se prebudi strah. Možak bi ga rad obvladal, pa ne gre tako, kot je pričakoval. Strah in vožnja motorja pa sta nekaj, kar zagotovo ne gre skupaj.
Ali ste morda opazili, da pri vožnji niste več popolnoma zbrani, da vas včasih kakšna reč preseneti ali da prepozno reagirate? To je že pomemben alarm, da niste več kos zahtevam vožnje. In to je tudi klic, da se je treba začeti ukvarjati s telesno vadbo: s sprehodi v naravo, z igrami z žogo, z badmintonom, s plavanjem.
Motorist začetnik
Človek, ki se na zrela leta prvič kobaca na sedež motocikla, mora biti najprej zelo dojemljiv za modre nasvete. Čisto soliden sogovornik je lahko prometni policist motorist. Fantje so preprosto dobri in izkušeni. Znajo poslušati. In znajo povedati.
Čelada z dvižnim obraznim delom je najbolj uporabna.
Kandidat za motorista mora solidno obvladati vsaj vožnjo kolesa in mora biti telesno dovolj mladosten. To pomeni, da mu ni težko poklekniti, da z lahkoto v kopalnici pobere s tal milo, da lahko kresne s sekiro po polenu in si ne odbije noge. Skratka, da nima gibalnih težav.
Če človek desetletja sploh ni vozil motocikla, vozniški izpit pa je opravil v mladinskih delovnih brigadah, je na istem kot popoln začetnik. Edina pametna pot je, da se zaupa odličnemu inštruktorju in mu plača, da ga vpelje v zanesljivo vožnjo motocikla.
Treba se je zavedati, da so današnji motocikli preveč živahni, preveč nervozno odreagirajo in preveč močno zavirajo. Kar je bil leta 1969 vrhunec tehnike (beri: honda CB 750), je po današnjih merilih zaspano in leno kljuse brez zavor.
Kdor se motorizma loteva od začetka ali po dolgoletnem premoru, mora vsekakor začeti voziti primeren motocikel. Ne prevelikega in ne pretežkega. To pa ne pomeni, da je treba začeti voziti majhnega in počasnega. Je že prav, da gre vsaj 140 km na uro in da premaga klanec brez muke tudi, če se na motorju peljete dva. Zoprno je, če se ti za hrbtom »prilepi« dostavni kombi, motorist pa do konca tišči na plin in se ne more umakniti varno vstran.
Kakšen bi bil primeren motocikel?
Bodimo iskreni. Motor Zastavine stoenke je zmogel 55 konjskih moči (KM) in je vlekel 800 kilogramov pločevine in 300 kilogramov žive teže, potnikov. Katrca je imela opazno (za 20 KM) šibkejši motor, pa smo z njo čisto lepo živeli. Torej je lahko 55 KM v 230 kilogramov težkem motociklu zagotovo čisto dovolj. Takšna je recimo honda NC750X, moško velika in umirjena in dovolj poceni – pod 7.000 evri. Seveda je opremljena s sistemom ABS proti blokiranju zavor. ABS je pri vsakem zaviranju boljši od običajnega motorista.
Vendar upoštevajte, da motocikel ne stoji sam od sebe pokonci in da za krmilom ni priložnosti niti dovolj časa za dolgo razmišljanje o tem, kaj in kako ukreniti, da bo čisto prav. Če je motocikel bolj umirjene sorte, bo voznik z njim lažje živel. Z manj stresa. In zato z manj holesterola.
Čoper rahlja hrbtenico
Vsi preveč radi pozabljamo, da oblika in velikost motocikla pogojujeta naše udobje in počutje. Redki so motocikli, pri katerih je mogoče nastaviti položaj krmila, sedeža, stopalk. To je težko razumljivo. Voznik mora svoje telo prisiliti v neko novo, morda celo nenaravno držo, zaradi katere čez kakšno uro vožnje zaboli v vratu, v hrbtu med lopaticama, v križu, tudi v kolkih. Recimo: na čoperskem kruzerju tipa Harley-Davidson se precej nizko sedi. Kar pride prav, kadar si je treba pri manevriranju pomagati z nogami.
Vendar na večini takih motociklov se sedi z vso težo telesa na zadnjici in hrbtenici oz. križu. Vsaka luknja v asfaltu na takem motociklu boleče udari v vretenca. To postane neprijetno.
Najnaravnejša vozniška drža na motociklu izhaja iz počepa. Torej: trup in glava rahlo nagnjena naprej, pokrčena kolena, teža telesa na prstih in sprednjem delu stopala. V tem položaju se človek najlažje odzove (se vzdigne s sedeža), ko opazi poškodbe na vozišču, in tako amortizira udarec s tal.
Velik skuter je priročen
V mladosti je imel marsikateri Slovenec možnost spoznati skuterje znamk Lambretta in Vespa, tudi kakšno NSU-jevo primo. Vsi ti skuterji so imeli majhna kolesa in gume so bile slabe. No, tudi ceste so bile slabe, peščene, neprimerne za vožnjo na majhnih kolesih.
Skuter se lažje pelje kot motocikel.
Današnji skuterji so čisto nekaj drugega. Zato z lahkoto nadomestijo motocikel. Karoserija in visok vetrobran precej dobro zaščitita pred kapljami in prepihom. Pod sedežem je prostora za vrečo krompirja. Predvsem pa upoštevajte, da imajo skuterji samodejno sklopko in samodejni brezstopenjski menjalnik. Obe zavorni ročici sta na krmilu. Le odpirate in zapirate ročico plina, zavirate kot na kolesu. In to je to. Preprosteje je kot na motociklu. Zato ima voznik skuterja več časa za opazovanje prometa in okolice. In veliki skuterji gredo danes zlahka 170 km/h!
Le vaja dela mojstra
Med motoristi še kar ostaja prepričanje, da bodo s kilometri vožnje izboljšali svojo tehniko. Narobe! Nekatera opravila, ki so bistvenega pomena za varno in zanesljivo vožnjo, so pravzaprav preproste spretnosti, ki pa jih redki zmorejo odkriti sami od sebe. Zavijanje na ozkem prostoru, vožnja po strmi in serpentinasti cesti, speljevanje v klanec na pesku … to je le nekaj težavnih situacij, ki se jih da razumeti in naučiti obvladati le na tečaju varne vožnje.
Izgovori v slogu, saj se peljem počasi, jaz treninga ne potrebujem, so zatiskanje oči. Testi in študije kažejo, da vozniki v kritičnih situacijah reagirajo popolnoma napačno. V samoohranitvenem nagonu otrpnejo ali skušajo ustaviti nevarno gibanje. In tako zapravijo dragoceni čas, v katerem bi se dalo rešiti zoprno situacijo.
Večina motoristov si upa nagniti le do polovice možnega. Torej premalo, da bi izpeljali ovinek, ki se začne nepričakovano zapirati. Zato upoštevajte nasvet. Če ste nov ali že izkušen motorist, začnite sezono voženj s tečajem varne vožnje. Le na tečaju, na poligonu (imamo ga na Vranskem), lahko spoznate, kako se vede motocikel, spet dojamete gibanje in dinamiko. Zagotavljam vam, da boste presenečeni, v kako kratkem času boste na takšnem tečaju napredovali.
Oblecite se v svetle barve
Če želite preživeti na cesti, se oblecite v svetle, dobro opazne barve. In tudi čelada naj bo svetle barve, saj je prva vidna točka, ki kot svetilnik opozori, da je na cesti motorist. Motorist je ranljiv udeleženec v prometu, saj je slabo zaščiten, in ko poči, tudi boli. Izkušnje iz okolja kažejo, da motoristi na cesti ne padajo kot zrele hruške, sami od sebe. Do padca ali nesreče pride, ker je motorist ali storil napako ali je bil izsiljen in se je skušal rešiti. Pa še en nasvet: oblačila naj imajo prezračevalne odprtine. Na motorju lahko zbolite zaradi mokrega hrbta in preznojenosti, ne pa zaradi svežega zraka.
Popolna novost v ponudbi motorističnih oblačil so francoski brezrokavniki znamke Helite z všito zračno blazino. Zadeva je preizkušena in ocene so si enotne, da zračna blazina zelo učinkovito ublaži udarce (od vratu do medenice). Povprečna cena takšnega brezrokavnika se vrti okoli 550 evrov, kolikor je recimo cena dobre čelade. Med vožnjo tak brezrokavnik ne moti.
Predvsem pa ne pretiravajte
Poletje in visoka vročina sta za motorizem zoprna. Z motorjem se je najlepše voziti spomladi, v zgodnjem poletju in jeseni. Tristo kilometrov na dan je že kar pošteno dolg izlet, zato zares pazite, da se ne utrujate z dolgotrajnimi vožnjami. Zelo pomembni so redni postanki, na katerih pretegnemo telo in obvezno spijemo nekaj vode, da nadomestimo, kar smo izgubili z znojem. Hrana na poti naj bo lahka, ne preveč obilna. Raje več prigrizkov za cesto kot obilno kosilo s pivom. To človeka poleni.
Svoj motoristični dan načrtujte tako, da zadnjo uro ne boste na vrat na nos hiteli domov. Motorizem naj vam bo najprej in predvsem v užitek. Da je dan lepši.
