Lepo in tudi koristno

Prosti čas | apr. '16

Pri vrtnarjenju se ne srečamo ravno poredko s primeri, ko se je nemogoče opredeliti za okrasno ali koristno stran. Marsikaj lahko uvrstimo v predalček z naslovom za želodček in okras. Opraviti imamo torej s tistim latinskim izrekom, ki pravi, naj mešamo prijetno s koristnim. Spomnimo se le na nekaj takšnih primerov med drevnino, saj je ta čas še primeren za sajenje novih pridobitev.

Že izključno zaradi okusnih sadežev posajena žlahtna jablana ob pomladnem cvetenju pridobi status okrasnega drevesa. Ponudba vrtnih centrov in drevesnic obsega ob vsem drugem tudi posebnosti, ki so vredne vrtičkarskega preizkušanja. Če je komu to premalo, ima na voljo še globalno medmrežje. Jablana (Malus) pač ostane jablana in nekoč se je jasno vedelo, kaj je za okras in kaj za čežano ali zavitek. Danes so te razmejitve nekoliko zabrisane. S križanjem več botaničnih vrst so sicer nastale mnoge sorte, ki se ponašajo z enojnim ali polnjenim belim do rožnato rdečim cvetjem, plodovi pa so preprosto jabolčno zaobljeni in čisto nepomembni, zaradi neznatne velikosti in prevelike vsebnosti kislin res samo za okras. Med klasičnimi okrasnimi jablanami edino sorta 'john downie' daje pridelek okusnih in za dober lešnik velikih plodov, ki jih na Japonskem predelujejo v kompot in sušijo kot cela jabolčka. Samo za okras so drobni rumeni plodiči sorte 'golden hornet'. Nekatere sorte so cenjene tudi zaradi izrazito stebričaste ali povešave rasti. Drugače zanimive so sorte z intenzivno rožnato do rdeče obarvanim cvetjem, rdečkasto nadahnjenim listjem in tudi plodovi so na prerezu rdeči. Menda je njihovo izhodišče vrsta Malus floribunda. Ob križanju s sadnimi sortami je iz njih nastalo nekaj sort s sorazmerno debelimi plodovi, ki niso rdeči le na zunaj, temveč je tudi notranjost v celoti rdeče obarvana, in po okusu niso več neužitno trpki. Resnična oblikovna posebnost pa je sorta 'apistar' z lepimi rumeno-rdečimi peterorebrastimi plodovi. Gotovo so takšna barvna in oblikovna odstopanja od klasike zanimivost, ki daje veliko možnosti ustvarjalnim gospodinjam in gospodinjcem. Razmnoževanje okrasnih sort jablan ni nič zahtevnejše kot pri sadnih sortah, vendar tudi v tem primeru posegamo po šibkeje rastočih vegetativno množenih podlagah, ker bi na semenjaku predolgo čakali na prvo cvetočo pomlad. 

Ni borovnica, je pa okusna

V resnici je to kovačnik in je po botanični pripadnosti daleč proč od borovnic, a v nasprotju s skoraj vsem svojim sorodstvom nima strupenih plodov, temveč užitne. Strokovno je to Lonicera caerulea var. kamtschatica in samo iz te podvrste izhajajoči različki dajejo užitne plodove. Včasih rastlini rečejo sibirska borovnica, majska jagoda in podobno. Celo to ne drži, da bi bila to rastlina samo sibirskega porekla, saj raste tudi na Kamčatki in Kurilih. Tam naseljuje vlažnejša rastišča, ki so včasih komaj malo kisla, lahko z le malo prsti in z gruščnato kamnito podlago. Zato pa nekateri viri navajajo, da prenaša izredno nizke temperature in celo v cvetju menda nikoli ne pomrzne. Je listopadna grmovnica, ki v negovanem nasadu ne sili več kot meter v višino, rada pa se nekoliko bolj razšopiri v širino. Aprila in maja cveti kremasto rumeno in menda v takšnem stanju ni občutljiva za pozni mraz. V primerjavi z zelo priljubljenimi ameriškimi borovnicami je sibirska ali kamčatska »borovnica« mnogo manj zahtevna glede kislosti prsti in raste praktično v vsaki vrtni prsti. Obstaja več sort in nekatere dajejo kar do 3 cm dolge, valjasto razpotegnjene plodove borovničevo modre barve. Po okusu so sočno-sladki, užitni sveži, posušeni ali predelani v sokove in marmelade. Zaradi okrasnega cvetja in prav opaznih plodov je to tudi okrasna grmovnica, ki jo zlahka razmnožujemo z lesnatimi potaknjenci.

Debeloplodni šipek

Na okrasnem vrtu je še marsikaj užitnega in tudi med vrtnicami je posebnež z znatno večjimi plodovi, kot jih ima naš divji šipek, ki običajno končajo kvečjemu v čajni skodelici. No, saj je iz tega mogoče skuhati tudi delikatesno marmelado, ampak to je za tiste, ki imajo veliko potrpljenja. Precej manj truda imamo s predelavo skoraj za droban paradižnik debelih plodov vrste Rosa rugosa. Zato Nemci japonskemu šipku rečejo tudi tomatenrose. Izrazito debeloplodne odbranke sicer razmnožujejo vegetativno, toda tudi iz semena vzgojeni primerki nimajo zanemarljive vrednosti. Najprej so v okras beli, rožnati ali rdeči cvetovi, potem pa še za vrtnice vpadljivo veliki sadeži.

Dve vrsti drnulj

Najpogosteje zaslužijo to ime koščičasti plodovi rumenega drena (Cornus mas), a kako naj bi imenovali užitne sladkobno okusne sadeže japonskega drena cvetnika (Cornus kousa), ki v mehkem osemenju skriva dve ali tri trde koščice? Pomembno je, da sta to rastlinski vrsti, ki nista le vsaka po svoje lepi, temveč imata tudi užitne plodove. Posebno rumeni dren je ponekod uvrščen med sadno rastlinje, saj je z odbiro nastalo več sort, ki se odlikujejo po rodnosti, velikosti plodov in vsebnosti sladkorjev. Te drnulje niso samo rdeče, saj se med sortami najde tudi kakšna rumenoplodna. Sorte seveda razmnožujemo s cepljenjem. Če je cvetje rumenega drena majhno in zelo številčno, je njegov japonski daljni sorodnik v cvetu bahat zaradi velikih ovršnih listov. Zato ima prvi gospodarsko pomembnejše, sprva sicer trpke sadeže, pri drugem pa so ob dozoreli obarvanosti sladki in namenjeni predvsem zanimivemu pokušanju.

Nešplje in kutine

Opraviti imamo z dvema rodovoma iz družine rožnic, ki sta dednostno bliže hruškam in glogu kot jablanam, breskve s slivami pa so resnično že njihova daljna »žlahta«. Prava kutina (Cydonia oblonga) zacveti kmalu po pomladnem olistanju z velikimi cvetovi, ki so na vrtu tudi za okras, potem pa se na konceh poganjkov do jeseni obesijo hruškasto ali jabolčno oblikovani plodovi. Obstajata namreč dve podvrsti kutin. Le po imenu pa spada sem japonska kutina (Chaenomeles japonica), ki še obilneje in barviteje cveti in ima tudi užitne sadeže. Podobno velike cvetove kot navadna kutina ima tudi nešplja (Mespilus germanica), ki je bila nekoč bolj kot danes razširjena ter cenjena kot koristno sadno drevo, včasih komaj grmaste postave. Tudi na majhnem vrtu ne bo nadležna, cepimo pa jo z enakim uspehom tako na kutino kot na glog. Vzgoja sejančkov je sicer mogoča, vendar bi na cvet in plod morali precej dolgo čakati. Plodovi nešpelj se zmehčajo šele po jesenskem mrazu. Po mojem okusu so nešplje zanimivejše v cvetu kot okusne z zrelimi plodovi.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob