Sočutje
Za slovenske zmage
Za večino ljudi je sočutje povsem običajen odnos do okolja, v katerem živimo. Pripravljeni smo pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. Tudi pri nas nam posamezniki skušajo vtepsti v glavo, da je za zdravo družbo najpomembnejša tekmovalnost, kjer je vsak sam odgovoren za svoj družbeni in socialni položaj. To seveda ne drži, bistveno je, v kakšnem družbenem okolju živimo, katere vzorce in vrednote smo pripravljeni sprejeti in jih udejanjati. Med drugim tudi sočutje in solidarnost.
Živimo v času velikih sprememb, v oči pa bode, da je družba vse bolj socialno razslojena. Medtem ko si na eni strani posamezniki prisvajajo bogastvo (pogosto tudi nepošteno), se na drugi strani skokovito povečuje število revežev, ki komajda sestavijo konec s koncem. Pri tem je zanimivo, da so prav ti, ki imajo najmanj, najbolj pripravljeni pomagati.
Ta čas se ves svet spoprijema z begunsko krizo, ki je največja po drugi svetovni vojni. Vseh razsežnosti te tragedije niti ne moremo razumeti, če nimamo tudi osebnih spoznanj o vzrokih zanjo. Begunci seveda niso samo ljudje, ki iščejo varno zavetje. Če bi jim mednarodna skupnost v resnici želela pomagati, bi morala odpraviti vzroke, ki so povzročili uničevanje njihovih domov. Zlasti velesile bi končno morale sprejeti dejstvo, da se svet ne more vrteti po njihovem diktatu, pravzaprav pohlepu kapitala, ki ga na Bližnjem vzhodu najbolj otipljivo izkazujejo naftne multinacionalke. V ozadju so seveda tudi »igre« obveščevalnih služb, ki z relativno majhnim denarjem spodbujajo verske ali politične spopade. Potem ko se ti spopadi razplamtijo, stopi na plano orožarska industrija. Ni težko izračunati, da bi le z desetino denarja, ki ga »pospravijo« trgovci s smrtjo, odpravili lakoto v Afriki in zagotovili preskrbo z vodo. Toda takšna je pač logika svetovnega kapitala in lokalne politične elite so se mu za ohranjanje svojih privilegijev pripravljene ukloniti.
Begunska kriza nikakor ni samo humanitarni problem, pri iskanju rešitev se je treba seznaniti z vzroki, ki so jo povzročili. To bi morale storiti države, državljani pa lahko vsaj nekoliko ublažimo trpljenje ljudi, ki jih je vojna pregnala z njihovih domov. Večina ljudi je pripravljena pomagati, to se je pokazalo tudi pri nas, ko je prečkalo našo državo okoli pol milijona migrantov. Večina med njimi so bili begunci, nekaj pa tudi tako imenovanih ekonomskih migrantov, ki v Evropi iščejo možnost za boljše življenje. Večina ljudi skuša razumeti njihovo stisko in jim po svojih močeh pomagati. Kljub temu pa ne gre spregledati, da je tudi v Evropi zelo glasna skupina, ki se zateka k politiki rasne in verske »čistosti«. Temu se mora demokratična politika upreti in državljanom jasno sporočiti, kaj je prav in sprejemljivo in kaj ni. Tako bi bilo prav, če bi na primer ducatu kranjskih pedagogov, ki so preprečili nastanitev šestih mladoletnih begunskih otrok v dijaškem domu, ravnateljica oziroma ministrica za šolstvo izrekla stroge kazni. Učitelj, ki ne premore niti osnovnega sočutja do človeka v stiski, pač ne more biti dober pedagog. Kot tudi ni spodobno, da bi bil gasilec piroman, ki podtika požare, pa čeprav jih nato vsaj navidezno zavzeto gasi.
V Evropi že desetletja živimo v miru, to je morda največji dosežek odgovorne politike. Pravijo, da zna najbolj ceniti mir tisti, ki je doživel vojno. V tem pogledu velja prisluhniti tudi ljudem, ki v svoji stiski trkajo na naša vrata.
