Pa oči s sabo vzemi
Že vrsto let se je vsako pomlad s prijazno turistično agencijo peljala daleč na jug med drugim tudi pogledat, ali že cvetijo mandljevci in breskve in kako zeleno bo žito tudi doma čez mesec ali dva.
Ko sede še v trdi temi zjutraj na avtobus, prvi del poti po navadi predremlje – da se le zbudi do prvega postanka, ki zdaj že dolgo ni več na državni meji kot včasih, ko smo budni čakali, da nam pregledajo potne liste. Zdaj je prvi postanek že daleč od doma, na postajališču, namenjenem za počitek. Pred davnimi časi so bile to gotovo samo bencinske črpalke, zdaj pa so veliko več, posebno ob avtocestah.
Postajališča ob avtocestah se zdijo kot oaze ali pa kot past – tam ponujajo vse, kar človek potrebuje na poti, in še več. Spomnila se je svoje osuplosti, ko je kot otrok prvič videla avtocesto, ki so jo pravkar odprli za promet. Autostrada del Sole – rekli so ji Sončna cesta in česa takega si niti v sanjah ne bi mogla predstavljati. Cesta je imela na obeh straneh po tri pasove, avtomobili so vozili vzporedno in se prehitevali. In potem je videla velikansko stavbo, razpeto čez vseh šest pasov kot steklen most. In v mostu so bile trgovine in lokal, kjer so stregli s kavo, bila je samopostrežna restavracija, prodajali so spominke in igrače in sladkarije v čudovitih škatlah, prodajali so makarone vseh oblik in vseh barv pa suho meso in sire pa velike škatle z neznanimi pincami ... Saj sploh ni mogla pregledati, kaj vse ponujajo ... In pod vsem tem so bili velikanski toaletni prostori, ne le neznansko veliko stranišč in umivalnikov, celo prhal si se lahko, če si želel. In prostori so bili čisti in udobni in s toplo vodo in aparati, ki so pihali vroč zrak za sušenje rok. Čudila se je nad vsako podrobnostjo.
Ko danes to pripoveduje svojim vnukom, ne morejo verjeti, nad čim vse se je čudila babica. Saj so vse to res vsakdanje stvari, ki jih srečaš na vsaki avtocesti. Vedela je, da je otrokom vse to prav navadno, ona sama pa še zdaj začuti rahlo vznemirjenje na postajališčih ob avtocestah – tako ljubkih plišastih igrač in tako zanimivih bombonov kot tu ne prodajajo nikjer. In sendviči so neverjetno vabljivi in kava dobra kot takrat, ko je prvič spoznala kapučino! Še zdaj se težko premaga, da ne nakupi igračk in sladkarij za celo vrečo!
Pravzaprav zdaj ne kupuje več nepotrebnih predmetov, razume pa druge, ki jih kupujejo. Kot gre ona sama še vedno na vsakem postanku na kapučino, ne glede na to, koliko jih je že popila tisti dan in kako pozna in za kavo neprimerna je ura.
Tako na vsakem postanku stoji v vrsti, saj skuhati 50 kav res zahteva nekaj časa. Občudujoče gleda mladi dekleti pri kavnem avtomatu, kako spretno imata vse pod kontrolo in kako hitro se polnijo skodelice.
Na dolgi poti naključni sopotniki postanejo znanci in marsikdaj sogovorniki – neka bližina se vzpostavi med ljudmi, ki so si izbrali isto pot. Zato reče neznani sopotnici, ki tudi v vrsti čaka na kavo:
»To pa je služba, ne?« Seveda pri tem misli na mlade roke, ki hitijo in skrbno razvrščajo vse potrebno. Svoje občudovanje teh rok je želela deliti, vendar sliši odgovor:
»Ja, tu pa služijo! Kar izračunajte, koliko na uro dobijo za to kavo!«
Osuplo pogleda sosedo. Mar ne vidi pridnih rok in zavzetih delavk? Zato poskusi razložiti: »Ne, jaz sem mislila na to, kako hitro delajo!«
»Ah, dela avtomat! Kmalu pa bodo roboti,« neprizadeto reče tujka.
Da, v hipu je postala tujka – ona je samo čakala na svojo kavo, niso je zanimale ne bogato založena trgovina ne pridne roke mladih natakaric. Gotovo se gospa ni sposobna čuditi niti temu, da ima avtocesta tri pasove, in prav navadno se ji gotovo zdi, da je steklena stavba postajališča razpeta čez vseh pet pasov, kakor se ji zelena barva mladega žita gotovo zdi prav navadna, zelena pač. In morda belih mandljevih cvetov sploh ne opazi!
Ni se ji zdelo vredno več nič razlagati in se tudi nič pogovarjati, zaprla je usta in odprla oči, da bi lahko občudovala vse okoli sebe in da ne bi spregledala ničesar, kar se drugim zdi tako samoumevno in navadno – tako zelo, da bi lahko ostali kar doma!
