Ženska mora vedeti, da je zate edina
Niko Brumen je zelo čustven človek.
Niko Brumen je pesnik, pisec aforizmov in pedagog. Korošec. To in še nekaj malega izvemo o njem na svetovnem spletu. Na njegovi spletni strani ga slišimo peti lastne uglasbene pesmi. V Centru starejših Zimzelen v Topolšici ga od lanske jeseni, ko je postal njihov stanovalec, spoznavajo vsak dan bolj.
»Drugačen sem: / naj tak ostanem, / naj sebi le, / ne drugim, / sanje kradem,« pravi Niko v zadnji kitici svoje pesmi Drugačna molitev v pesniški zbirki Brevir duše note življenja, ki jo je izdal skupaj s pesnico Dragico Novak Štokelj.
Odkrito pove, da je bil in je drugačen. Prepričan je, da ga je takšnega naredilo zgodnje otroštvo: »Že kot otrok sem si naložil polno krivdo za stvari, ki niso bile moja krivda. To so bili vojni časi, nikogar nisem in ne bom sovražil zaradi tega, a vseeno travme ostanejo.«
Rodil se je na začetku leta 1943 na Javorju, in ko je bil star komaj leto in pol, ga je močno zaznamovala materina tragična smrt v boju s sovražnikom. Mater je pogrešal vse življenje. Dom in zavetje mu je dala babica, a nekaj je vedno manjkalo. Tista prva ženska v življenju otroka, ki mu da dediščino in popotnico za samostojno pot.
»Če se še enkrat bi rodil, / le eno bi storil: / dve materi bi zaželel, / da eno bi obudil.« (V paru)
»Izključno s pesmimi lahko izraziš nekaj, česar ne bi povedal drugače. Tega, o čemer govorijo moje pesmi, sicer ne bi povedal nikoli,« pravi in pri tem misli predvsem na pesmi, ki jih je napisal o ženskah, ženski, za žensko.
Kajti pravi: »Ženska je tista, okoli katere se vrtijo naše sanje in naše ljubezni. Vsaki ženski moraš pisati, kot da pišeš samo njej. Vsaka mora vedeti, da je edina. Ženskam ne smeš lagati. Ženske moraš imeti rad. Vsaka bi rada imela moškega, ki bi jo imel tako rad, kot sem jaz imel rad svoje ženske.«
Pesmi so čutne, iskrene, nežne, žalostne … »Več me ne ljubiš, / ne čutim ti utripa, / za mano več roka / tvoja ne tipa.« (Konec)
Z ljubeznimi se je obremenil, saj je zelo čustven človek. »Iz ženske, ki sem jo imel rad, sem naredil ikono. Preveč čustev sem naložil vase …«
K sebi moli, človek, sebi si bog!
Povsem drugačne občutke in pogled na svet pa sporoča Niko v aforizmih, v katere odlično preliva kritičnost do družbe, sveta, ljudi in sebe. Za več knjig jih je, izhajali so v Večeru in koroškem časopisu Prepih, v rednih rubrikah jih je prebiral poslušalcem Koroškega radia in Radia Radlje.
Še danes so aktualni, ostri, iskrivi, grobo humorni. »Vse aforizme še danes podpišem. Predvsem pa vam rečem: poslušajte svoje srce, ne tujih besed. Človek je bog sebi in nikomur drugemu.«
Niko je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na Ravnah na Koroškem končal gimnazijo. »Živel sem grofovsko, brez obveznosti. Pisal sem pesmi, in to sem počel zato, ker sem se s tem bahal, izkazoval z nečim, česar drugi niso znali.
Po gimnaziji nisem dokončal več nobene šole, čeprav sem se vpisal na tri fakultete … Vse me je zanimalo, vse možnosti sem imel odprte, sošolci so me imeli v čislih. A bil sem čuden tip v vseh pogledih, tudi pri sošolcih, ker se jim nisem podrejal.« Pa zaradi vsega tega ni imel težav z ljudmi, drugi so imeli težave z njim. To so mu gladko priznavali.
Kot pedagog je najprej delal v osnovni šoli v Črni na Koroškem, nato pa se je zaposlil v Centru za usposabljanje, delo in varstvo v Črni. »Kot pedagog sem bil preveč topel, preveč popustljiv, ljubeč, pa še kakšen preveč je bil … Samega sebe nisem cenil, zato tudi kot pedagog nisem bil kaj prida,« pošteno prizna.
Trpek, a hkrati bogat je pogovor z njim. Zdaj pravi, da si ne želi ničesar več, le mirno smrt. »Rosno mlad nisem več, tudi rosno mlad nisem bil nikoli,« je še ena čisto njegova misel, ki izraža Nikovo drugačnost.
